Po podatkih agencije Frontex je bilo v prvih enajstih mesecih letos na zunanjih mejah Evropske unije po predhodnih izračunih odkritih več kot 308.000 nedovoljenih vstopov.* To predstavlja 68-odstotno povečanje v primerjavi z enakim obdobjem lani in je največ od leta 2016. Zahodnobalkanska pot ostaja najbolj aktivna, saj je bilo od začetka leta zabeleženih 45 odstotkov vseh zaznanih nedovoljenih vstopov v Evropsko unijo.

Če primerjamo podatke za prvih deset mesecev tega leta, se je številka sicer nekoliko znižala, vendar je stanje še vedno alarmantno: v prvih desetih mesecih letošnjega leta je odkritih 275.500 nedovoljenih vstopov na zunanjih mejah Evropske unije. Kar predstavlja 73-odstotno povečanje v primerjavi z enakim obdobjem lani.  

Novembra so države članice EU zabeležile okoli 27.000 nedovoljenih prehodov meja, kar je 15 odstotkov več kot v istem mesecu leta 2021.

Oktobra so države članice EU zabeležile približno 36.500 nedovoljenih prehodov, kar je 47 odstotkov več kot v istem mesecu leta 2021, medtem pa zahodnobalkanska pot ostaja najbolj aktivna migracijska pot v EU z več kot 22.300 zaznanimi osebami oktobra, to je trikrat več kot pred letom dni (oz. za 168 odstotkov več). V novembru je bilo po tej migrantski poti zabeleženih 14.105 nezakonitih prehodov, kar je še vedno skoraj trikrat več kot v enakem obdobju lani oziroma 157 odstotkov več.

Ključni podatki:

• 308.000 nelegalnih prehodov je zabeleženih v prvih 11 mesecih leta 2022;
• leto 2022 je na dobri poti, da bomo videli največ migrantov z neurejenim statusom od leta 2016;
• novembra zabeleženih 27.000 nepravilnih vstopov;
• zahodnobalkanska in srednjesredozemska pot sta najbolj aktivni;
• na poteh v zahodnem Sredozemlju, zahodni Afriki in na vzhodni meji je število odkritij upadlo.

Najboljše selitvene poti

Zahodni Balkan je še naprej najbolj aktivna migracijska pot v EU z več kot 14.105 odkritji novembra, dvakrat več kot pred letom dni.

V regiji Zahodnega Balkana je bilo zabeleženo največje število odkritij od vrhunca migracijske krize leta 2015.

Trajni migracijski pritisk na zahodnobalkanski poti je mogoče pripisati ponavljajočim se poskusom prečkanja meje s strani migrantov, ki so že prisotni v regiji, in dejstvu, da nekateri migranti zlorabljajo brezvizumski dostop v regijo, da bi se približali zunanjim mejam EU. Srbija je konec novembra omejila vizumski režim, kar naj bi zmanjšalo število nezakonitih prehodov.

Frontex podpira države Zahodnega Balkana z napotitvijo skoraj 500 stalnih častnikov in osebja.

Druga najaktivnejša migracijska pot v EU je osrednje Sredozemlje. Tu se je od začetka leta število zaznanih nepravilnih prehodov meje povečalo za 49 odstotkov v primerjavi z letom 2021 na skoraj 94.000. Medtem je vzhodnosredozemska pot do konca novembra zabeležila 116-odstotno povečanje s skoraj 40.000 zaznavami.

V obdobju od januarja do novembra 2022 je bilo v Rokavskem prelivu odkritih 68.000 migrantov z neurejenim statusom, kar je 40-odstotno povečanje v primerjavi z enakim obdobjem lani. Migracijski pritisk bo predvidoma ostal visok in bo najmočnejši ob ugodnih vremenskih razmerah.

Opomba: *Številka vključuje druge manj aktivne selitvene poti, ki niso omenjene v tem sporočilu za javnost. Končne številke so morda višje zaradi zapoznelega poročanja.

Opomba: Preliminarni podatki, predstavljeni v tej izjavi, se nanašajo na število zaznav nezakonitega prehajanja meje na zunanjih mejah Evropske unije. Ista oseba lahko večkrat poskuša prestopiti mejo na različnih lokacijah zunanje meje.

C. R.

(Foto: montaža Demokracija, STA)

Med petkom in ponedeljkom so na PU v Novem mestu in Kopru obravnavali kar 318 nelegalnih migrantov, pri tem je bilo največje število državljanov Rusije, Indije in Pakistana.

Med vikendom sta imeli PU Novo mesto in PU Koper precej dela, saj so poleg ostalih kršitev obravnavali tudi 318 nelegalnih prestopov meje, pri čemer je bilo največ ilegalnih migrantov državljanov Rusije, Indije in Pakistana. Policijski  postopki s tujci med nezakonitim prestopom državne meje še niso zaključeni.

Policisti  so  med  opravljanjem nalog varovanja državne meje med 9. in 12.  12. na območju PP Brežice (Loče, Obrežje, Rigonce, Dobova, Podgračeno, Jesenice,  Bukošek  in  Nova  vas  pri  Mokricah)  izsledili  in prijeli 51 državljanov  Rusije,  45  državljanov  Indije, 45 državljanov Pakistana, 28 državljanov Kube, 14 državljanov Sirije, 9 državljanov Afganistana, 5 državljanov Maroka, 4 državljane Tunizije in 2 državljana Bangladeša. Policijski  postopki s nezakonitimi prehodi tujcev so še v postopku.

Na Območju PU Koper v dveh kombijih prevažali nelegalne migrante

Med opravljanjem svojega dela so policisti iz PU Koper med vikendom v Rižani ustavili avstrijski kombi Fiat Tallento, ki ga je vozil  58-letni  državljan  Avstrije, sopotnik pa je bil dve leti mlajši državljan  Turčije.  Prevažala sta 8 oseb, ki so mejo prestopile nezakonito in sicer 6  državljanov  Iraka,  1  državljana  Turčije  in  1  državljana Sirije. Vodičema nezakonitih migrantov je bil po zaključenih preiskovalnih dejanjih odrejen pripor. V gozdu pod Slavnikom so preko koordinat našli dva državljana  Pakistana 55 letno žensko in njenega 23-letnega sina, ki sta bila odpeljana v Azilni dom. Iz noči na ponedeljek so policisti pri Mostičju ustavili osebni avtomobil Mitsubishi, ki  ga  je  vozil  47-letni  državljan  Ukrajine, ki je prevažal 6 državljanov  Iraka, ki so prišli v Slovenijo nelegalno. Policijski postopki
še potekajo.

Ne le nelegalnih prehodov državne meje, iz PU Novo mesto so poleg vsega obravnavali še poskus izmikanja mejne kontrole voznika tovornega  vozila  bolgarskih registrskih oznak. Policisti so med pregledom tovornega vozila na podvozju odkrili dva državljana Maroka, ki sta se na ta način poskušala izogniti mejni kontroli in nezakonito vstopiti v Slovenijo. Tujca so po zaključenem postopku predali hrvaškim varnostnim organom.

A. H., C. R.

(Foto: Reuters)

Predsednik republike Borut Pahor je ob zaključku mandata sprejel Jožeta Dežmana, predsednika in člane komisije vlade za reševanje prikritih grobišč. V pogovoru so se strinjali, da je bilo v tem času veliko narejenega, a da delo še zdaleč ni končano. Med drugim je omenil pokop posmrtnih ostankov iz brezna pod Macesnovo gorico. Vse žrtve si po njegovem mnenju zaslužijo trajno obeležje in bilo bi prav, da bi to bilo v Ljubljani, je še dodal. Predsednik komisije Dežman pričakuje od Pahorjeve naslednice nadaljevanje naporov za dosego sprave.

Predsednik republike Borut Pahor je ob zaključku mandata sprejel predsednika Komisije vlade RS za reševanje prikritih grobišč Jožeta Dežmana in člane. (Foto: STA, Bor Slana)

Predsednik republike Borut Pahor je že v začetku prvega mandata s komisijo in njenim predsednikom Jožetom Dežmanom vzpostavil reden dialog. V desetih letih so sledila številna srečanja in sestanki, sodelovanje pa je privedlo do prelomnih stvarnih in simbolnih korakov, med katerimi so prekop in pogreb žrtev iz Hude Jame, odkritje spomenika žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na Kongresnem trgu v Ljubljani in drugi.

“Odkritje Hude Jame je na nek način tiho terjalo, da se končno začnejo stvari premikati,” je po srečanju dejal Pahor. Spomladi 2009 je bil namreč predsednik vlade in spomni se, da so ljudje povedali, da pričakujejo zrelost politike pri ukvarjanju s temi vprašanji. Kot je dodal, so korak za korakom reševali stvari, ki so se prej zdele nerešljive.

Pahor si za narodno pomiritev in spravo prizadeva vso svojo politično kariero, njegovi dosežki nosijo pomembna, prelomna simbolna sporočila, poroča STA. Sprava je bila tudi eden glavnih poudarkov obeh predsedniških mandatov, je dejal in se zahvalil komisiji za vztrajnost. Poudaril je, da delo še zdaleč ni končano in med drugim omenil pokop posmrtnih ostankov iz brezna pod Macesnovo gorico. Vse žrtve si po njegovem mnenju zaslužijo trajno obeležje in bilo bi prav, da bi to bilo v Ljubljani, je še dodal.

Prispevek predsednika Pahorja je veliko večji

Dežman je v izjavi za javnost povedal, da komisija Pahorju izraža hvaležnost. “Opozorili smo, da je njegov prispevek k reševanju najbolj bolečih srečanj in k razbremenjevanju največjih bremen zgodovine veliko večji, kot je samo vsebinski okvir dela komisije,” je dejal. Začel je z osebnim spominom, ko ga je po odkritju množičnega grobišča v opuščenem rudniku v Hudi Jami Pahor kot predsednik vlade osebno poklical in potem tudi prispeval k temu, da so končno žrtve iz rova svete Barbare leta 2016 dostojno pokopali.

Kot je izpostavil, so prizadevanja predsednika Pahorja šla v mnoge smeri. Njegova zasluga je med drugim, da smo že ob 100-letnici prve svetovne vojne dobili spomenike v Ukrajini, na Poljskem, na Doberdobu in Narodni dom v Trstu. Komisija je po njegovih navedbah doživela tudi pomembno izjavo ob breznu pod Macesnovo gorico in tudi danes v poglobljenem in iskrenem pogovoru se, kot pravi Dežman, niso mogli izogniti tem odprtim vprašanjem. Izrazil je upanje, da bo ob primopredaji “slišano sporočilo, da so odprta še številna vprašanja“.

Na ljubljanski občini in pokopališču Žale vztrajajo, da je pokopališče namenjeno občanom Ljubljane in na njem ni prostora za pokop žrtev povojnih pobojev iz brezna pod Macesnovo Gorico in drugih žrtev, tudi pobitih Romov iz okolice Ljubljane, kar predlaga komisija vlade za prikrita grobišča.

Ob tem dr. Dežman pravi: »Če bo vlada podprla župana Jankovića v njegovem stališču, da za »izdajalske« grobove ni mesta v Ljubljani, se zastavlja vprašanje, ali je to še liberalna, demokratična vlada ali je stalinistična oz. titoistična?«

Več lahko preberete TUKAJ.

L. K. F., A. Ž (Nova 24TV)

Odstop je razumeti kot zadnje dejanje v drami javno izpovedanih političnih pritiskov na notranjo ministrico, od katere naj bi politično vodstvo države, domnevno kar predsednik vlade Robert Golob, zahtevalo hitrejše “čiščenje” kadrov, ki jih imenovala prejšnja vlada Janeza Janše. A kot opozarja strokovna javnost, je Bobnarjeva to nalogo že davno izpeljala, sedaj pa se je upirala neposrednim političnim pritiskom, za to pa v prvi vrsti plačala s podaljšanjem statusa vršilca direktorja generalnega direktorja policije Boštjana Lindava in očitno tudi lastnim odstopom.

Sicer zelo nenavadno, a poročilo o tem, kdo je na njo in njenega izbranca Lindava izvajal politične pritiske, je zahteval sam predsednik vlade. Da gre za politično igrico, v kateri so stave zelo visoke, pa je že pred dvema dnevoma javno opozoril predsednik podmladka Socialnih demokratov, ki je svoj prst jasno usmeril v predsednika vlade, češ da je ravno on tisti, ki skuša politično vplivati na delo policije. Gorškova izjava je toliko pomenljivejša, saj je sin visoko rangiranega policista in očitno blizu vira informacij. Vodstvo SD in Levice se sicer v očitni politični desant na policijo ne želi vpletati, vse skupaj pa označujejo le kot “spor”.

Ministrica izpolnila obljubo

Pred dnevi se je tudi v medijih pisalo, da je ministrica za “svoj prav” pripravljena tudi odstopiti, če bo to potrebno. Med predsednikom vlade in Bobnarjevo se je pred današnjo napovedjo odvil sestanek, ki pa ni prinesel rezultatov. Sklep je bil, da se “razhajata glede očitkov o politizaciji dela policije”.

Je naslednji minister za notranje zadeve Damir Črnec?

Ob vsem skupaj pa so se v javnosti pojavile naslednje insinuacije. V ozadju napadov naj bi bil nihče drug kot Damir Črnčec, trenutno državni sekretar na ministrstvu za obrambo. Ta naj ne bi skrival ambicij, da sam postane notranji minister. Tudi Bobnarjevi v prihodnosti naj ne bi bilo hudega. Svoje mesto naj bi našla pri novoizvoljeni predsednici republike Nataši Pirc Musar, ko se bo začel njen mandat. Na kakšni poziciji točno, še ni jasno, zasedla naj bi mesto “svetovalke”.

Da obstaja možnost menjave na čelu ministrstva za notranje zadeve, je postalo jasno po tistem, ko Bobnarjeva ni uspela s predlogom za imenovanje Boštjana Lindava za generalnega direktorja policije s polnim mandatom. Ob tem je namignila na politične pritiske na policijo. Bobnarjeva je namreč v izjavi za medije pretekli petek poudarila, da se mora politika končati pred vrati generalnega direktorja policije. Napovedala je, da bo na tem stališču vztrajala, četudi jo bo to stalo ministrskega mesta.

Premier Golob se je nato v ponedeljek sestal tudi z ministrico Bobnar, po sestanku pa sporočil, da se z ministrico “razhajata glede očitkov o politizaciji dela policije”. O domnevnih pritiskih na policijo je zahteval pojasnila od nje in od v. d. generalnega direktorja policije Lindava in jih danes prejel.

Poročilo Lindava, ki je označeno s stopnjo tajnosti, naj bi bilo zelo podrobno, vsebovalo pa naj bi tudi konkretna imena, kdo je v času mandata sedanje vlade izvajal pritiske na delo policije. Poročilo ministrice Bobnar naj bi bilo na drugi strani bolj splošno, je poročal Večer.

Odhajajoča notranja ministrica Tatjana Bobnar bo konkretne navedbe o političnih pritiskih naznanila državnemu tožilstvu, so sporočili z ministrstva za notranje zadeve. Policija pa bo preučila možnosti, da se javnost seznani z vsebino poročila v. d. generalnega direktorja policije Boštjana Lindava, so dodali.

Gre za prvo ministrsko menjavo obstoječe vlade Roberta Goloba, ki je mandat nastopila 1. junija letos. Do več sprememb ekipe pa bo prišlo še po uveljavitvi novega zakona o vladi.

L. K. F., G. K. (Nova 24 TV )

Pred desetimi dnevi, 17. novembra, smo na generalno policijsko upravo poslali novinarska vprašanja o nezakonitih prehodih slovenske državne meje. Predvsem nas je zanimalo, zakaj slovenska Policija še ni objavila podatkov o nelegalnih prehodih  meje za mesec oktober? Mednarodni portal Frontex jih je namreč za celo Evropo objavil  že  14. 11.

Zanimivo, da je Policija takoj naslednji dan po našem novinarskem vprašanju podatke vendarle objavila. Enako se je zgodilo pred časom, ko smo spraševali o izsledkih preiskave o aferi Fotopub. Poveden je še podatek v poročilu o nezakonitih prehodih meje za oktober, ki navaja, da je Policija statistične podatke prejela že 11.11. Zakaj so torej rabili sedem dni, da so jih javno objavili?

Poslali smo jim več vprašanj, kot rečeno, so nam odgovorili šele danes, vendar so le navedli povezavo na spletno stran s poročilom. Tako popolnih odgovorov nismo prejeli.

Objavljamo naša vprašanja in poročilo v celoti. Številke so zaskrbljujoče. Morda so zato toliko časa čakali z objavo poročila.

– Koliko nedovoljenih prehodov slovenske meje je bilo v oktobru?

– Koliko po posameznih PU?

– Iz katerih držav prihajajo te osebe?

– Koliko ste jih obravnavali v azilnih centrih in v katerih azilnih centrih?

– Koliko oseb je zaprosilo za začasni azil in koliko ga je dobilo?

– Kako ter kam so bile te osebe prepeljane po registraciji/obravnavi?

Poročilo Policije za mesec oktober 2022:

ILEGALNE MIGRACIJE NA OBMOČJU REPUBLIKE SLOVENIJE

V obdobju od 1.1.2022 do 31.10.2022 je bilo obravnavanih 21.467 ilegalnih prehodov državne meje. Število je večje za 161,1% glede na primerljivo obdobje 2021, ko je bilo obravnavanih 8.222 ilegalnih prehodov. Najpogosteje so bili obravnavani državljani Burundije, Afganistana in Indije.

V mesecu oktobru 2022 so obravnavali 5567 nezakonitih prehodov meje (lani oktobra pa 1113 ilegalnih prehodov meje), smo izračunali. V septembru 2022 jih je Policija prestregla  4491, lani spetembra pa 1198.

Največ ilegalnih prehodov je obravnavala PU Koper, in sicer več kot polovico vseh (55,6%). Z opaznim povečanjem števila glede na enako lansko obdobje sledi PU Novo mesto s tretjinskim deležem. Podatki so razvidni iz spodnjega grafikona.

Mesečno dinamiko ilegalnih prehodov, primerjalno po letih, pa prikazujejo s spodnjim grafikonom. Ilegalne migracije so v vzponu.

Prošnje za mednarodno zaščito (azil)

V obdobju od 1. 1. 2022 do 31. 10. 2022 je bilo obravnavanih 21.452 izraženih namer podaje prošenj za mednarodno zaščito. Število je večje za 413,9% glede na primerljivo obdobje 2021, ko je bilo evidentiranih 4.174 namer. Spodnja tabela prikazuje strukturo podanih namer za mednarodno zaščito po državljanstvu.

Opombe:
– statistični podatki so bili pridobljeni 11.11.2022, naknadni vnosi ali ažuriranje podatkov bodo zagotovo spremenili navedene statistične podatke;
UPRAVA UNIFORMIRANE POLICIJE
Sektor mejne policije

Povezava na njihovo spletno stran je TUKAJ.

L. K. F.

(Foto: L. K. F.)

V teh dneh pred referendumi je v osrednjih medijih in pri levičarskih aktivistih opaziti precej sprenevedanja glede tega, kaj prinaša vladna novela zakona o RTV Slovenija. Predvsem na strani »za«, ki se pod krinko depolitizacije tega medija trudi na vso moč, celo z manipulacijami in lažmi, javnost preslepiti, češ da varujejo javni interes RTVS. V resnici pa ni tako. Njihov cilj je politično si povsem podrediti RTVS.  

Referendum o novem zakonu o RTV Slovenija, ki ga je poleti po hitrem postopku in brez javne razprave sprejela Golobova vlada, je pred vrati. Glasovali bomo v nedeljo, 27. novembra. Pobudo za referendum je vložila poslanska skupina SDS, saj novi zakon o RTVS ne samo da ne ustreza spremembam, ki jih ta javni zavod potrebuje, ampak celo vsebuje take, ki v nadzorni organ dejansko vnašajo politični vpliv. Glasovanje ZA zakon torej ne pomeni depolitizacije RTVS, kar trdijo levičarski aktivisti, ampak ravno nasprotno. Zato razumna sfera slovenske družbene stvarnosti opozarja na glasovanje PROTI novemu zakonu.  

Zmerjajo in žalijo sodelavce 

Referendumska kampanja seveda poteka na dveh ravneh; javno kampanjo v skladu z zakonom pelje RTVS, ki je pripravila že vrsto kakovostnih soočenj, neuradno kampanjo pa vodijo levičarki politični aktivisti, v večini pod okriljem Inštituta 8. marec oziroma njegove voditeljice Nike Kovač. Slednji so zelo aktivni, po vsej Sloveniji imajo stojnice, celo po domovih zbirajo podpise podpore, agitirajo po socialnih omrežjih, pripravljajo srečanja v različnih klubih (tudi nekdanjih prostorih Fotopuba v Novem mestu), celo v Šentjakobskem gledališču itd. Tja za govornike vabijo le tiste novinarje RTVS, ki nikakor niso nepristranski, kar bi se za ta poklic spodobilo, ampak goreče agitirajo za uveljavitev vladnega zakona o RTVS. Morda to niti ne bi bilo hudo narobe, če ne bi prav isti novinarji znotraj lastne hiše – RTVS grdo »napadali« sodelavce, ki imajo do spremembe zakona drugačno stališče, vendar vseeno korektno opravljajo svoje delo. Kolegico Vido Petrovčič denimo, voditeljico četrtkovih referendumskih soočenj. Petrovičeva je posebno po socialnih omrežjih deležna zmerljivk in poniževanja svojega dolgoletnega statusa.  

Kdor ni »naš«, mora z RTV 

Standardno obračunavajo seveda že ves čas z dr. Jožetom Možino (ustvarjalcem oddaje Pričevalci), Igorjem Pirkovičem (vodjo oddaje Arena in urednikom portala MMC), nadvse jim gre v nos odgovorna urednica informativnega programa Jadranka Rebernik, nazadnje pa številne žaljive besede letijo še na novega voditelja Odmevov Luko Svetino, ker je prej delal na Nova24TV in pri Domovini. Ta dva (desnosredinska) medija namreč zaradi svoje goreče levičarske agende srdito povezujejo z nestrokovnostjo, navijaštvom, novinarsko nesposobnostjo. To pa nikakor ne drži. Kakorkoli, veliko negativizma gojijo do vseh omenjenih in še do koga. Povsem so raztrgali tudi novo oddajo Panorama, ki v TV program prinaša svež veter, je prijetna in zelo gledljiva.  

Njihova tarča podcenjevanja in žaljivk sta tudi direktor TVS mag. Uroš Urbanija, sicer odličen dolgoletni novinar in urednik, vendar politično ne po njihovem okusu, in generalni direktor RTVS Andrej Grah Whatmough. Slednji na RTVS ni novinec, prej je bil več let v nadzornem svetu. Odkar vodi RTVS, ta nima več milijonske izgube. Nadvse alergični so tudi na večino zdajšnjih programskih svetnikov in njihovega predsednika dr. Petra Gregorčiča, izredno sposobnega človeka, ki seje programskega sveta vodi transparentno in si ne dovoli manipulacij. Nastopaštvo treh predstavnikov zaposlenih v programskem svetu, Aleksandra Hribarja, Gregorja Drnovška in Roberta Pajka, je tako neokusno, da je sejam, na katerih naj bi strokovno obravnavali programske zadeve, domala težko slediti.  

Kdor je upravičeno kritičen, je desničar 

In da je mera polna, so se spravili še na novo varuhinjo pravic gledalcev, poslušalcev in bralcev Marico Uršič Zupan, ker je pač v eni od številnih pripomb, ki jih prejme, na osnovi več stališč in pravil presodila, da eden od njih ni ravnal v skladu s standardi. Na nedavnem omizju o RTVS, ki ga je zunaj delovnega časa vodil Igor Bergant, so jo izžvižgali in zasmehovali. Ko pa je pred časom ošvrknila Možinovo oddajo, so molčali kot grob. V resnici novi sodelavci le korektno in strokovno opravljajo svoje delo in naloge, za katere so odgovorni. Skrbijo za uravnoteženost in pluralnost RTVS, ki jo levičarski aktivisti tako radi in na glas zagovarjajo.   

Ker se ne morejo drugače upirati novim nadrejenim in sodelavcem, imenovanim pod prejšnjo vlado in zato vnaprej ožigosanim, nenehno neutemeljeno sprožajo upore in se pritožujejo, celo lažejo o konkretnih zadevah, češ da so deležni pritiskov, šikaniranja, mobinga, da je stanje na RTV nevzdržno in podobne parole, samo da bi dosegli svoj cilj: zamenjavo vodstva in omenjenih odgovornih. In da bi spet vehementno vladali na RTVS pod krinko novinarske avtonomnosti. Predsednica novinarskega sindikata Helena Milinković je nedavno svoje kolege, ki ji niso po volji, označila za pse.  

Stavka izsiljevanj 

Spomladi so v bitko vpregli enega od sindikatov RTVS, novinarskega. S stavkovnimi zahtevami, ki so mestoma nezakonite (zahteva po odstopu vodstva in po zamenjavi odgovorne urednice Rebernikove ter predsednika programskega sveta Gregorčiča), vztrajajo in vztrajajo in nikakor ne dovolijo, da bi z vodstvom vendarle dosegli sporazum. Četudi jim je generalni direktor Grah Whatmough ponudil sprejetje njihovih zahtev, vendar le tistih, ki imajo zakonsko osnovo. Zavračajo vse, domala izvajajo belo stavko oziroma zaostrujejo razmere v hiši in v javnosti, da bi nasprotno pogajalsko stran prikazali v najslabši luči. Ob tem še zavajajo javnost, češ da stavkajo zaposleni na RTVS, v resnici pa šteje stavkajoča skupina le okoli 180 somišljenikov, vseh zaposlenih pa je več kot 2200, poleg tega druga dva sindikata ne stavkata. Predvsem pa si njihovi neobremenjeni kolegi želijo, da bi stavko končali in delali naprej v kolikor toliko vzdržnih razmerah.  

Nov (neustavni) zakon ad hoc 

Zadnji nemilostni udarec pluralni RTVS je za piko na i zadala še država, saj je državni zbor poleti po nujnem postopku sprejel nov zakon RTVS s predznakom depolitizacije zavoda. V ta namen zakon omogoča popolnoma novo zasnovo vodstvenega organa, saj združuje programski in nadzorni svet v en nadzorni organ, pri čemer je pomembno, da se v neki meri zmanjša število predstavnikov, vendar ne drži, naj bi v tem organu bilo manj članov, ki bi jih imenovala politika, kajti nekateri z mandatom različnih interesnih in civilnih skupin (kot denimo Olimpijski komite Slovenije) so zagotovo pod vplivom politike. Na to so številni poznavalci opozarjali tako na javnih razpravah kot v medijih. Požar je celo navedel potencialne predstavnike teh združenj, ki so pod vplivom politike. Tako utegne politika na RTVS vstopati skozi stranska vrata. »Novi zakon ne rešuje pravih problemov RTVS. Ti so povezani z neurejenim financiranjem in z vprašanjem, kaj, koliko in kakšen program naj RTVS kot javni medij dela,« opozarja generalni direktor. Ugledni pravnik Matej Avbelj pa izpostavlja spornost novega zakona o RTVS. Trdi, da tudi če bo sprejet na referendumu, ne more prestati ustavne presoje, saj je protiustaven na več mestih, tako v procesnem kot v vsebinskem smislu. 

Za konec pa še pomenljiva misel predsednika državnega sveta Alojza Kovšce o RTVS: »Dokler bomo v Sloveniji trdili, da je RTV Slovenija nepristranska in da ni ideološko determinirana, bomo imeli spopade za to, kdo bo to medijsko hišo obvladoval. Takih bojev ne bo več, ko bo imel vsak enako možnost nagovoriti javnost.« 

C. R.

Tako daleč gredo v svojih poniževanjih in pritiskih na RTV Slovenija zaposleni levičarski aktivisti, da je predsednica sindikata Helena Milinković sodelavce, ki ji niso pogodu, imenovala za pse. (Foto: STA/ Bor Slana)

Po Golobovem prevzemu oblasti je absurdna vojna levičarjev proti vsemu, kar ne sodi v njihovo sprevrženo agendo, svoje zobe pokazala posebno na področju medijev. Ne samo da je njihov glavni cilj popolno prevzetje javne RTVS, s svojimi servilnimi novinarskimi aparatčiki so se podlo lotili tudi desnih medijev. Posebna tarča je Nova24TV in njen direktor ter večinski lastnik Boris Tomašič.

Brez velikih besed: Zdajšnja slovenska politika v domači medijski krajini dobesedno ne prenese in ne dovoli desnosredinsko usmerjenih medijev. Zato se poslužuje vseh vrst udarcev, da nas onemogoči. Poleg tega se na vseh ravneh, odkritih in prikritih, dogaja hud aktivizem za popoln prevzem javne RTV Slovenija.

A dokler so glavni vojskovodje proti desnim medijem zapriseženi levo usmerjeni novinarji, njihovo delovanje skoraj lahko razumemo, ko pa z najbolj nepredvideno in podlo taktiko posežejo tisti, ki so nekoč zastopali desnosredinske vrednote, postane zadeva domala sprevržena.

Tako so se tudi pri tedniku Reporter, nekdaj ugledni reviji, ki pa je po prevzemu medijskega tajkuna Martina Odlazka postala antiJanša revija, lotili medija Nova24TV. Sedaj jih namreč zanima, kdo na Nova24TV oglašuje. Z novinarskim vprašanjem so se obrnili na Pošto Slovenije; zanimalo jih je, kdaj bodo prekinili oglaševanje na naši televiziji. Razlog za prekinitev naj bi bil – po mnenju pisca vprašanj, novinarja Igorja Kršinarja – »nezaslišan škandal«, ki naj bi se v začetku meseca zgodil v oddaji Kdo vam laže.

»Škandal« je ustvarila »neodvisna« novinarka RTV Slovenija, sedaj poslanka Gibanja Svoboda Mojca Šetinc Pašek, ki je del posnetka oddaje predvajala v državnem zboru (DZ) in ob tem »pretresla« Urško Klakočar Zupančič, da je z dramaturškim vložkom za 15 minut prekinila sejo.

Zrežiran škandal v DZ RS

Medtem ko se vladna koalicija utrjuje na oblasti, poskuša na vse načine diskvalificirati opozicijo in ves živelj, ki jo podpira. Sedanji predsednik vlade Robert Golob je že pred volitvami označil desno politiko za fašistično in napovedal, da bo obračunal z mediji, ki niso pristransko levi. Med razpravo konec junija, pred ustanovitvijo nove preiskovalne komisije DZ, ki bo preiskovala »politično odgovornost nosilcev javnih funkcij zaradi suma nezakonitega financiranja kampanje strank za zadnje volitve v DZ preko delovanja izdajateljev medijev v lasti ali delni lasti oziroma z vplivom političnih strank, članov organov strank in izdajateljev medijev v lasti subjektov iz tujine«, se je zgodil nesramen precedens v političnem obračunavanju z desnico.

Pobudnica za ustanovitev te komisije, ki bo, tako so še pojasnili, med drugim preiskovala okoliščine pri financiranju poslovanja družb NovaTV24.si, Nova hiša, Nova obzorja Založništvo in TVAdria in ali je pri tem prišlo do nezakonitega financiranja stranke SDS iz tujine, Mojca Šetinc Pašek je sredi razprave predvajala posnetek klica nekega gledalca v oddajo na Nova24TV. Ta je izražal ogorčenje nad dogajanjem v državi in delom vladne koalicije in izjavil, naj ljudje ne predajo orožja, če ga imajo. Dodal je, naj si orožje nabavijo, če ga še nimajo. No, po predvajanju tega posnetka je predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič v zaigranem ogorčenju prekinila sejo za 15 minut. V državnem zboru ni bilo niti enega poslanca, ki bi protestiral zoper tak način diskreditiranja medija in voditelja oddaje, in to med ustanavljanjem komisije, ki bo ta medij poskušala dokončno uničiti. »Manever vladajoče koalicije, ki je bil očitno zrežiran, je torej v tej fazi uspel,« ocenjuje poslanec SDS Davorin Kopše.

V SDS ocenjujejo, da gre pri odreditvi preiskovalne komisije za zastraševanje »nepravih« medijev in posameznih direktorjev državnih podjetij. Izrazili so bojazen, da gre za napoved vsem novim in neodvisnim medijem, da jih bodo uničili, če ne bodo delali po nareku levo usmerjene politike in gospodarstva. »Zahteva koalicije je v smislu lova na čarovnice,« so ocenili. Komisijo bo vodila Šetinc Paškova.

Za kaj je v resnici šlo?

Razburjenje Šetinc Paškove je sprožil klicatelj v eni od torkovih oddaj na Nova24TV Kdo vam laže, ki je tako komentiral aktualne politične zadeve v Sloveniji: »Ob tej naši bedasti vladi, ki jo imamo sedaj, jaz ne vidim drugega, kot da Slovenija nima več imena ‘Naša država Slovenija’, zdaj imamo novo ime – ‘Socialistična zveza delovnega ljudstva’. Jaz ne vem, kaj je to. Borba za Slovenijo se bo sedaj ponovila. Pozivam vse Slovence, da se pripravijo za boj, da nazaj dobimo Slovenijo. Tisti, ki imate orožje doma, ga ne predajte nazaj policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili, da se obračunamo. Ker tukaj drugega ni. Ker sila zahteva silo.«

Voditelj oddaje Boris Tomašič mu je odgovoril: »Jaz sem že pred časom rekel: prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli. Bojim se, da bo to res. Drugače, vidite, kaj delajo, da nas bodo podjarmili in ni zastonj Cankar pisal, da smo hlapci, če bomo to dovolili.« Nato je pozval k spremembam na bolje.

Po oddaji in pogromu Šetinc Paškove nanjo v DZ je Tomašič pojasnil, da nikoli ni pozival k nasilju, vedno je zagovarjal nasprotna stališča. Vse drugačne interpretacije so zlonamerne in so jih po njegovem sprožili svobodnjaki, ker se bojijo nezadovoljstva in mirnih shodov. »Zato me skušajo utišati. Ne bo jim uspelo.« Dodal je še, da je zanimivo, kdo vse se je prepoznal v izjavi, da so prišli s krvjo na oblast. V Gibanju Svoboda so si torej dovolili direktno napasti enega redkih resnično svobodnih medijev v Sloveniji.

»Lahko menimo, da so bile besede njegovega občinstva mestoma robate in direktne, mestoma žaljive in prostaške. Ampak ljudje so povedali, kar si v resnici mislijo, Boris Tomašič pa ni človek, ki bi jim to onemogočil. Zakaj neki? Direktne, žaljive in prostaške besede so del svobode govora kot človekove svoboščine in pravice, po drugi strani pa biti neužaljen ni človekova pravica,« so posnetek komentirali na portalu Demokracije Kavarna Hayek in nadaljevali: »To je nekaj, kar je levičarjem še danes nerazumljivo. Za kar zagotovo ni kriva Nova24TV. O tistem očitku, da je pozival k nasilju in uporu, ne bomo izgubljali besed. Vsak računalniško pismen človek lahko hitro po spletu poišče ‘protestniški besednjak’ v času Janševe vlade; lahko bo prebral ali slišal, kaj v resnici pomenita hujskaštvo in nasilje (celo v materializirani obliki). Ampak komu mar.«

Po tem zrežiranem škandalu je omenjeno oddajo Kdo vam laže, njenega voditelja Borisa Tomašiča s pomočjo Odlazkovega »pisuna« Igorja Kršinarja (kot ga imenujejo kritični opazovalci) pod drobnogled vzelo pristojno tožilstvo, ki na osnovi njegovih novinarskih vprašanj (ta po pravilih postanejo prijava) zdaj obravnava izjavo v oddaji Kdo vam laže. Inšpekcijski postopek je uvedla tudi agencija za telekomunikacijska omrežja in storitve (Akos).

»Potop« RTV po nujnem postopku

Hkrati se tudi na javni RTV Slovenija dogaja pogrom nad vodstvom in programskim svetom, ki sta bila imenovana v času Janševe vlade in se trudita pluralizirati javno RTVS. Da bi ju odstavili in to preprečili, se, kot spremljamo že dlje časa, aktivirajo vsi »njihovi« sindikati (pozor: ne gre za tri sindikate, pač pa za enega, poklicnega – novinarskega SNS, znotraj katerega je organizirana koordinacija KNS in društva DNS z istim naslovom sedeža – z namenom ustvarjanja vtisa večjih razsežnosti, kot v resnici so) z nemogočimi zahtevami po odstopu vodilnih, v bran oddaji Studio City in še kaj. Vendar deluje znotraj RTVS tudi Sindikat delavcev radiodifuzije Slovenije, ki pa ne podpira obravnave in sprejetja sprememb zakona o RTVS po hitrem postopku, nam je dejal njegov predsednik Tom Zalaznik.

Vlada pa je predlagala, kar je sicer v DZ spomladi predlagala že Mojca Šetinc Pašek (GS), a jo je sedaj s pobudo prehitela kulturna ministrica Asta Vrečko (Levica), da bo DZ kar po nujnem postopku spremenil zakon o RTV, s čimer bodo lahko odstavili generalnega direktorja RTV Slovenija, direktorja televizije, direktorja radia ter celoten programski in nadzorni vrh RTVS. Seveda ima o hitremu postopku sprejemanja novega zakona o RTVS vsak pameten državljan (kaj šele pravnik) povsem realno mnenje. Saj poslovnik DZ  določa, da »lahko vlada predlaga sprejetje zakona po nujnem postopku, ko je sprejetje zakona nujno zaradi interesov varnosti ali obrambe države ali zaradi odprave posledic naravnih nesreč ali zato, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države«. Tako lahko upravičeno rečemo, da gre za državni udar na poslovnik DZ oziroma za zlorabo določil poslovnika DZ.

A koaliciji se mudi, da bi lahko s spremembo zakona o RTVS čim prej imenovala svoje direktorje, svetnike in posledično urednike. Vendar ima, tako poroča Siol.net, z revolucionarnim pristopom koalicije, ki bi s spremembo zakona po postopku za izredne razmere odstavila celoten vrh RTV, pomisleke zakonodajnopravna služba DZ, ki opozarja tudi na ustavno spornost ravnanja vladne koalicije. To svarilo v mnenju zakonodajnopravne službe sta podpisali Mira Palhartinger in vodja ZPS Nataša Voršič, še poroča Siol. Vendar je malo verjetno, da bo to kaj vplivalo na poslance koalicije, ki hiti, da bi čim prej prevzela vodenje RTVS in tja nastavile svoje ljudi. Pričakovano je DZ na ponedeljkovi izredni seji, ki jo je zahtevala SDS, odločil, da bo predlog vladne novele zakona o RTVS obravnaval po nujnem postopku.

Klub vsemu pa se lahko precej zaplete z referendumskimi postopki. Pobudo za referendum bo namreč zagotovo vložila poslanska skupina SDS.

Vladajoča koalicija skuša s protiustavnimi manevri po hitrem postopku zamenjati sedanji programski svet RTV Slovenija in s tem posledično tudi vodstvo osrednje medijske hiše.

Levičarski medijski stroj v akciji

Dodatno razburjenje levičarskega medijskega stroja je v zvezi z Nova24TV minule dni povzročila novica, da je Tomašič postal največji lastnik te televizijske hiše. Iz lastništva so namreč izstopili madžarski lastniki. Četudi s poslom ni oškodoval slovenskih davkoplačevalcev (tako kot denimo Martin Odlazek, človek, ki je za več milijonov zadolžil slovenske davkoplačevalce, saj so nekatera njegova podjetja pristala na Dutb), se zgražajo, češ, kje je Tomašič dobil denar. »Kje je dobil denar, je njegov problem in donedavnih lastnikov, ki bodo dobili kupnino. Posel je bil sklenjen med dvema zasebnikoma, kar ni ne stvar države ne drugih medijev. Res je. Tomašič nima ne gradbenega zaledja, ne smetarskega, ne zaledja žilnih opornic, njegova osnovna dejavnost bo medijska. To je za levičarje sumljivo, ker očitno vedo, kako težak je založniški kruh, če si prepuščen trgu in za seboj nimaš stricev globoke države, ki delujejo po načelu – za tuj denar na svoj račun,« ob tem poudarijo na portalu Demokracije Kavarna Hayek.

»Javna RTV očitno postaja režimska«

»Pod krinko utemeljitve, da bi se zavarovala varnost države in odpravile nepopravljive posledice za njeno delovanje, so se zatekli k najbolj brutalnemu napadu na sedanje zakonito delovanje in poslovanje javnega zavoda. Gre za precedenčen primer, ko se za potrebe vladajoče politike želi v popolnosti podrediti javni medij. Žalosten dan za medije in žalosten dan za demokracijo. Iz omenjenega primera se vidi, kako nestrpna je oblast, ko gre za prevzem javnega medija. Javna RTV očitno postaja režimska,« dogajanje ocenjuje eden od najbolj napadanih novinarjev in urednikov RTVS Igor Pirkovič.

»Uzurpacija javnega medija, ki ga plačujemo vsi«

Novinar, publicist in nekdanji svetovalec ministra za kulturo Vaska Simonitija, Mitja Iršič pa je prepričan, da se vladajoči koaliciji in družbenopolitičnim delavcem, ki jo podpirajo, očitno izredno mudi, da si znova podredijo javni medij, ki ga dojemajo kot svoje zasebno PR-trobilo, že odkar obstaja država. »Gre seveda za popolno uzurpacijo uredniških in programskih odločitev javnega medija, ki ga plačujemo vsi. Vsakršna deviacija od enopartijske linije, ki ji RTV sledi že od začetka obstoja (ne pozabimo, da je nastal kot trobilo enega najbolj krutih komunističnih režimov v zgodovini), je nesprejemljiva. Jasno je, da gre toliko za depolitizacijo, kot gre v Ukrajini za denacifikacijo.«

Pogrom tudi nad Urbanijo

Nazadnje je tekel postopek izbire in imenovanja novega direktorja TV Slovenija. Na razpis sta se prijavila Patrik Greblo in Uroš Urbanija. Programski svet je v postopku dajanja predhodnega soglasja z absolutno večino glasov podprl Urbanijo. Ali ga je  generalni direktor RTVS Andrej Grah Whatmough tudi imenoval, pred oddajo članka v tisk nismo izvedeli.  Se je pa tudi na to odločitev programskega sveta in vodstva RTV usul plaz nestrinjanja, pritožb, celo političnega zmerjanja. Urbanija je namreč bil direktor Ukoma, ki je v času Janševe vlade delal analize novinarskega poročanja v televizijskih in radijskih oddajah, ki so marsikaterega do sebe nekritičnega novinarja zmotile.

Boris Tomašič: »Nikoli nisem  pozival k nasilju, vedno sem zagovarjal nasprotna stališča. Vse drugačne interpretacije so zlonamerne in so jih sprožili svobodnjaki, ker se bojijo nezadovoljstva in mirnih shodov. Zato me skušajo utišati. Ne bo jim uspelo.«

L. K. F.

(Foto: montaža Demokracija)

Pomembno je povedati, da se z zahtevami novinarskega sindikata, med katerimi je prioriteta čimprejšnja sprememba zakona o RTV (spremembo so sicer v DZ na izredni seji potrdili minuli četrtek, vendar je pričakovati, da jo bo opozicija vložila v ustavno presojo ali sprožila postopek za referendum), ne strinja Sindikat delavcev radiodifuzije Slovenije (SDRS). Zakaj, bo jasno v nadaljevanju. Po trditvah tega sindikata plače novinarjev niso nizke, kot je morda razumeti iz zahtev stavkajočih sindikatov novinarjev na RTV, v povprečju so precej višje od plač drugih primerljivih poklicev. Plačni razredi novinarskih delovnih mest presegajo uvrstitve primerljivih delovnih mest javnih uslužbencev v državi, kar je v analizi pred leti ugotovil sektor za plače na ministrstva za javno upravo, vendar o tem nihče ni nič poročal, dodajajo.

Dve tretjini najbolje plačanih na RTV so novinarji

Kakor pojasnjujejo v SDRS, v katerem je večinsko združen ustvarjalsko-tehnični kader radiotelevizije, je bilo med najvišjimi izplačanimi plačami na RTV, ki so bile javno objavljene novembra in decembra 2021, na seznamu prvih 50 najvišje plačanih kar 29 novinarjev. V aprilu in maju pa 25 od 50. Če je na RTVS zaposlenih 2142 uslužbencev (po podatkih iz junija 2022) in je od tega 607 novinarjev (28,34 odstotka), jih je slednjih 50–58 odstotkov na seznamu med »top 50« po izplačilu.

Po javno objavljenih bruto plačah za november 2021 z dodatki na delovno dobo (glej Siol.net: https://siol.net/novice/slovenija/rtvs-razkril-place-zaposlenih-tokrat-z-vsemi-dodatki-575992 ) se 50 najvišjih plač giblje med 5071 in 4157 evrov. Neuradno pa smo pridobili še podatke za majske novinarsko-uredniške plače, izplačane v juniju 2022, pri katerih na prvi pogled ni večjih razlik: prvih 50 najvišjih se giblje med 5260 in 3430 evrov bruto. Za te podatke kot tudi za nekatere druge smo seveda tudi zaprosili službo za stike z mediji RTV Slovenija, a njihov odgovor še čakamo.

Neuradni izračuni o povprečni majski bruto plači

Ob tem je zanimivo pregledati še nekaj izračunov sindikata. Recimo o povprečni majski bruto plači: ta je za novinarje (vključno z odg. uredniki) znašala 2288 evrov (kar je 19,86 odstotka več od povprečja zavoda).
Povprečna izplačana bruto plača za druge sodelavce (vključno z vodstvom) pa je znašala 2111 evrov (kar je 7,72 odstotka manj od povprečja zavoda).

Natančneje: povprečna izplačana bruto plača novinarjev je bila 29,88 odstotka višja od povprečne plače drugih delavcev.

Pa še: 27,99-odstotni delež zaposlenih so novinarji (z uredniki), ti so dobili izplačane 33,78 odstotka plačne mase, preostalih 72,01 odstotka zaposlenih pa 66,22 odstotka plačne mase.

Razlike v plačnih razredih (PR)

Za novinarska delovna mesta znaša povprečje osnovne plače (brez napredovanj) vrednost 41,56 PR, brez upoštevanja odgovornih urednikov (16 oseb) pa 41,21 PR, z upoštevanjem napredovanj in aneksov znaša povprečje za vse novinarje 45,19 PR, brez odgovornih urednikov pa 44,84 PR.

Za nenovinarska delovna mesta (DM drugih sodelavcev) znaša povprečje osnovne plače (brez napredovanj) 33,48 PR, brez upoštevanja vodstva zavoda (14 oseb) pa 34,19 PR, z upoštevanjem napredovanj in aneksov znaša povprečje za vse druge sodelavce nenovinarje 38,84 PR, brez vodstva zavoda pa 38,60 PR. Za novinarji zaostajajo v povprečju za od 21,72 do 24,24 odstotka.

Sindikatu delavcev radiodifuzije Slovenije se zdi za poudarek razlik pomembno še dejstvo, da je samo 17 novinarjev od 607 uvrščenih na delovno mesto z osnovnim PR, ki je nižji od povprečja zavoda, drugih takih sodelavcev, ki niso novinarji, je 716.

Prag minimalne plače ta čas znaša 1074,43 evrov ali 23,74 PR; sodelavcev, ki so potencialno pod minimalno plačo (če ne bi prejeli dodatkov), je 35, potencialnih takih delovnih mest (če bi bili sodelavci zaposleni na novo, npr. brez delovne dobe) pa je 138, še ocenjujejo naši sogovorci v sindikatu.

Za nenovinarska delovna mesta, ki so po zahtevnosti uvrščena od tarifne skupine 7 dalje (dipl. in univ. inženirji, magistri in doktorji, brez vodstva zavoda), znaša povprečje za osnovno plačo (brez napredovanj) 37,46 PR, z upoštevanjem napredovanj in aneksov pa znaša njihovo povprečje 41,93 PR. Za novinarji zaostajajo v povprečju od 10,78 do 13,67 odstotka.

Zahteve stavkajočega novinarskega sindikata

Stavkovni odbor novinarskega sindikata med drugim želi doseči naslednji dogovor o kadrovski politiki: zagotovitev zadostnih kadrovskih kapacitet za izboljšanje delovnih razmer in organizacijske klime; ohranitev delovnih mest in zaposlenosti ter nadomeščanje zaposlenih, ki se bodo upokojili do leta 2024; zahtevajo začetek takojšnjih pogajanj za dogovor o razvojni in kadrovski politiki 2022–2024; zahtevajo še razporeditev zaposlenih na delovna mesta in v plačne razrede glede na delovne naloge, ki jih dejansko opravljajo; zahtevajo zvišanje plač v spodnji tretjini plačne lestvice: zahtevajo pogajanja o spremembah in dopolnitvah zavodskih kolektivnih pogodb za zvišanje plač v spodnji tretjini plačne lestvice in zahtevajo plačan in upoštevan čas priprave za delo.

Na te njihove zahteve predsednik SDRS Tom Zalaznik ocenjuje: »Kar se tiče zahtev, izrecno ne zahtevajo višjih plač zase, ob vsem, kar že počnejo, bi bila dodatna zahteva take vrste zares neokusna. Zahtevajo pa razporeditev zaposlenih na ustrezna delovna mesta skladno z delom, ki ga opravljajo – v tem delu bi lahko šlo tudi za novinarje; spomnimo, da je bilo v zvezi s tem sproženih že nekaj odmevnih sodnih primerov (npr. Šetinc Pašek, Carl …). Ali pa morda za nekaj njihovih članov nenovinarjev, ki so se jim vmes naivno pridružili. Postopke sistemskih preverjanj skladnosti pogodb o zaposlitvah z dejanskim opravljanjem dela sta pred leti zahtevala SKUU (Sindikat kulturnih in umetniških ustvarjalcev) in SDRS, pozneje pa se jima je pridružil še svet delavcev. Zdi se, da za zdaj pri novinarjih ni pretiranega zanimanja za postopke preverjanja ustreznosti pogodb, kar pa je logično – večinoma imajo pogodbe o zaposlitvi za delovna mesta z uvrstitvami v visoke plačne razrede, delovna mesta za zahtevnejša dela in naloge torej, pogosto celo za zahtevnejša, kot jih v resnici opravljajo, in pri tem posledično za solidno plačo. Se pa vseeno vsake toliko časa najde posameznik ali posameznica, ki se primerja s katerim od svojih sodelavcev in upravičeno ali ne meni, da bi moral za enako delo dobiti enako plačo, kar je seveda razumljivo, če daš enemu več, bo to zahteval še drugi. Oba omenjena nenovinarska sindikata (SKUU in SDRS) sta že od prejšnjega direktorja zahtevala sistematično prevetritev kataloga delovnih mest, metodološki preizkus vrednotenja in izdelavo ustrezne sistemizacije – no, to je od njega zahteval tudi nadzorni svet, pa nič od tega. Pripravljali smo se, da se zahtevnega projekta lotimo v novem mandatu, pa vse kaže, da tudi iz tega ne bo nič. Velike razlike bodo obstajale še naprej, pri tem pa je nujno poudariti, da ne gre vsega metati v isti koš in da velike razlike obstajajo tudi med novinarji samimi, med uredništvi in med enotami.«

Mar res primanjkuje novinarjev?

Novinarski sindikati so med svoje komentarje o upravičenosti stavke še zapisali: »Hkrati se v številnih enotah soočamo s pomanjkanjem kadra, tudi tehničnega, kar je privedlo do preobremenjenosti, na kar so številni člani opozorili v anketi, ki smo jo v začetku leta izvedli v sindikatu.«

Če se je število novinarjev ob podobnih programih in obsegu dela (po njihovih trditvah je zaradi ukinjenih oddaj ta celo manjši) v zadnjih osmih letih povečalo za dobrih 23 odstotkov, je mogoče sklepati, da jih ni premalo, še ocenjuje Zalaznik. »Poznamo primere, ko v manjših oddelkih ali uredništvih novinarji delajo zares veliko in v marsikaterih primerih tudi za bistveno manjšo plačo od ’zvezd TV-infa’. In če drži trditev glavne ’aktivistke’, da eni izgorevajo, pomeni, da drugi delajo toliko manj. Zaključek je enostaven – organizacija dela ni primerna, delo ni pravilno razporejeno, sistemizacija je neustrezna. Zagotovo pa je marsikaj od tega tudi posledica izostanka ’normativov’, ki so jih pred leti izdelali štirje novinarski izvedenci, vsebina skomunicirana, svet delavcev jih je potrdil, pred sprejetjem pa je Koordinacija novinarskih sindikatov RTVS sprožila protest, zagnala tak vik in krik, da jih je takratni generalni direktor spravil nazaj v predal. Če jih niso vrgli proč, ležijo tam še danes,« sklene Zalaznik.

Zalaznik komentira tudi izrecno zahtevo novinarskih sindikatov o plačanem in upoštevanem času priprave za delo: »Lepo prosim! Tisti, ki delajo premalo, ves čas ’leerlaufa’ štejejo v pripravo ali pa kar v mesečno kvoto. Priprava na delo je kategorija, ki gre z roko v roki z delovnimi normativi. Dokler jih ni in jim novinarski sindikat nasprotuje, so tovrstne zahteve brez realnih podlag in neupravičene. Zanimivo bi bilo, če bi javnost ali novinarji iz realnega sektorja zahtevali podatke, kolikšen je obseg dela novinarjev v zavodu, koliko izdelkov naredijo na mesec, koliko časa za to porabijo in kakšne ocene svojih nadrejenih za to prejmejo – ter kolikšno plačo potem dobijo … Medtem ko bi ene obravnavali kot zgledne, bi najbrž drugi zardevali.«

Novinarski sindikat se je pogajal »zvijačno«

Drugi sodelavci se že vsa leta soočajo s izjemno favorizacijo novinarjev v zavodu, nadaljuje Zalaznik: »V času uveljavitve enotnega plačnega sistema je novinarski sindikat deloval ’zvijačno’ in je bil v pogajalskem procesu izjemno uspešen. S pomočjo vseh drugih sindikatov si je izpogajal solidne uvrstitve orientacijskih delovnih mest (DM) – štiri orientacijska DM –, ki jih je potem v ločenih pogajanjih za druga delovna mesta nadgradil tako, da je s pomočjo pristojnega ministrstva izigral preostale socialne partnerje: dva sindikata in takratno vodstvo zavoda. Tudi kasnejša vodstva zavoda so SNS popuščala v pogajanjih glede tvorbe in vrednotenja novih delovnih mest; doslej jih obstaja za isti poklic že 32, uvrščena pa so od 33. do 55. PR. Novinarji trdijo, da so v pogajanjih uspešni, ampak lahko je biti uspešen, če jim nasprotna stran popušča in si ne želi konflikta z njimi. Če pa popuščanja z nasprotne strani ni, gredo v totalno vojno brez slehernih etičnih norm, v ’gverilo’, kakor je spopad poimenovala glavna ’aktivistka’, predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov na javni tribuni v gledališču, pri čemer zaradi vzpostavljenih trajnih navez lahko računajo na tranzicijske leve sile. In ravno to opazujemo zdaj. Kdor noče videti, pač ne vidi.«

Preostala dva sindikata SDRS in SKUU se ves čas teže pogajata, pogajanja so trša, sredstev za dvig plač preostalih sodelavcev vedno primanjkuje … SNS jima v tem pogledu nikdar ni pomagal (pogajal se je strogo ločeno in le za plače novinarjev), »zato tudi zdaj ne gre verjeti, da bi se naenkrat spreobrnili in ves svoj altruizem usmerili v pogajanja za dvig spodnje tretjine plač – kjer mimogrede ni uvrščenega nobenega novinarja«, pravi Zalaznik.

L. K. F.

(foto: Nebojša Tejić / STA)