0 Deljenj 255 Ogledov

Stavkajoči kričači na RTV imajo plače, o katerih lahko nerežimski novinarji samo sanjajo

24. November, 2022 13:19
255 Ogledov

Pomembno je povedati, da se z zahtevami novinarskega sindikata, med katerimi je prioriteta čimprejšnja sprememba zakona o RTV (spremembo so sicer v DZ na izredni seji potrdili minuli četrtek, vendar je pričakovati, da jo bo opozicija vložila v ustavno presojo ali sprožila postopek za referendum), ne strinja Sindikat delavcev radiodifuzije Slovenije (SDRS). Zakaj, bo jasno v nadaljevanju. Po trditvah tega sindikata plače novinarjev niso nizke, kot je morda razumeti iz zahtev stavkajočih sindikatov novinarjev na RTV, v povprečju so precej višje od plač drugih primerljivih poklicev. Plačni razredi novinarskih delovnih mest presegajo uvrstitve primerljivih delovnih mest javnih uslužbencev v državi, kar je v analizi pred leti ugotovil sektor za plače na ministrstva za javno upravo, vendar o tem nihče ni nič poročal, dodajajo.

Dve tretjini najbolje plačanih na RTV so novinarji

Kakor pojasnjujejo v SDRS, v katerem je večinsko združen ustvarjalsko-tehnični kader radiotelevizije, je bilo med najvišjimi izplačanimi plačami na RTV, ki so bile javno objavljene novembra in decembra 2021, na seznamu prvih 50 najvišje plačanih kar 29 novinarjev. V aprilu in maju pa 25 od 50. Če je na RTVS zaposlenih 2142 uslužbencev (po podatkih iz junija 2022) in je od tega 607 novinarjev (28,34 odstotka), jih je slednjih 50–58 odstotkov na seznamu med »top 50« po izplačilu.

Po javno objavljenih bruto plačah za november 2021 z dodatki na delovno dobo (glej Siol.net: https://siol.net/novice/slovenija/rtvs-razkril-place-zaposlenih-tokrat-z-vsemi-dodatki-575992 ) se 50 najvišjih plač giblje med 5071 in 4157 evrov. Neuradno pa smo pridobili še podatke za majske novinarsko-uredniške plače, izplačane v juniju 2022, pri katerih na prvi pogled ni večjih razlik: prvih 50 najvišjih se giblje med 5260 in 3430 evrov bruto. Za te podatke kot tudi za nekatere druge smo seveda tudi zaprosili službo za stike z mediji RTV Slovenija, a njihov odgovor še čakamo.

 

Neuradni izračuni o povprečni majski bruto plači

Ob tem je zanimivo pregledati še nekaj izračunov sindikata. Recimo o povprečni majski bruto plači: ta je za novinarje (vključno z odg. uredniki) znašala 2288 evrov (kar je 19,86 odstotka več od povprečja zavoda).
Povprečna izplačana bruto plača za druge sodelavce (vključno z vodstvom) pa je znašala 2111 evrov (kar je 7,72 odstotka manj od povprečja zavoda).

Natančneje: povprečna izplačana bruto plača novinarjev je bila 29,88 odstotka višja od povprečne plače drugih delavcev.

Pa še: 27,99-odstotni delež zaposlenih so novinarji (z uredniki), ti so dobili izplačane 33,78 odstotka plačne mase, preostalih 72,01 odstotka zaposlenih pa 66,22 odstotka plačne mase.

Razlike v plačnih razredih (PR)

Za novinarska delovna mesta znaša povprečje osnovne plače (brez napredovanj) vrednost 41,56 PR, brez upoštevanja odgovornih urednikov (16 oseb) pa 41,21 PR, z upoštevanjem napredovanj in aneksov znaša povprečje za vse novinarje 45,19 PR, brez odgovornih urednikov pa 44,84 PR.

Za nenovinarska delovna mesta (DM drugih sodelavcev) znaša povprečje osnovne plače (brez napredovanj) 33,48 PR, brez upoštevanja vodstva zavoda (14 oseb) pa 34,19 PR, z upoštevanjem napredovanj in aneksov znaša povprečje za vse druge sodelavce nenovinarje 38,84 PR, brez vodstva zavoda pa 38,60 PR. Za novinarji zaostajajo v povprečju za od 21,72 do 24,24 odstotka.

Sindikatu delavcev radiodifuzije Slovenije se zdi za poudarek razlik pomembno še dejstvo, da je samo 17 novinarjev od 607 uvrščenih na delovno mesto z osnovnim PR, ki je nižji od povprečja zavoda, drugih takih sodelavcev, ki niso novinarji, je 716.

Prag minimalne plače ta čas znaša 1074,43 evrov ali 23,74 PR; sodelavcev, ki so potencialno pod minimalno plačo (če ne bi prejeli dodatkov), je 35, potencialnih takih delovnih mest (če bi bili sodelavci zaposleni na novo, npr. brez delovne dobe) pa je 138, še ocenjujejo naši sogovorci v sindikatu.

Za nenovinarska delovna mesta, ki so po zahtevnosti uvrščena od tarifne skupine 7 dalje (dipl. in univ. inženirji, magistri in doktorji, brez vodstva zavoda), znaša povprečje za osnovno plačo (brez napredovanj) 37,46 PR, z upoštevanjem napredovanj in aneksov pa znaša njihovo povprečje 41,93 PR. Za novinarji zaostajajo v povprečju od 10,78 do 13,67 odstotka.

Zahteve stavkajočega novinarskega sindikata

Stavkovni odbor novinarskega sindikata med drugim želi doseči naslednji dogovor o kadrovski politiki: zagotovitev zadostnih kadrovskih kapacitet za izboljšanje delovnih razmer in organizacijske klime; ohranitev delovnih mest in zaposlenosti ter nadomeščanje zaposlenih, ki se bodo upokojili do leta 2024; zahtevajo začetek takojšnjih pogajanj za dogovor o razvojni in kadrovski politiki 2022–2024; zahtevajo še razporeditev zaposlenih na delovna mesta in v plačne razrede glede na delovne naloge, ki jih dejansko opravljajo; zahtevajo zvišanje plač v spodnji tretjini plačne lestvice: zahtevajo pogajanja o spremembah in dopolnitvah zavodskih kolektivnih pogodb za zvišanje plač v spodnji tretjini plačne lestvice in zahtevajo plačan in upoštevan čas priprave za delo.

Na te njihove zahteve predsednik SDRS Tom Zalaznik ocenjuje: »Kar se tiče zahtev, izrecno ne zahtevajo višjih plač zase, ob vsem, kar že počnejo, bi bila dodatna zahteva take vrste zares neokusna. Zahtevajo pa razporeditev zaposlenih na ustrezna delovna mesta skladno z delom, ki ga opravljajo – v tem delu bi lahko šlo tudi za novinarje; spomnimo, da je bilo v zvezi s tem sproženih že nekaj odmevnih sodnih primerov (npr. Šetinc Pašek, Carl …). Ali pa morda za nekaj njihovih članov nenovinarjev, ki so se jim vmes naivno pridružili. Postopke sistemskih preverjanj skladnosti pogodb o zaposlitvah z dejanskim opravljanjem dela sta pred leti zahtevala SKUU (Sindikat kulturnih in umetniških ustvarjalcev) in SDRS, pozneje pa se jima je pridružil še svet delavcev. Zdi se, da za zdaj pri novinarjih ni pretiranega zanimanja za postopke preverjanja ustreznosti pogodb, kar pa je logično – večinoma imajo pogodbe o zaposlitvi za delovna mesta z uvrstitvami v visoke plačne razrede, delovna mesta za zahtevnejša dela in naloge torej, pogosto celo za zahtevnejša, kot jih v resnici opravljajo, in pri tem posledično za solidno plačo. Se pa vseeno vsake toliko časa najde posameznik ali posameznica, ki se primerja s katerim od svojih sodelavcev in upravičeno ali ne meni, da bi moral za enako delo dobiti enako plačo, kar je seveda razumljivo, če daš enemu več, bo to zahteval še drugi. Oba omenjena nenovinarska sindikata (SKUU in SDRS) sta že od prejšnjega direktorja zahtevala sistematično prevetritev kataloga delovnih mest, metodološki preizkus vrednotenja in izdelavo ustrezne sistemizacije – no, to je od njega zahteval tudi nadzorni svet, pa nič od tega. Pripravljali smo se, da se zahtevnega projekta lotimo v novem mandatu, pa vse kaže, da tudi iz tega ne bo nič. Velike razlike bodo obstajale še naprej, pri tem pa je nujno poudariti, da ne gre vsega metati v isti koš in da velike razlike obstajajo tudi med novinarji samimi, med uredništvi in med enotami.«

Mar res primanjkuje novinarjev?

Novinarski sindikati so med svoje komentarje o upravičenosti stavke še zapisali: »Hkrati se v številnih enotah soočamo s pomanjkanjem kadra, tudi tehničnega, kar je privedlo do preobremenjenosti, na kar so številni člani opozorili v anketi, ki smo jo v začetku leta izvedli v sindikatu.«

Če se je število novinarjev ob podobnih programih in obsegu dela (po njihovih trditvah je zaradi ukinjenih oddaj ta celo manjši) v zadnjih osmih letih povečalo za dobrih 23 odstotkov, je mogoče sklepati, da jih ni premalo, še ocenjuje Zalaznik. »Poznamo primere, ko v manjših oddelkih ali uredništvih novinarji delajo zares veliko in v marsikaterih primerih tudi za bistveno manjšo plačo od ’zvezd TV-infa’. In če drži trditev glavne ’aktivistke’, da eni izgorevajo, pomeni, da drugi delajo toliko manj. Zaključek je enostaven – organizacija dela ni primerna, delo ni pravilno razporejeno, sistemizacija je neustrezna. Zagotovo pa je marsikaj od tega tudi posledica izostanka ’normativov’, ki so jih pred leti izdelali štirje novinarski izvedenci, vsebina skomunicirana, svet delavcev jih je potrdil, pred sprejetjem pa je Koordinacija novinarskih sindikatov RTVS sprožila protest, zagnala tak vik in krik, da jih je takratni generalni direktor spravil nazaj v predal. Če jih niso vrgli proč, ležijo tam še danes,« sklene Zalaznik.

Zalaznik komentira tudi izrecno zahtevo novinarskih sindikatov o plačanem in upoštevanem času priprave za delo: »Lepo prosim! Tisti, ki delajo premalo, ves čas ’leerlaufa’ štejejo v pripravo ali pa kar v mesečno kvoto. Priprava na delo je kategorija, ki gre z roko v roki z delovnimi normativi. Dokler jih ni in jim novinarski sindikat nasprotuje, so tovrstne zahteve brez realnih podlag in neupravičene. Zanimivo bi bilo, če bi javnost ali novinarji iz realnega sektorja zahtevali podatke, kolikšen je obseg dela novinarjev v zavodu, koliko izdelkov naredijo na mesec, koliko časa za to porabijo in kakšne ocene svojih nadrejenih za to prejmejo – ter kolikšno plačo potem dobijo … Medtem ko bi ene obravnavali kot zgledne, bi najbrž drugi zardevali.«

Novinarski sindikat se je pogajal »zvijačno«

Drugi sodelavci se že vsa leta soočajo s izjemno favorizacijo novinarjev v zavodu, nadaljuje Zalaznik: »V času uveljavitve enotnega plačnega sistema je novinarski sindikat deloval ’zvijačno’ in je bil v pogajalskem procesu izjemno uspešen. S pomočjo vseh drugih sindikatov si je izpogajal solidne uvrstitve orientacijskih delovnih mest (DM) – štiri orientacijska DM –, ki jih je potem v ločenih pogajanjih za druga delovna mesta nadgradil tako, da je s pomočjo pristojnega ministrstva izigral preostale socialne partnerje: dva sindikata in takratno vodstvo zavoda. Tudi kasnejša vodstva zavoda so SNS popuščala v pogajanjih glede tvorbe in vrednotenja novih delovnih mest; doslej jih obstaja za isti poklic že 32, uvrščena pa so od 33. do 55. PR. Novinarji trdijo, da so v pogajanjih uspešni, ampak lahko je biti uspešen, če jim nasprotna stran popušča in si ne želi konflikta z njimi. Če pa popuščanja z nasprotne strani ni, gredo v totalno vojno brez slehernih etičnih norm, v ’gverilo’, kakor je spopad poimenovala glavna ’aktivistka’, predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov na javni tribuni v gledališču, pri čemer zaradi vzpostavljenih trajnih navez lahko računajo na tranzicijske leve sile. In ravno to opazujemo zdaj. Kdor noče videti, pač ne vidi.«

Preostala dva sindikata SDRS in SKUU se ves čas teže pogajata, pogajanja so trša, sredstev za dvig plač preostalih sodelavcev vedno primanjkuje … SNS jima v tem pogledu nikdar ni pomagal (pogajal se je strogo ločeno in le za plače novinarjev), »zato tudi zdaj ne gre verjeti, da bi se naenkrat spreobrnili in ves svoj altruizem usmerili v pogajanja za dvig spodnje tretjine plač – kjer mimogrede ni uvrščenega nobenega novinarja«, pravi Zalaznik.

L. K. F.

(foto: Nebojša Tejić / STA)

Več iz te kategorije