Anton je sredi maja dopolnil 80 let. Delovni invalid prve kategorije jeseni življenja ne preživlja uživajoč sadove minulega dela in življenja v domačem naslanjaču. Ne, je najstarejši stanovalec Zavetišča za brezdomce Maribor.

Sedel je nasproti, z majico »Gremo mi na boljše«. To je bil naslov lanskega humanitarnega koncerta za mariborske brezdomce, ki so dotlej živeli v za bivanje neprimernih in vlažnih prostorih na Ruški cesti. Danes prebivajo v obnovljeni stari meščanski hiši na Šentiljski cesti.

Prihod

»Imel sem takšno prijateljico, ki je jemala močna zdravila, bila je živčna in izčrpana … Večkrat je kakšna debela palica padla po moji glavi, da se mi je kri ‘vsipala’. Nazadnje me je rešila policija in me namestila v samski dom. Je bilo treba oditi! Pod streho! Saj poleti sem lahko pod hruško, kaj pa pozimi? Prvi dan, ko sem prišel v zavetišče, ni bilo nič kaj v redu. Prve tri dni so bili vsi tako tiho, kot bi bili gluhonemi. Danes se že pogovarjamo in družimo.« Tega naš sogovornik ni povedal z žalostjo ali s tonom govora obupanca. Ne, Anton to pove skozi nasmeh in pri tem se mu besede, ko jih izreče, pretečejo v iskren smeh.

Kljub dopolnjenemu 80. letu je Anton poln življenja in iskrivih misli.

Delati!

Anton je človek, ki kljub temu da je sredi 60. let prejšnjega stoletja doživel težko delovno nesrečo in je bil zato po 17 letih delovne dobe invalidsko upokojen, ceni vrednost in vrednote dela: »Rad imam šport in moj najljubši je ‘lopata, vile, kramp in kosa’! Ja, tako je, ko sem bil otrok me je mama poleti zbudila že ob pol treh in sem moral iti na travnik kosit. Še danes imam rad ročna dela, ampak zaradi poškodbe težjih del ne morem več opravljati.« Ob tem se pošali, da ko ob torkih obiščejo Dom upokojencev Danice Vogrinec in tam pomagajo pri manjših opravilih, to res radi delajo: »Nazadnje smo tam pomagali pri čiščenju okolice – ‘pipanju’ trave in pometanju. Ja, kako pa naj bi to počele stare ženske, ki so na vozičku, saj te pa res ne morejo nič delati!« In se ponovno od srca nasmeji.

Življenja v zavetišču se je hitro navadil, za številne je kot ata, ne motijo ga niti delovne obveznosti, ki jih imajo varovanci: »Za življenje rabiš vodo, ne mleka. Drugo pa je, mislim, hrana. To delo, ki ga imamo tu okrog, to nič ni! Eh, to bi lahko eden vse sam naredil. Tu ne rabimo nositi 50- ali pa 100-kilskih vreč, kot sem jih moral jaz.« Da, tudi to misel je zaključil s smehom.

Življenje

»Rodil sem se leta 1938 na Kozjanskem. Leta 1941 je bila naša družina preseljena v Nemčijo, kjer smo bili štiri leta. Na prvem mestu sta takrat bili lakota in žeja. Po koncu 2. svetovne vojne smo se vrnili v Slovenijo, sem so nas pripeljali Angleži in Američani. Nato sem moral, ko sem bil star sedem let, v šolo. Do šole sem imel uro peš hoje. Živeli smo zelo revno, namesto čevljev sem imel noge ovite v žaklovino. V Maribor sem prišel leta 1961. Delal sem v tiskarni, najprej se je imenovala Mepa, nato je iz nje nastal Mariborski tisk. Tam sem delal vse mogoče stvari, zadnja dve ali tri leta sem imel ‘prek’ arhiv podjetja.«

V 70. letih je spoznal danes že pokojno ženo, s katero sta imela otroke. »Danes imam sedem vnukov!« se ob tem pohvali. Z njimi je vsak dan v stiku.

Smrt

Realen človek, kot je, Anton ve in se zaveda, kakšno je življenje: »Moji predniki so vsi dolgo živeli, dedek in mama sta dočakala čez 90 let, jaz pa ne vem, kako dolgo bom (smeh). Vsi pa moramo umreti, bogati in revni, tudi jaz. Pravico imamo živeti do smrti! Govorim vam resnico, ‘tak’ je!«

(iz tiskane izdaje Škandal24)

The post IZPOVED BREZDOMCA: “Pravico imamo živeti do smrti!” appeared first on skandal24.si.

Vse več prebivalcev slovenskega podeželja je zaradi množičnega zapiranja pošt ogorčenih: »Vse so nam vzeli, ostaja nam samo še pokopališče!« 

Letos v začetku meseca marca so krajani Blejske Dobrave v Občini Jesenice po več kot 100 letih ostali brez pošte. Pošta Slovenije je ukinitev poslovalnice na Blejski Dobravi napovedala že lani. Svet krajevne skupnosti je takrat za pomoč zaprosil jeseniškega župana Tomaža Toma Mencingerja, ki mu je uspelo doseči sestanek s Pošto Slovenije. Ta je bil že 7. februarja, a moledovanja, naj pošta vendarle ostane, so takrat naletela na gluha ušesa.

Ekipa Drugorazredni se je na lastne oči prepričala, da je po zaprtju pošte, kjer je bila nekoč tudi trgovina z gostinskim obratom, v centru vasi zdaj pravo mesto duhov.

Nerentabilnost pošt

»Pošto naj bi ukinili zaradi nerentabilnosti, s čimer se mi seveda nismo strinjali. Ta pošta je zagotavljala storitve 1500 ljudem. Za občane je bilo to seveda nesprejemljivo, nastal je manjši revolt, a nismo bili uspešni,« je povedal predsednik Krajevne skupnosti Blejska Dobrava Anton Hribar, ko smo razočarane krajane obiskali na Blejski Dobravi. Pošta je seveda servis nudila tudi krajanom iz naselij Kočna in Lipce, kjer tako kot na Dobravi živi približno tretjina prebivalcev, ki so starejši od 70 let. Prav ti pa so na pošto najbolj vezani. »In res je škoda, da se pri tej politiki pošte pozablja na malega človeka. Pošta bi morala biti servis ljudem, ne pa zgolj neko golo orodje države za zaslužek. To je tako, kot da bi v nekem drugem kraju kar zaprli zdravstveni dom, ker bi dejali, saj ni bolnih, zato ga ne potrebujemo,« pa je potožila dolgoletna krajanka Blejske Dobrave Štefanija Muhar.

Štefanija Muhar pravi, da je krajanom ostalo samo še pokopališče.

Brez posluha na Pošti Slovenije

»Organizirali smo kar nekaj sestankov, a žal nismo bili uspešni. Zakaj nismo bili uspešni, bodo morali pojasniti lastniki pošte. Eden od naših glavnih argumentov je bila tradicija, ampak odločitev je pač bila takšna, kot je bila. Ki pa seveda ni najboljša za oskrbo ljudi na teh lokacijah,« je povedal Mencinger, ki opozarja, da je Blejska Dobrava v zadnjih letih vse bolj priljubljena tudi kot vstopna točka za sotesko Vintgar. »Samo lani se je skozi to naselje tja peljalo več kot 300 tisoč ljudi. « Tudi s tega stališča bi torej Pošta Slovenije lahko imela večjo vizijo razvoja regije.

Različni odzivi na zapiranja pošt

Obrnili smo se tudi na predstavnike Pošte Slovenije. Do generalnega direktorja nismo mogli, je pa svetovalka poslovodstva Karmen Lebe Grajf pojasnila, da je tako kot v preostalih evropskih državah razlog za številčno zapiranje pošt naglo upadanje poštnih pošiljk oziroma poštnih storitev, večinoma pa je to posledica digitalizacije. »Poslovanja na pošti je enostavno vedno manj,« je povedala in priznala, da so odzivi državljanov različni. »Ponekod zaprtje sprejmejo relativno mirno in ni pritožb, ponekod trčimo ne precejšnje negodovanje, kar je razumljivo. Povsod pa pojasnimo, kako bo poslovanje potekalo dalje.«

Jeseniški župan je organiziral krizni sestanek s Pošto Slovenije, a ni bil uspešen.

Na pošti pa se izgovarjajo, da kljub vsemu še naprej ohranjajo ustrezno dostopnost poštnega omrežja za uporabnike in predpisano kakovost univerzalne poštne storitve vsem prebivalcem. Odpirajo tudi nove kanale, prek katerih s svojimi storitvami prihajajo do strank, tako da bo po njihovem mnenju vse manj situacij, ko bodo morale stranke fizično obiskati pošto, da bi opravile neko storitev.

Anton Hribar je predsednik KS Blejska Dobrava in opozarja, da država pozablja na malega človeka.

A krajani mislijo drugače. »Zapiranje pošt po Sloveniji kaže na to, da postajamo drugorazredni državljani. Ljudje v mestu imajo vse, lahko gredo v kino, na pošto, v trgovinske centre. Pri nas pa zapirajo vse, ostaja nam samo še – pokopališče,« s solzami v očeh še pove Štefanija Muhar.

(iz tiskane izdaje Škandal24)

The post ZAPIRANJE POŠT: Bodo na vaseh ostala le še pokopališča? appeared first on skandal24.si.

Od 1. maja 2017 je treba kolesa s pomožnim motorjem, ki lahko peljejo največ 25 kilometrov na uro, registrirati, zavarovati in zanje – če so starejša od štirih let – opraviti tehnični pregled. Obveznost registracije je namreč uvedla novela zakona o motornih vozilih, ki jo je državni zbor sprejel že septembra lani. Obvezna registracija koles s pomožnim motorjem oziroma mopedov predstavlja za državljane velike finančne in administrativne težave, vlada Mira Cerarja pa je državljanom na ta način prinesla nemalo nepremostljivih ovir in zapletov. 

Na uredništvo se je obrnil srednješolec Žiga, ki bi rad registriral moped, a po novem zakonu potrebuje dve priči, ki bosta referentki potrdili, da je moped njegov. Dnevi postajajo vse daljši, Žiga bi se rad v šolo čim prej peljal z mopedom. Skupaj z njim se je ekipa Nove24TV odpravila na AMZS. A registracija mopeda zaradi novega zakona ni več tako enostavna kot nekoč.

Televizijska ekipa Nova24TV se je odločila pomagati srednješolcu.

Priče za registracijo

»Moped sem kupil pred nekaj leti prek spleta, prej ga je posedoval italijanski lastnik. Moped še nikoli ni bil registriran v Italiji. Kupil sem ga in se vozil z njim, saj takrat še ni bilo tega neumnega zakona. Zdaj pa ga moram registrirati in priskrbeti še dve priči,« nam je potarnal Žiga. Vse to za moped, ki ne presega hitrosti 25 kilometrov na uro.

Ekipa Drugorazredni se je odločila na terenu sama preveriti, kako deluje zakon. Kot priči sta nastopila Boris Tomašič, programski direktor na Novi24TV, in Igor Završnik, vodja režije na tej televiziji. »Zakon o mopedih je eden izmed številnih neumnih zakonov, ki jih je sprejela ta vlada. Zakaj potrebuje človek dve priči, da registrira moped pri tako majhni hitrosti, se mi ne sanja. Lahko pa bi se tudi zmislil, da vem, da je motor od fanta,« hudomušno pripomni Tomašič.

Bolj oster je bil Završnik: »Mlademu fantu želim pomagati. Nor zakon, nor sem tudi jaz, ker moram priti sem na AMZS in potrditi, da je moped njegov,« se huduje. Nenavadna druščina se skupaj odpravi na okno referentke. A zapletov, čeprav smo priskrbeli dve priči, ni konec. »Referentka mi je dejala, da nisem dovolj star, da bi moped registriral sam. Leta 2004 bi moral biti star 18 let, da bi mi bilo to dovoljeno, jaz pa sem bil takrat star pet let,« nam pove Žiga. Torej potrebujemo človeka, ki je star najmanj 35 let. Nič lažjega, ekipa Drugorazredni priskrbi novo okrepitev. To je Samo Juršič, vodja marketinga na Nova24TV. »Moj EMŠO je ravno pravšnji, da priskočim na pomoč,« se pošali Samo, ko ga pripeljemo na AMZS.

Birokraciji ni konca

A to še ni vse; tudi Samo mladeniču Žigi ni pričaral nasmeška na obraz. Birokratska kalvarija se nadaljuje. »Zdaj morajo ugotoviti šifro motorja, od kod izvira. Tako ga moram poslati na trak, kjer ga bodo pregledali, « pove Žiga.

Na AMZS-ju smo že več kot tri ure. Trije strokovnjaki se ukvarjajo z mopedom, ugotovijo pa, da se Žiga še ne bo vozil z motorjem. Vsaj še nekaj dni. Motorja namreč ni v evidenci, saj še nikoli ni bil registriran v Sloveniji. Zato je treba vse skupaj najprej poslati na direktorat za promet, šele potem bo lahko izdelana homologacija. Žiga svoje punce še nekaj dni ne bo peljal na testno vožnjo in sladoled.

BIROKRACIJA DUŠI SLOVENCE

Žiga je želel registrirati moped, a to brez dveh prič ni več mogoče.

Da petim ljudem v enem dnevu ni uspelo registrirati ubogega mopeda, kaže na to, kako neumni so slovenski zakoni in kako birokracija duši Slovence in jih postavlja v vlogo drugorazrednih. »Ta zakon je treba čim prej ukiniti in ga spisati na novo,« nam v državnem zboru obljubi poslanec SDS Ljubo Žnidar. SDS je bila namreč pred letom dni edina stranka, ki je sprejetju takšnega zakona nasprotovala.

(iz tiskane izdaje Škandal24)

The post REGISTRACIJA MOPEDA DO 25 KM/H – ko zakonskim neumnostim ni videti konca appeared first on skandal24.si.

To je zgodba Rasima Jašića, malega človeka, ki trdi, da mu je bila storjena krivica. Leta 2016, ko se je vozil iz Vinice proti Črnomlju, ga je nepričakovano ustavila policijska kontrola. Policist mu je napisal 120 evrov kazni, saj naj bi vozil po napačni strani ceste. A situacija je bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Naš sogovornik namreč trdi, da tega prekrška ni storil, niti ga pri dejanju nista ujela policista, ki sta mu napisala kazen, ampak ga je nekdo prijavil …

To je njegova zgodba: »Spomnim se, da je bila na nasprotni strani tistega dvorišča neka gostilna, od koder se je pripeljal avto. Ko sem se peljal po prednostni cesti, je zapeljal za mano, ves čas je vozil za menoj in se pogovarjal po telefonu. Naenkrat je izginil, ni ga bilo več.«

Danes prejema nekaj več kot 200 evrov pokojnine na mesec, zato ga je izmišljena kazen močno prizadela.

Prijavitelj se ne spomni več

Rasim Jašić je zahteval od policista, da osebo, ki ga je prijavila, pokličejo na soočenje z njim. »Dejali so mi, da tej osebi zaupajo in da ga ne bodo klicali,« je bil ogorčen naš sogovornik. Zanimivo, na sodišču se je pozneje izkazalo, da je bila ta tretja oseba policist, njegovo pričanje na sodišču pa je bila prava zmešnjava slabega spomina, neskladnosti in nasprotujočih si dejstev.

»Sodnica ga je pač vprašala, ali se tega dogodka sploh spomni, pa je rekel, da ne. Še enkrat ga je vprašala in je ponovno rekel, da ne,« je še povedal Rasim Jašić.

Policist Robert Mar se na sodišču ni spomnil niti časa in kraja dogodka niti tega, ali je bil v službi ali ne. V zapisniku njegovega zaslišanja lahko preberemo, da se policist na spomni nobenih podrobnosti in lokacije ter da ne ve, zakaj voznika ni ustavil sam, ampak je o tem obvestil patruljo. Poleg tega je policist sprva trdil, da je bil v tem času v službi ter da je bil poleg njega še en policist na patrulji. Tudi to se je izkazalo za napačno. Policist je imel namreč tega dne prost dan. A sodnica mu je očitno verjela.

Policistom se verjame!

»In sodnica je, ko sem prvič prišel na sodišče, razložila, da je to policist in mu je treba verjeti. Sam sem protestiral, dejal sem, da je tudi policist človek, ki lahko naredi napako,« je še dodal Jašić. Zahtevo za sodno varstvo so zavrnili kot neutemeljeno, pritožba pa ni mogoča. Poleg tega mora plačati 40 evrov sodnih stroškov. Ne zaradi denarja, kazen bi Jašič še plačal, če bi omenjeni prekršek storil. A vseskozi trdi, da je nedolžen. Pravi, da je na sodišču želel zgolj doseči pravico ter da bi resnica prišla na dan. A po dveh letih je skorajda že obupal.

»Pravim vam, da sem v življenju naredil že par milijonov kilometrov, nikoli mi ni bilo problem plačati, če sem si kazen zaslužil, a ne kazni za prekršek, ki ga nisem storil, in še za tako neumno stvar, da bi vozil po napačni strani ceste … To lahko naredi samo neumen ali pijan človek. No, meni so dali alkotest, ki je pokazal, da nisem pil,« svojo zgodbo zaključuje drugorazredni državljan.

Kazen mora plačati

A težave se za Rasima tu ne končajo. Ker živi od zgolj nekaj več kot 200 evrov pokojnine na mesec, je sodišče zaprosil, ali lahko kazen odplača prek družbeno koristnih del. A o njegovi prošnji sploh niso razpravljali, saj kazen ni dosegla 300 evrov. Za nekatere morda majhni zneski, a za Rasimovo vsakodnevno življenje pomenijo veliko …

O zadevi smo povprašali tudi na Okrajnem sodišču v Črnomlju, saj nas je zanimalo, zakaj je sodišče plačilni nalog potrdilo, čeprav je bilo pričanje policista nepopolno, dejal je celo, da se dogodka ne spomni. Zanimalo nas je tudi, zakaj je bila prošnja Jašiča za opravljanje družbeno koristnih del za poplačilo kazni zavrnjena. Tako se glasi njihov odgovor: »V zvezi z vprašanjem, ki ste nam ga zastavili, vam sporočamo, da podatek, da je bilo pričanje nepopolno, ne drži. Pričanje je bilo popolno in zadosten dokaz za odločitev sodišča. Storilčeva vloga za opravljanje družbeno koristnega dela za poplačilo kazni je bila odstopljena na policijsko postajo. Kako so tam odločili, pa nam ni znano.«

The post IZ TISKANE IZDAJE: Kaznovan za prekršek, ki ga ni storil appeared first on skandal24.si.

Lani decembra smo tik pred božičnimi prazniki v Gorjušah nad Bohinjem obiskali Darka Kuzmiča, najbolj znanega slovenskega brezdomca, ki so mu leta 2013 v času vlade Alenke Bratušek vzeli edino streho nad glavo, saj so mu zaradi domnevne črne gradnje porušili hišico, v kateri je prebival trideset let.

Poročali smo tudi, da je samo nekaj dni kasneje tedanji okoljski minister Samo Omrzel s prejel moratorij na rušenje črnih gradenj več politikom iz prejšnjega režima. Z drugimi besedami, drugorazredni je bil žrtvovan zato, da je imela vlada razlog, da je sprejela moratorij za prvorazredne.

»Na toplem« ob nič stopinjah

Toplo je le v kuhinji, kjer je peč na drva.

Kuzmič živi v nemogočih razmerah, njegova hiša nima ogrevanja, greje se z drvmi, ki jih kuri v stari peči v kuhinji. Temperatura v vseh drugih prostorih, vključno s kopalnico, se giblje okrog ničle, na oknih je led. V teh dneh, ko je bilo še posebej mrzlo, se je tudi na ploščicah v kopalnici nabiral led. Prekmurskega nesrečnika, ki je na bohinjskem koncu od leta 1983, smo znova obiskali pred napovedano najbolj mrzlo nočjo v letu. »Po pravici povedano jo pričakujem s strahom,« nam je dejal Darko Kuzmič. »Človek se navadi vsega hudega, toda pričakujem, da naslednjo zimo ne bom več tukaj. Če bo sreča, se bom preselil. Mraz počasi načenja moje zdravje, boli me v sklepih, nimam več energije kot prej,« nam je dejal sogovorec. Temperature so se tiste noči spustile celo do minus 20.

Zanimivo je, da se v teh dneh v zapuščeno osnovno šolo seli tudi nov sostanovalec, ki pa so mu s komunale pripeljali tri radiatorje, medtem ko ima Kuzmič samo enega. Naš sogovorec se sprašuje, zakaj se tudi zanj na občini ne zanimajo bolj, čeprav je hvaležen bohinjskemu županu Francu Kramarju, da mu je vsaj ponudil streho nad glavo, potem ko ga je država novembra 2013, na 60. rojstni dan, pustila dobesedno na cesti. Bohinjski župan Franc Kramar o novem sosedu menda ne ve kaj dosti, zagotavlja pa, da bodo Kuzmiču še naprej vsake pol leta v skladu z občinskim odlokom podaljševali možnost bivanja v objektu na Gorjušah.

Veliko odziva in prazne obljube

Matjaž Han je obljubljal, a nič storil.

»Odziv po prvem prispevku v oddaji Drugorazredni je bil zelo velik. Ljudje so me klicali z vseh koncev Slovenije in mi izrekali besede podpore. Nihče ne more verjeti, kaj so mi storili. Poklicala sta me tudi Matjaž Han in Janko Veber. Oba pravita, da sta mi pripravljena priskočiti na pomoč, z obema sem se v državnem zboru dobil na sestanku,« razlaga Kuzmič, ki pa se boji, da bo tako kot do zdaj vse ostalo pri praznih obljubah. Kuzmič zdajšnji vladajoči politiki ne zaupa več. Sprašuje se, zakaj niti štiri leta po nezakonitem rušenju zanj ni pravice. To smo jih vprašali tudi mi. »Mislim, da bi lahko Slovenija že po obstoječi zakonodaji Kuzmiču izplačala odškodnino za očitno nezakonito rušenje hiše v Bohinju,« je dejal nepovezani poslanec Veber, ki razkriva, da vseeno v parlament vlaga nov zakon, s katerim bi bilo izplačila odškodnin še laže doseči. Tudi Matjaž Han iz SD se hvali, da je pripravljen priskočiti na pomoč, a vsaj za zdaj ne on ne njegova stranka nista naredila še nič.

Janko Veber obljublja nov zakon, a Kuzmič vladajočim ne zaupa več.

Zadnja možnost

Darku Kuzmiču torej ostaja samo ena možnost. Da čaka pravico. Hkrati se zaveda, da vlada počasi končuje svoj mandat in da je, medtem ko se ukvarja z usodo nezakonitih migrantov, kot je Ahmad Šami, povsem pozabila na malega slovenskega človeka.

Prijatelji ga niso pozabili

Prijatelji, tudi Branko Herić, ga niso pozabili.

»Darko je super človek. Poznam ga 30 let. Ne vem, zakaj se mu to dogaja. Živi v nemogočih razmerah. Prvi dan, ko so ga naselili na Gorjušah, sem ga obiskal. Tisti večer je bilo tako mrzlo, da sva morala pasulj pojesti pri štedilniku, sicer bi zmrznila,« se spominja njegov prijatelj Branko Herić.

The post IZ TISKANE IZDAJE: Brezdomec Kuzmič komaj preživel najbolj mrzlo noč v letu appeared first on skandal24.si.

Zgodba Marjana Klobučarja je nenavadna. Njegov oče in teta sta leta 1962 v Poljubinu od občine odkupila staro hišo, potrebno obnove. Hiša je bila stara 150 let, stavbišče in dvorišče pa sta dobila v brezplačen najem za nedoločen čas.

Hiša v Poljubinu

Ker je Marjanov oče živel na Blejski Dobravi na Gorenjskem, je tam napravil betonske zidake in pripravil les za gradnjo in streho. Naročil je izdelavo gradbenega načrta in pridobil gradbeno dovoljenje.

Pričetek obnove
Nato je pripeljal gradbeni material iz Poljubina in leta 1965 pričel z obnovo hiše. Tistega poletja je veliko deževalo, še posebej pa tiste noči, ko je v hišo tako zamakalo, da je moral skupaj s prijatelji noč preživeti pri sosedih. Ker se je sesul gnil strop, pa tudi star dimnik, sta se s sestro sprla. Marjanov oče je svoji sestri izplačal njen delež vplačila ter z obnovo hiše nadaljeval sam. Tako je s prijatelji in sorodniki sam porušil stari del hiše, da je ostal samo obok. Hišo je s svojimi rokami zgradil praktično na novo. Pozidal je obok hiše z betonskimi zidaki, predelne stene pa pozidal z opeko. Izdelal je vodovod in elektriko ter na tleh položil ladijski pod.
A ker je imel delo na Gorenjskem, se Friderik Klobučar nikoli ni preselil na Primorsko. Se je pa tja skupaj s svojim partnerjem, duševnim bolnikom, vselila njegova sestra, saj se je morala zaradi upokojitve izseliti iz občinskega stanovanja. Klobučar ji je prebivanje v izplačani hiši dovolil zato, ker ni imela kam iti. Brat je svoji sestri Mici dovolil prebivanje v hiši vse do smrti.

Zgodba Marjana Klobučarja je zgodba o tem, kako ne moreš zaupati niti najbližjim.

Zapleti po smrti
Friderik Klobučar je leta 1981 po kratki, a hudi bolezni umrl, svojima otrokoma pa prepustil vsakemu pol hiše. A njegova sestra je imela drugačne načrte. Ker sta imela z bratom samo ustni dogovor, pogodba o izplači lu hiše nikoli ni bila overjena pri notarju. Mici je hišo, ki ni bila njena, v oporoki zapustila svojemu nečaku. Zato ni nenavadno, da si dedovanje razlaga drugače, kot Marjan Klobučar. Hiše se želi polastiti.
Od tu naprej Marjan s svojimi sorodniki bije umazano bitko. Leta 1999 je priča neverjetnemu teatru na okrožnem sodišču v Tolminu, ko sodnice ne upoštevajo zgodovinskih dejstev in verjamejo dokumentom, za katere naš sogovornik pravi, da jih je s pomočjo vplivnih lokalnih oblastnikov ponaredil, da bi dokazal, da je hiša v 80-odstotni lasti tete, čeprav jo je brat pred mnogimi leti v resnici izplačal. Marjan tožbo izgubi, spodnja polovica hiše pripade njegovemu bratrancu.

Bitka z lažmi
Naš sogovornik se počuti nemočnega, drugorazrednega, podobe ponarejenih dokumentov pa ga zasledujejo. V teh namreč teta trdi, da je za več kot 100 tisoč nemških mark uredila Klobučarjevo kopalnico v zgornjem nadstropju. V trgovini naj bi kupila material za več kot 48 milijonov dinarjev – in to z 200 nemškimi markami pokojnine! Sogovornik je prepričan, da so ponaredili dokumente, v katerih je bilo prikazano, da naj bi teta v Italiji kupila določene stvari in jih s 340-odstotno podražitvijo, šlo je za izmišljen tečaj, prodala svojemu bratu.

Ni videti, da bi kdo vlagal v hišo
Obiskali smo propadajočo hišo v Tolminu in se na lastne oči prepričali, da v hiši ni ne duha ne sluha o tem, da bi kdo kdaj kaj vlagal. To so nam potrdili tudi okoliški sosedje, ki vsi vedo, da ima Klobučarjev bratranec v Tolminu velik vpliv – in da naj bi mu bivši partijski funkcionarji pomagali prirediti dokumente po njegovem okusu – tako kot v starih časih.

The post IZ TISKANE IZDAJE: Ukradena hiša v Tolminu appeared first on skandal24.si.

Najbolj znani slovenski brezdomec Darko Kuzmič je praznike že četrto leto zapored praznoval v podrtiji, kamor se je zatekel, ko mu je država nečloveško porušila hišo in ga tik pred zimo pustila dobesedno na cesti.

Leseno hišico v Bohinju so mu podrli prav na njegov 60. rojstni dan. Lanske praznike je preživel v zapuščeni osnovni šoli na Gorjušah pod Pokljuko. Čeprav je ob našem obisku skušal vsaj dnevno sobo ogreti, so ostali prostori ostali ledeno mrzli. Ker je zima, je bilo na oknih kopalnice videti celo led. Na stopnišču se je temperatura gibala blizu ničle. Darko Kuzmič, ki je po rodu Prekmurec, je v Bohinj prišel leta 1983. Najprej je na Gorenjskem delal v Alplesu v Železnikih, potem pa je prevzel vodenje delovne brigade ob jezeru, kjer so obnavljali mladinski dom. V bohinjske konce so ga za na videz sanjsko službo in bajno plačo zvabili funkcionarji iz nekdanje Zveze socialistične mladine Slovenije, ki je bila predhodnica zloglasne LDS. Voditelji, ki so bili lahko stari največ 28 let, so morali biti tudi člani Zveze komunistov Jugoslavije.

Brez strehe nad glavo je ostal na svoj 60. rojstni dan.

Postal je upravnik doma
Kuzmiču je bila namenjena vloga upravnika mladinskega doma, leta 1984 pa so mu dodelili tudi skromno stanovanje v eni izmed enajstih hišk, ki so na tem območju stale že pred letom 1967, ko je bil sprejet prvi zakon o Triglavskem narodnem parku. To je pomenilo, da ni šlo za črno gradnjo, graditelji so takrat namreč priskrbeli vso ustrezno dokumentacijo. Kuzmič je v hiški lahko bival brez plačevanja najemnine, lahko jo je tudi obnavljal. Vanjo je veliko vlagal, saj je bila pred tem v popolnem razsulu. Uredil jo je v spodobno domovanje, v Bohinj se je preselila celotna njegova družina. Kuzmič je želel hišico odkupiti že leta 1987, ker jo je želel preurediti, a mu na Upravni enoti v Radovljici tega niso dovolili, češ da gre za državno lastnino, dovolili pa so mu obnovo, za kar ima pisne dokaze. Po osamosvojitvi sta dom in celotno zemljišče postala državna last, hotel je propadel in leta 1994 zaprl svoja vrata. Kuzmič je sicer leto dni poprej še enkrat poskusil odkupiti hišico, v katero je vlagal že 10 let, vendar od lastnika nikoli ni dobil odgovora.
Janez Kompare, zadnji direktor pred zaprtjem, je s Kuzmičem le nekaj dni pred tem podpisal izjavo o najemni pogodbi, po kateri je naš sogovornik lahko ostal v hišici.
A ko so gospodje zaprli vrata mladinskega centra in se odpeljali z limuzinami, ga nihče nikoli več ni obiskal. Vsi računi so izginili. Vmes, ko je lastništvo mladinskega centra prek sodišč kar sedem let prehajalo na državo, je prenovljeni objekt zaživel kot Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Kuzmič, ki je postal brezposeln, se je preživljal z različnimi sezonskimi deli, da je lahko še naprej vlagal v svoj edini dom.

Usodna prva poštna pošiljka
Njegovo življenje pa se je povsem obrnilo na glavo, ko ga je ob koncu leta 2008 v poštnem nabiralniku pričakala modra kuverta z obvestilom s sodišča.
Tožeča stranka, Ministrstvo za šolstvo in šport, je v imenu CŠOD zahtevalo takojšnjo izselitev iz hiške, ker naj bi bila državna last. Zanimivo, drugo ministrstvo, za okolje in prostor, pa je od našega sogovornika terjalo, da hišico podre in vzpostavi prvotno stanje. Vrednost hišice je bila ocenjena na 70 tisoč evrov, Kuzmič se je pritožil, po petih letih pravdanja pa je Inšpektorat RS napovedal rušenje hišice za 5. november 2013.
Inšpektorja sta v spremstvu policije na kraj rušenja prišla okoli 9. ure, tam so jih pričakali domačini in Kuzmičevi prijatelji. Ker so iz Ljubljane v Bohinj poslali 50 policistov, ki so obkolili hišo, niso mogli storiti nič.

Župan Franc Kramar mu je želel pomagati, a so mu zato grozili.

“Mojim občanom, okoli 30 ljudi je bilo, ni uspelo preprečiti začetka rušenja. Inšpektorja sem tudi sam želel prepričati, naj odneha, klical sem v Ljubljano, a so mi grozili, da nimam pooblastil, da se vmešavam in da bodo v nasprotnem primeru proti meni sprožili pravna sredstva,” pa se vsega skupaj spominja bohinjski župan Franc Kramar, ki trdi, da bi morali Kuzmiču najprej zagotoviti streho nad glavo, nadomestno bivališče, a so ga dobesedno vrgli na cesto in se odpeljali v Ljubljano.
Kramar mu je bil zato primoran najti začasen dom v občinskih prostorih na Gorjušah, kjer so pogoji za bivanje pozimi dejansko nemogoči.
Samo nekaj dni kasneje je tedanji okoljski minister Samo Omrzel sprejel moratorij in ustavil rušenje črnih gradenj več politikom iz prejšnjega režima. Kuzmič se še danes sprašuje, ali je bil žrtvovan zato, da je imela vlada razlog, da je sprejela moratorij in ustavila rušenje na tisoče črnih gradenj bogatih Slovencev.

The post IZ TISKANE IZDAJE: Že štiri leta živi v ledeni podrtiji appeared first on skandal24.si.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne spoštuje pravnomočne odločbe sodišča, da ji mora izplačati denar.

Milenka Trkovnik Vladimirov z Mosteca pri Brežicah je žrtev nespoštovanja pravne države s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Danes je stara 62 let in ima 41 let ter 3 mesece plačane delovne dobe, po sedmih letih sodnih bitk na sodišču pa še vedno ni dobila polne starostne pokojnine, ki ji po zakonu pripada. Danes je na sodišču vložena tožba proti Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) in čaka naslednjo obravnavo.

Zgodba se je zanjo začela resno zapletati že leta 2006, ko je ZPIZ nepričakovano napravil revizijo njenega podjetja za pet let nazaj in ugotovil domnevne nepravilnosti glede plačevanja prispevkov. Čeprav je prispevke vsak mesec plačevala, so uradniki ugotovili, da je pet let plačevala prenizko osnovo. Zakaj je torej FURS o tem nikoli ni obvestil in ji poslal kakršnega koli opomina?

»Niti enega samega opomina nisem dobila vsa ta leta. Ko pa sem klicala na FURS in jih pobarala, ali sem jim res dolžna, so dejali, da imam vse svoje obveznosti poravnane,« nam je dejala Trkovnik Vladimirova. A ZPIZ je vseeno trdil drugače. Ker naj bi bila v petih letih v državno blagajno vplačala približno 2.300 evrov premalo, so ji pokojnino znižali za 100 evrov na mesec in ji odšteli kar 16 mesecev delovne dobe.

Kar nenadoma ni več izpolnjevala pogojev za upokojitev, a da bi si prihranila živce, je bila pripravljena znesek tudi poravnati. Na ZPIZ pa se o tem niso želeli niti pogovarjati. Ves čas so zatrjevali, da se lahko upokoji le v skladu s pogoji za predčasno upokojitev. Hkrati so ji, kot nam je dejala, naložili, naj prispevke plačuje še naprej kot samozavarovana oseba, kar je naša sogovornica tudi storila.

Dogajale so se zelo čudne stvari. Trkovnik Vladimirova je ravnala po navodilih odvetnika in v blagajno vplačala 2.300 evrov, a so ji denar na FURS po pol leta vrnili. »Poklical me je njihov uradnik in zatrjeval, da tega denarja ne morejo obdržati, saj da imam pri njih poravnane vse obveznosti,« nam je dejala sogovornica.

Nato se je pritožila na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, to pa ji je je po pritožbi vrnilo odvzeto delovno dobo. Na glavni obravnavi je bil predsednik senata celo zgrožen, da ZPIZ Trkovnik Vladimirovi ni dovolil vplačati 2.300 evrov. Nato je sodišče izdalo sodno odločbo, s katero ji je vrnilo delovno dobo in ugotovilo, da je naša sogovornica s 1. januarjem 2013 upravičena do prejemanja polne pokojnine. Gospa je jasno nehala plačevati prispevke. Toda ZPIZ pravnomočne odločbe ni želel upoštevati, češ da to ni v njihovi pristojnosti, in ji je kasneje celo poslal davčno izvršbo zaradi neplačevanja prispevkov.

Razočarana nad državo, ker mora za svojo pokojnino prositi, čeprav je v državno blagajno vplačala prispevke za dobrih 41 let delovne dobe, je jeseni leta 2015 gladovno stavkala, zavita v spalno vrečo. Dan pred 60. rojstnim dnevom se je odločila, da ne zmore več. Njeno telo je bilo že preslabotno, da bi živela na ulici, je pa svoj protest nadaljevala prek družbenih omrežij in ljudi opozarjala, kakšna krivica se jim lahko zgodi, če niso dovolj pozorni.

S protestom je dosegla vsaj to, da je njeno zadevo začela preiskovati kriminalistična policija. Ugotovila je grobe kršitve, a s tem se ni strinjalo državno tožilstvo in je obtožnico proti ZPIZ zavrglo kot neutemeljeno. Zato se ne čudimo, da se je lahko omenjeni zavod še naprej obnašal despotsko. Še konec leta 2015 so želeli prek davčnih izvršb od nje izterjati več tisoč evrov, preden so jih pod medijskimi pritiski preklicali. Začeli so ji nakazovati tudi pokojnino, toda skoraj 200 evrov na mesec manj, kot bi dejansko morala prejemati.

The post IZ TISKANE IZDAJE: DRUGORAZREDNI Za 42 let delovne dobe ne dobi polne pokojnine appeared first on skandal24.si.

Po podatkih Sindikata policistov Slovenije notranje ministrstvo iz svojih službenih stanovanj poskuša spraviti najmanj 30 upokojenih nekdanjih policistov in veteranov.

Medtem ko so nekateri izmed vidnih politikov in poslancev zagnali cel vik in krik glede preprečitve deportacije sirskega nezakonitega migranta Ahmada Šamija, očitno prav nikogar ne zanima tragična zgodba Branka Šalamuna, vojnega veterana in junaka osamosvojitvene vojne, ki mu grozi deložacija.

Nadomestno stanovanje ni primerno

Ministrstvo za notranje zadeve RS Šalamunu ne želi podaljšati najemne pogodbe za službeno stanovanje v prestolnici, kjer živi skupaj s svojim sinom. V zameno za to so mu na ministrstvu ponudili podstrešno stanovanje v Logatcu, ki mu zaradi zdravstvenih težav ne predstavlja realne nadomestne možnosti.

Šalamun je nekdanji sodelavec policije, zaposlen je bil na ministrstvu za notranje zadeve, 31. avgusta lani pa se mu je iztekla najemna pogodba. Te mu niso želeli podaljšati, saj naj bi bili za najem stanovanja zainteresirani ljubljanski policijski uslužbenci. Stoodstotnemu invalidskemu upokojencu so tako ponudili vseljivo službeno stanovanje, ki pa se ne nahaja v prestolnici, v bližini potrebne zdravstvene nege, ampak v Logatcu, ki je približno 30 kilometrov stran.

Šalamun ni migrant, zato je za slovensko levico drugorazreden, torej nevreden obravnave.

Tožba zoper deložacijo

Šalamun je bil zaradi stiske prisiljen iti v tožbo zoper deložacijo, saj postopek na ministrstvu ni bil obravnavan korektno. Stanovanjska problematika se namreč vleče vse, odkar je v pokoju, torej približno štiri leta, kar se kaže na njegovem psihičnem počutju, saj marsikdaj zaradi skrbi sploh ne more zaspati. Šalamun je namreč tudi hud sladkorni bolnik, ima poškodbo hrbtenice, doživel je možgansko kap in ima probleme s popuščanjem ledvic, tovrstna situacija pa mu še dodatno najeda zdravje.

Šalamunu in njegovemu sinu stanovanje, veliko 57 kvadratnih metrov, pomeni vse, saj nimata finančnih sredstev, davčne oaze ali kakšnih stricev iz ozadja, ki bi lahko posredovali pri omenjeni problematiki. Šalamun je prepričan, da si, po dolgotrajnem služenju državi, zasluži stanovanje, in dodaja, da se je pozanimal, kaj bi selitev pomenila v pravnem vidiku. Ta bi v najem dobil stanovanje s profitno najemnino za obdobje enega leta.

IZ TISKANE IZDAJE ŠKANDAL24

The post TRAGIČNA ZGODBA, KI NIKOGAR NE ZANIMA Tudi policisti so drugorazredni v lastni državi appeared first on skandal24.si.