Najbolj znani slovenski brezdomec Darko Kuzmič je praznike že četrto leto zapored praznoval v podrtiji, kamor se je zatekel, ko mu je država nečloveško porušila hišo in ga tik pred zimo pustila dobesedno na cesti.
Leseno hišico v Bohinju so mu podrli prav na njegov 60. rojstni dan. Lanske praznike je preživel v zapuščeni osnovni šoli na Gorjušah pod Pokljuko. Čeprav je ob našem obisku skušal vsaj dnevno sobo ogreti, so ostali prostori ostali ledeno mrzli. Ker je zima, je bilo na oknih kopalnice videti celo led. Na stopnišču se je temperatura gibala blizu ničle. Darko Kuzmič, ki je po rodu Prekmurec, je v Bohinj prišel leta 1983. Najprej je na Gorenjskem delal v Alplesu v Železnikih, potem pa je prevzel vodenje delovne brigade ob jezeru, kjer so obnavljali mladinski dom. V bohinjske konce so ga za na videz sanjsko službo in bajno plačo zvabili funkcionarji iz nekdanje Zveze socialistične mladine Slovenije, ki je bila predhodnica zloglasne LDS. Voditelji, ki so bili lahko stari največ 28 let, so morali biti tudi člani Zveze komunistov Jugoslavije.
Postal je upravnik doma
Kuzmiču je bila namenjena vloga upravnika mladinskega doma, leta 1984 pa so mu dodelili tudi skromno stanovanje v eni izmed enajstih hišk, ki so na tem območju stale že pred letom 1967, ko je bil sprejet prvi zakon o Triglavskem narodnem parku. To je pomenilo, da ni šlo za črno gradnjo, graditelji so takrat namreč priskrbeli vso ustrezno dokumentacijo. Kuzmič je v hiški lahko bival brez plačevanja najemnine, lahko jo je tudi obnavljal. Vanjo je veliko vlagal, saj je bila pred tem v popolnem razsulu. Uredil jo je v spodobno domovanje, v Bohinj se je preselila celotna njegova družina. Kuzmič je želel hišico odkupiti že leta 1987, ker jo je želel preurediti, a mu na Upravni enoti v Radovljici tega niso dovolili, češ da gre za državno lastnino, dovolili pa so mu obnovo, za kar ima pisne dokaze. Po osamosvojitvi sta dom in celotno zemljišče postala državna last, hotel je propadel in leta 1994 zaprl svoja vrata. Kuzmič je sicer leto dni poprej še enkrat poskusil odkupiti hišico, v katero je vlagal že 10 let, vendar od lastnika nikoli ni dobil odgovora.
Janez Kompare, zadnji direktor pred zaprtjem, je s Kuzmičem le nekaj dni pred tem podpisal izjavo o najemni pogodbi, po kateri je naš sogovornik lahko ostal v hišici.
A ko so gospodje zaprli vrata mladinskega centra in se odpeljali z limuzinami, ga nihče nikoli več ni obiskal. Vsi računi so izginili. Vmes, ko je lastništvo mladinskega centra prek sodišč kar sedem let prehajalo na državo, je prenovljeni objekt zaživel kot Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Kuzmič, ki je postal brezposeln, se je preživljal z različnimi sezonskimi deli, da je lahko še naprej vlagal v svoj edini dom.
Usodna prva poštna pošiljka
Njegovo življenje pa se je povsem obrnilo na glavo, ko ga je ob koncu leta 2008 v poštnem nabiralniku pričakala modra kuverta z obvestilom s sodišča.
Tožeča stranka, Ministrstvo za šolstvo in šport, je v imenu CŠOD zahtevalo takojšnjo izselitev iz hiške, ker naj bi bila državna last. Zanimivo, drugo ministrstvo, za okolje in prostor, pa je od našega sogovornika terjalo, da hišico podre in vzpostavi prvotno stanje. Vrednost hišice je bila ocenjena na 70 tisoč evrov, Kuzmič se je pritožil, po petih letih pravdanja pa je Inšpektorat RS napovedal rušenje hišice za 5. november 2013.
Inšpektorja sta v spremstvu policije na kraj rušenja prišla okoli 9. ure, tam so jih pričakali domačini in Kuzmičevi prijatelji. Ker so iz Ljubljane v Bohinj poslali 50 policistov, ki so obkolili hišo, niso mogli storiti nič.
“Mojim občanom, okoli 30 ljudi je bilo, ni uspelo preprečiti začetka rušenja. Inšpektorja sem tudi sam želel prepričati, naj odneha, klical sem v Ljubljano, a so mi grozili, da nimam pooblastil, da se vmešavam in da bodo v nasprotnem primeru proti meni sprožili pravna sredstva,” pa se vsega skupaj spominja bohinjski župan Franc Kramar, ki trdi, da bi morali Kuzmiču najprej zagotoviti streho nad glavo, nadomestno bivališče, a so ga dobesedno vrgli na cesto in se odpeljali v Ljubljano.
Kramar mu je bil zato primoran najti začasen dom v občinskih prostorih na Gorjušah, kjer so pogoji za bivanje pozimi dejansko nemogoči.
Samo nekaj dni kasneje je tedanji okoljski minister Samo Omrzel sprejel moratorij in ustavil rušenje črnih gradenj več politikom iz prejšnjega režima. Kuzmič se še danes sprašuje, ali je bil žrtvovan zato, da je imela vlada razlog, da je sprejela moratorij in ustavila rušenje na tisoče črnih gradenj bogatih Slovencev.
“Sam sem, nikogar nimam,” pravi Kuzmič, ki si je v novem letu 2018 zaželel le dve stvari. “Da bi obrnil čas nazaj, da sploh ne bi sprejel dela v Bohinju, ki mu je uničilo življenje, in da bi se tisti, ki so mi uničili življenje, vsaj za en dan znašli v moji koži, da bi videli, kaj so mi storili!”