IZPOVED BREZDOMCA: “Pravico imamo živeti do smrti!”

Anton je sredi maja dopolnil 80 let. Delovni invalid prve kategorije jeseni življenja ne preživlja uživajoč sadove minulega dela in življenja v domačem naslanjaču. Ne, je najstarejši stanovalec Zavetišča za brezdomce Maribor.

Sedel je nasproti, z majico »Gremo mi na boljše«. To je bil naslov lanskega humanitarnega koncerta za mariborske brezdomce, ki so dotlej živeli v za bivanje neprimernih in vlažnih prostorih na Ruški cesti. Danes prebivajo v obnovljeni stari meščanski hiši na Šentiljski cesti.

Prihod

»Imel sem takšno prijateljico, ki je jemala močna zdravila, bila je živčna in izčrpana … Večkrat je kakšna debela palica padla po moji glavi, da se mi je kri ‘vsipala’. Nazadnje me je rešila policija in me namestila v samski dom. Je bilo treba oditi! Pod streho! Saj poleti sem lahko pod hruško, kaj pa pozimi? Prvi dan, ko sem prišel v zavetišče, ni bilo nič kaj v redu. Prve tri dni so bili vsi tako tiho, kot bi bili gluhonemi. Danes se že pogovarjamo in družimo.« Tega naš sogovornik ni povedal z žalostjo ali s tonom govora obupanca. Ne, Anton to pove skozi nasmeh in pri tem se mu besede, ko jih izreče, pretečejo v iskren smeh.

Kljub dopolnjenemu 80. letu je Anton poln življenja in iskrivih misli.

Delati!

Anton je človek, ki kljub temu da je sredi 60. let prejšnjega stoletja doživel težko delovno nesrečo in je bil zato po 17 letih delovne dobe invalidsko upokojen, ceni vrednost in vrednote dela: »Rad imam šport in moj najljubši je ‘lopata, vile, kramp in kosa’! Ja, tako je, ko sem bil otrok me je mama poleti zbudila že ob pol treh in sem moral iti na travnik kosit. Še danes imam rad ročna dela, ampak zaradi poškodbe težjih del ne morem več opravljati.« Ob tem se pošali, da ko ob torkih obiščejo Dom upokojencev Danice Vogrinec in tam pomagajo pri manjših opravilih, to res radi delajo: »Nazadnje smo tam pomagali pri čiščenju okolice – ‘pipanju’ trave in pometanju. Ja, kako pa naj bi to počele stare ženske, ki so na vozičku, saj te pa res ne morejo nič delati!« In se ponovno od srca nasmeji.

Življenja v zavetišču se je hitro navadil, za številne je kot ata, ne motijo ga niti delovne obveznosti, ki jih imajo varovanci: »Za življenje rabiš vodo, ne mleka. Drugo pa je, mislim, hrana. To delo, ki ga imamo tu okrog, to nič ni! Eh, to bi lahko eden vse sam naredil. Tu ne rabimo nositi 50- ali pa 100-kilskih vreč, kot sem jih moral jaz.« Da, tudi to misel je zaključil s smehom.

Življenje

»Rodil sem se leta 1938 na Kozjanskem. Leta 1941 je bila naša družina preseljena v Nemčijo, kjer smo bili štiri leta. Na prvem mestu sta takrat bili lakota in žeja. Po koncu 2. svetovne vojne smo se vrnili v Slovenijo, sem so nas pripeljali Angleži in Američani. Nato sem moral, ko sem bil star sedem let, v šolo. Do šole sem imel uro peš hoje. Živeli smo zelo revno, namesto čevljev sem imel noge ovite v žaklovino. V Maribor sem prišel leta 1961. Delal sem v tiskarni, najprej se je imenovala Mepa, nato je iz nje nastal Mariborski tisk. Tam sem delal vse mogoče stvari, zadnja dve ali tri leta sem imel ‘prek’ arhiv podjetja.«

V 70. letih je spoznal danes že pokojno ženo, s katero sta imela otroke. »Danes imam sedem vnukov!« se ob tem pohvali. Z njimi je vsak dan v stiku.

Smrt

Realen človek, kot je, Anton ve in se zaveda, kakšno je življenje: »Moji predniki so vsi dolgo živeli, dedek in mama sta dočakala čez 90 let, jaz pa ne vem, kako dolgo bom (smeh). Vsi pa moramo umreti, bogati in revni, tudi jaz. Pravico imamo živeti do smrti! Govorim vam resnico, ‘tak’ je!«

(iz tiskane izdaje Škandal24)