Ljudje že vse od začetkov svojega obstoja hlepimo po nesmrtnosti. Naši predniki so izumljali najrazličnejše načine, kako bi dosegli neumrljivost, večno mladost ali vsaj dolgoživost, pri iskanju eliksirjev nesmrtnosti pa so si pomagali s številnimi rastlinami.

Ena od njih je gotovo manj poznana azijska rastlina jiaogulan (Gynostemma pentaphyllum), ki jo v kitajski medicini uporabljajo že tisočletja. Spada v isto družino kot kumarice in buče, čeprav ne obrodi nobenih sadov. Vsebuje podobne učinkovine in ima podobne učinke kot veliko bolj poznani ginseng, čeprav nista v sorodu – a ker jiaogulan prihaja z južnega dela Kitajske, rastlino velikokrat poimenujejo tudi kar južni ginseng. Razširjen je tudi na Tajskem, Južni Koreji in Japonskem.

Jiaogulana se je prijelo predvsem ime rastlina nesmrtnosti, saj naj bi prispeval k dolgemu in zdravemu življenju. Ima namreč izjemno pozitivne učinke na zdravje: pospešuje presnovo, imunski sistem in odpornost, krepi delovanje srca, izboljšuje prekrvavitev, znižuje krvni tlak, zmanjšuje sladkor v krvi in škodljivi holesterol, hitreje razgrajuje tudi druge maščobe, poleg tega pa ščiti organizem pred rakavimi obolenji.

Rastlina nesmrtnosti je vzpenjavka in trajnica, ki je primerna za vzgojo v loncu, zraste od 40 do 45 cm visoko. Posadimo jo spomladi, s svojim bujnim zelenjem bo vrt ali njegovo okolico krasila celotno poletje. Čez zimo poskrbimo, da bo v toplejšem svetlem prostoru, lahko pa jo posadimo tudi na vrt kot enoletnico, čeprav se velikokrat izkaže, da resnično poseduje izjemno moč – ob koncu zime, ko na vrtu ni sledu o kakršnem koli zelenju, rada zopet pokuka na plano in nas zoper razveseljuje s svojo neomajno voljo do življenja. Je zelo nezahtevna za vzgojo – pazimo le, da je ves čas dovolj vlažna, najprimernejše rastišče pa je sončno ali polsenčno mesto na vrtu; isto velja, če jo posadimo v lonček.

Uživamo jo lahko tudi v toplem napitku, zato vam za konec postrežemo še z zelo preprostim receptom za »čaj nesmrtnosti«: za skodelico čaja potrebujemo tri čajne žličke posušenih listov jiaogulana, lahko so tudi sveži. Te prelijemo z vrelo vodo, počakamo od 3 do 5 minut – in napitek za dolgo življenje je nared. Na zdravje!

(iz tiskane izdaje Škandal24)

The post VRT: Rastlina nesmrtnosti appeared first on skandal24.si.

Pomlad je v svojem popolnem razcvetu in kot bi mignil, bo pred vrati poletje. Ko začnejo temperature sunkovito naraščati, številne rože odcvetijo, a ni razloga za skrb – obstaja namreč pisana paleta rož, ki so ljubiteljice vročega poletja, s katerimi lahko svoj vrt odenete v pravo mavrico. V nadaljevanju jih predstavljamo nekaj od njih.

Ognjič (Calendula officinalis) je izjemno priljubljen, saj je zelo preprost za vzdrževanje, poleg tega pa bo poskrbel za to, da bo vaš vrt ohranil videz sončnosti, svežine in radosti skozi celotno poletje.

Hortenzija (Hydrangea macrophyllavas) vas bo s svojimi prečudovitimi cvetovi razveseljevala od pozne pomladi do zgodnje jeseni. Ste vedeli, da se barva njenih cvetov spreminja glede na delež aluminijevih ionov v zemlji?

Astre (Aster) so simbol ljubezni in potrpežljivosti. Cvetovi, ki spominjajo na zvezdo, so večinoma odeti v vijolične in roza odtenke – ti barvi v vašem vrtu brez dvoma ne smeta manjkati!

Bujni svilnati cvetovi potonike (Paeonia suffruticosa) ter njihov omamen in blagodejen vonj so znanilci poletja. Potonike so znane po tem, da lahko nekatere cvetijo poletje za poletjem tudi več kot pol stoletja, ne da bi pri tem kazale znake starosti in »utrujenosti«.

Ni vrta brez sivke (Lavandula angustifolia), pravijo številni vrtičkarji – njena mila vijolična barva pritegne vsak pogled, njen poseben, prepoznaven vonj deluje pomirjujoče, hkrati pa odganja nadležne komarje.

Dalije (Dahlia variabilis), katerih domovina je Mehika, so navduševale že Azteke, ki so jih med drugim uporabljali tudi pri številnih obredih. Danes obstaja okoli 1000 različnih sort različnih oblik, ki cvetijo v vseh barvnih odtenkih. Dalije naj bi obujale spomine na »dobre stare čase«.

V vašem vrtu ne sme manjkati niti iris (Iris pseudacorus, tudi perunika), ki se ponaša tudi z imenom boginja mavrice (poimenovana je namreč po grški boginji mavrice), obstaja pa okoli 300 različnih vrst. Te cvetlice so bile vir neizčrpnega navdiha umetnika Vincenta van Gogha, saj jih je upodobil v številnih svojih delih.

(iz tiskane izdaje Škandal24)

The post VRT: Mavrično cvetje za poletje appeared first on skandal24.si.

Fižol je vrtnina, ki jo imajo radi skoraj vsi. Ker so bogate z beljakovinami, ki lahko nadomestijo živalske, so stročnice idealna hrana tudi za vegetarijance in vegane. Poleg tega so bogate z vlakninami, ki dobro vplivajo na prebavo.

Stročnice so izjemno živilo in imajo zelo ugoden vpliv na človekov organizem. To so vedeli že davno, saj so jih naši predniki imenovali meso revežev. Visok, nizek, tak za stročje ali zrnje, s pisanimi, črnimi, sivimi, zelenimi ali drugimi odtenki barv krasijo številne slovenske vrtove. V maju je zemlja že dovolj ogreta za setev fižola. Fižol je ena tistih zelenjadic, ki ga sejemo večkrat. Takoj na začetku maja posejemo nizek stročji fižol (bergold), ki ga pobiramo že po dveh mesecih.

Sledi setev nizkih zelenih fižolov za stročje, nato pa za stročje sejemo tudi visoke fižole, kot je jeruzalemčan, ki je bolj zgoden od odličnega ptujskega maslenca ali mogoče barijanca. Ti dve vrsti fižola lahko obiramo šele avgusta, ko se dolžina dneva že močno zmanjša. Sejemo tudi fižol za zrnje (češnjevci); ta je lahko nizek ali visok. Če bodo majske temperature še naprej visoke in bo fižol tako hitro kalil, se bomo izognili številnim težavam, kot so bakterijska obolenja koreninskega vratu in fižolova muha.

Fižol zalivamo ob sajenju, pozneje v obdobju rasti pa fižola ni več treba zalivati, izjema so sušna obdobja, ko je zalivanje obvezno. Fižol moramo tudi okopavati. V času cvetenja ga rahlo osujemo. To storimo zato, da odstranimo plevele in prezračimo zemljo, s čimer fižolu omogočimo boljšo rast. Ko je fižol visok nekaj deset centimetrov, mu postavimo oporo, da se bo lahko lepo vzpenjal, tako pa bodo tudi stroki ostali čisti.

Zanimivo je to, da se ta stročnica sama oskrbi z dušikom iz zraka, zato je ne gnojimo s hlevskim gnojem, vendar jo v času cvetenja pognojimo z zrelim kompostom.

Visoki fižol lahko sejemo tudi na gredico skupaj s koruzo in bučami. Tovrstni skupni način gojenja so poznali že Maji in Azteki. Vse tri vrtnine imajo svojo vlogo na gredici. Koruza daje oporo visokemu fižolu, fižol bogati tla z dušikom, buče pa prekrivajo tla, da so hladna, vlažna in brez plevelov. Fižolar, ki povzroči »črviv« fižol, pa spada med najpogostejše škodljivce fižola. Bistveno zmanjša kakovost pridelka pa tudi sam pridelek.

The post VRT: Meso revežev appeared first on skandal24.si.

Dianthus je latinsko ime za nagelj in je sestavljeno iz grških besed »dios« (božanski) in »anthos« (cvet); pomeni torej božanski cvet kot simbol naklonjenosti bogov. Vendar pa je mit o nastanku te rože mit o krutosti, ne pa o ljubezni bogov.

Nageljni so ena najstarejših gojenih rastlin, njihovo lepoto pa naj bi občudovali že v antični Grčiji in Rimu. Delavci jih za praznik dela zatikajo v gumbnice, mamam in ženam po vsem svetu jih poklanjamo za dan žena, gospodinje pa med seboj tekmujejo z bogatim cvetjem, ki krasi gredice in okenske police. Čeprav so si nagelj številni prisvajali zaradi njegove simbolike, je gotovo ena najmikavnejših cvetlic, saj je prelep, čudovito diši, tudi v kuhinji ga je mogoče uporabljati, poleg tega pa ga množično uporabljajo tudi v parfumski industriji. Približno 300 vrst nageljnov samoniklo raste večinoma po Evropi in Aziji, največ pa v okolici Sredozemlja. Cvetijo v odtentkih rožnate, beli, rumeni, oranžni, rdeči in vijoličasti barvi.

Nageljni so trajnice oziroma večletnice, ki se najlepše razmnožujejo s poganjki. Enoletni uspevajo do jeseni, zato jih drugo leto posadimo na drugi del gredice, da bolje uspevajo (kolobarjenje). Trajne običajno sadimo v času cvetenja. Maj je najprimernejši čas za sajenje. Za potikanje izberimo zdrave, mlade vršičke iz različnih delov rastline, po navadi pa se v najlepše rastline razvijejo potaknjenci iz glavnega stebla. V času rasti jih enkrat na mesec pogonojimo s tekočim gnojilom. Nageljni imajo radi sončno lego, zato sta zanje najprimernejši južna ali jugovzhodna stran. Najbolje se počutijo v rahlo alkalni zemlji (pH med 7 in 7,5), ki mora biti rahla, odcedna, a ne peščena, in bogato pognojena s hlevskim gnojem ali kompostom. Premalo alkalno zemljo lahko izboljšamo z dodajanjem lesnega pepela. Če hočemo, da nam bodo v ponos z bogatim, bujnim cvetjem, moramo odcvetele cvetove nageljnov sproti odstranjevati. Brez rednega zatiranja bolezni in škodljivcev tudi ne bo šlo, saj nageljne pestijo številne bolezni, od koreninske gnilobe, nageljnove črnobe, rje, pepelovke do sive plesni.

Treba je vedeti tudi, da nagelj ni občutljiv na prezimovanje, zato ga ne smemo prezgodaj prestaviti v zaprti prostor, prav tako pa ne prepozno zopet na prosto.

(iz tiskane izdaje Škandal24)

The post VRT: Dianthus – božanski cvet appeared first on skandal24.si.

Če želimo obilen pridelek, lepe in zdrave rastline ter dobro izkoriščen prostor na zelenjavnem vrtu, moramo dobro načrtovati zasaditev. Pri načrtovanju sajenja in setve vrtnin moramo poleg sajenja vrtnin v mešane posevke, o čemer smo pisali pred časom, upoštevati tudi kolobarjenje.

Osnova dobrega, zdravega vrtnarjenja je skrb za zemljo, ki vključuje osnovno gnojenje, opravljanje vseh opravil v primernem času in kolobarjenje. Kolobarjenje je tradicionalen način kroženja zelenjave, pri katerem določeno vrsto vsako leto pridelujemo na drugem delu zelenjavnega vrta. Kolobarjenje na zelenjavnem vrtu je ključnega pomena za doseganje visokega in rednega pridelka, ohranitev rodovitnost tal preprečitve širjenja bolezni ter škodljivcev.

To pa ne velja samo za posamezne vrste, ampak tudi za cele skupine, zato denimo pora ne smemo posaditi na gredici, kjer sta prejšnje leto rasla česen in čebula. Izkušnje so namreč pokazale, da se z nepretrganim gojenjem posamezne vrste na isti površini sčasoma izčrpajo določena hranila iz zemlje, posledično pa se razmnožijo tudi škodljivci, ki napadajo to vrsto. Menjava je zato vedno dobrodošla. Nova skupina rastlin bo imela drugačne potrebe po hranilih, škodljivci, ki se bodo namnožili, pa bodo ob svojega gostitelja in bodo tako postopno izginili. V zelenjavnem vrtu kolobarimo tudi zaradi drugih razlogov. V kolobarju si sledijo vrtnine z različnimi potrebami po hranilih, ki za seboj puščajo zemljo v različnem stanju. Rastline optimalno izkoristijo razmere v zemlji, ki so nastale s predhodno setvijo drugih rastlin na istem mestu. Zanimivo dejstvo je tudi, da se hranila iz hlevskega gnoja sproščajo tri leta, zato ne gnojimo vsako leto celotnega vrta, ampak le tretjino. Na tej tretjini posadimo rastline, ki potrebujejo veliko hranil, kot so kapusnice in plodovke.

Če rastlino gojimo leta in leta na istem mestu, dajemo možnost škodljivcem in boleznim, da se razmnožijo. Še en razlog, zakaj je kolobarjenje dobro, je dejstvo, da lahko izločki korenin, ki jih nekatere vrtnine puščajo v tleh, slabo vplivajo na rast vrtnin, ki jim sledijo. Najpomembnejše pa je to, da kolobarjenje ni zdravilo, zato nima smisla začeti kolobariti šele takrat, ko se težave že kažejo. Je pa kolobarjenje zagotovo najboljša preventiva za odstranitev številnih težav na vrtu.

(iz tiskane izdaje Škandal24)

The post VRT: Kolobarjenje appeared first on skandal24.si.

Če se letos še niste lotili vrtnarjenja, bodite brez skrbi, saj je še čas, da poprimete za delo in čez mesec ali dva uživate svoje najljubše vrste zelenjave. Najprej se lotimo načrtovanja vrta, sledijo priprava vrtov, zasaditev s sadikami in neposredna setev na prosto.

Aprila je čas tudi za presajanje sadik na prosto. V hladnejših dneh pod zaščito sejemo zeljenavo, kot so cvetača, zelje, ohrovt, brstični ohrovt, fižol, solata, špinača, redkvica, grah, tako sejemo celo jagode. Kapusnice je namreč treba čim prej presaditi na prosto, ker najraje rastejo, ko še ni tako vroče. Na prosto lahko v drugi polovici maja sadimo oziroma presajamo tudi kumare, bučke, papriko, sladko koruzo, paradižnik in melone. Pri presajanju bodite pozorni, da sadiki omogočite dovolj hranil in vlage ter da jo presadite do prave globine. Listnate rastline vedno sadimo tako globoko, kot so rasle do sedaj. Plodovke lahko sadimo bolj globoko, ker imajo tako stebla več možnosti, da poženejo več korenin. Mlade rastline postopno redčimo in pri tem odstranjujemo slabše rastline. Presajanje je uspešneje, če presajamo mlajše rastline. Ne pozabite, da je še vedno možnost zmrzali in slane, zato moramo rastline na vrtu ustrezno zaščititi. Naredimo preproste tunele z vrbovimi ali leskovimi vejami, zgoraj pa namestimo kopreno ali folijo. Na ta način jim bo bolj toplo in posledično bodo bolj rasle. Še posebno pomembno je, da zaščitimo sadike, saj so le-te manj odporne, poleg tega pa jih za nekaj časa dodatno oslabimo tudi s presajanjem.

Če se boste odločili za sajenje semen v brazdo, vam priporočamo, da pred setvijo v suhih razmerah zemljo zalijete z vodo in posamezno seme rahlo zadelajte v tla ter prekrijte s suho prstjo. Semena enakomerno razporedimo in zasujemo z zemljo. Bučna in fižolova semena sejemo posamično v luknje v velikosti prsta. Če sejemo po površini, tla najprej pograbimo, nato enakomerno raztresemo seme in ponovno pograbimo, vendar pravokotno na prejšnje grabljenje. Zelenjavo, ki jo večkrat režemo, predvsem solatnice, sejemo prosto ali v široke jarke.

Pazljivi bodite tudi na luknjice, zajede in jamice ter druge kazalnike težav z insekti. Če opazite težave, odstranite prizadete liste in stebla oziroma se s škodljivci spopadite s pomočjo organskih pesticidov.

(iz tiskane izdaje Škandal24)

The post VRT: Sonce vabi na vrt appeared first on skandal24.si.

Čebele so ene najkoristnejših organizmov v našem vrtu. Skrbijo za opraševanje rastlin, zato je pomembno, da jih privabimo v vrt. To pa lahko na najbolj preprost način naredimo z rastlinami, ki jim nudijo pašo – imenujemo jih medovite rastline.

Z naravo se po zimi prebudijo tudi čebele. Pojavita se paša na divji češnji (Prunus avium) in regratu (Traxacum officinale), ki sta prvi bolj prepoznavni medoviti rastlini za zgodnjo spomladansko pašo. V panjih je v tem času že precej zalege in moč čebelje družine raste sorazmerno z razvojem rastlin v naravi. Z vedno večjo ozaveščenostjo ljudi o pomenu ohranjanja čebel in željo čebelarjev o večji čebelji paši je povezano tudi spodbujanje rasti medovitih rastlin.

Tudi če imamo majhen vrt, v katerem ni prostora za medovita drevesa, lahko čebelam pomagamo s pravilno zasnovo nasadov s trajnicami in zelišči. Med njimi jih je veliko, ki medijo, najprimernejša kombinacija rastlin pa je takšna, ki praktično ves čas cveti – od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Medovite trajnice pa so tiste, katerih cvetovi dajejo čebelam medičino ali cvetni prah, nekatere pa oboje. Medičina ali nektar jim služi kot vir energije za fizične aktivnosti, delno prebavljen pelod (cvetni prah) pa je glavni vir beljakovin za zalego oziroma razvijajoče se ličinke.

Ene najbolj uporabnih rastlin na vrtu so medovita zelišča in dišavnice, saj jih lahko sadimo praktično kjer koli, dobro se kombinirajo tako z vrtninami kot okrasnimi rastlinami. Medovita zelišča lahko sadimo v mešanih posevkih med vrtnine, odlično pa se obnesejo tudi kot del okrasnega vrta. Še posebno bazilika, žajbelj, sivka in materina dušica so prava dišeča popestritev na okrasnem vrtu, pa naj bo to med vrtnicami, na gredicah s trajnicami ali kot del okrasnih zasaditev v posodah.

Od tujerodnih rastlin so za čebele zanimive predvsem zlata rozga (Solidago canadensis), orjaška zlata rozga (Solidago gigantea), žlezava nedotika (Impatiens glandulifera), amorfa (Amorpha fruticosa), pelinolistna ambrozija (Ambrosia artemisiifolia) in japonski dresnik (Fallopia japonica). Na voljo pa imamo tudi različne medovite rastline, ki niso trajnice, ampak enoletne ali dvoletne rastline. Sejemo lahko facelijo, karnatko in druge detelje.

(iz tiskane izdaje Škandal24)

The post VRT: Medovite rastline appeared first on skandal24.si.

Kljub temu da letošnja zima res dolgo traja, je marec še vedno pravi čas za rez sadnjega drevja in sadik. Z rezjo sadik, ki bodo zrasla v drevesa, namreč oblikujemo in vzdržujemo gojitveno obliko, primerno za vsako sadno vrsto posebej. 

Obrezujemo vse sadne vrste, saj je to eden izmed osnovnih ukrepov v sadovnjaku, ki uravnava rast in rodnost rastlin. Pri neobrezanih drevesih je rodnost lahko neenakomerna, tudi kakovost plodov je lahko slaba. Osnovno orodje so kakovostne in dobro nabrušene sadjarske škarje. Za višje ležeče veje so primerne tudi teleskopske sadjarske škarje ali žage. Pri pomlajevanju visokodebelnih dreves pa si nekateri pomagajo tudi z manjšimi motornimi žagami.

Seveda pa moramo jakost, tehniko in čas reza prilagoditi vsakemu posameznemu drevesu. V zimskem času obrezujemo predvsem vse pečkarje, kot so jablane, hruške, češplje in kutine, saj se v tem času rane, nastale zavoljo rezi, najlepše zaraščajo. Splošno pravilo je, da jablane obrezujemo več kot hruške. Pri koščičarjih, med katere uvrščamo češnje, slive, breskve, nektarine in marelice, z rezjo ne hitimo preveč in večino rezi opravimo v vegetaciji. Češnje začnemo obrezovati ob začetku brstenja. Višnje v zimskem času pomlajujemo in spodrezujemo poganjke. Večji del rezi pri nektarinah in breskvah sicer opravimo poleti, pozimi opravimo le korektivno rez. Starejša drevesa obrezujemo močneje kot mlada, prav tako pri starejših drevesih poganjke več spodrezujemo, pri mlajših pa več odvajamo (odrežemo na bolj položen poganjek) in pripogibamo poganjke.

Pozimi obrežemo tudi jagodičevje. Pri ribezu, kosmulji, malini, ribezu, ameriški borovnici, aroniji, robidi, tayberryju (križanec med malino in robido) z zimsko rezjo razredčimo grm in skrajšamo poganjke.

Vsako rano po rezi zamažemo s smolo za premazovanje ran, s čimer rastline zaščitimo pred vdorom bolezenskih klic. Ko končamo z obrezovanjem starejših dreves, razkužimo orodje. Še bolje pa je, da orodje razkužimo takoj po končanem obrezovanju posameznega drevesa.

Sčasoma in z učenjem lahko vsak toliko obvlada obrezovanje sadnega drevja, da bo le-to dobro uspevalo in rodilo. Ne smemo pa pozabiti, da je rezanje samo eden izmed ukrepov spodbujanja rasti in rodnosti.

The post VRT: Rez za boljšo plodnost appeared first on skandal24.si.

Da bo pridelek bolj zdrav in da ga bodo bolezni ter škodljivci manj napadali, priporočamo mešane posevke. To pomeni, da na eni gredi posejemo oziroma posadimo različne vrste zelenjave, cvetlice in zelišča. S tem vrt postane pester, barvit in aromatičen.

Zelenjavni vrt si vsak oblikuje po lastnih željah, a je dobro upoštevati naravne zakonitosti. V naravi nobena rastlinska vrsta nima monopola. Skupaj v sožitju rastejo različne vrste rastlin, in sicer zato, ker se med seboj dopolnjujejo – so dobre sosede. Tako lahko tudi v zelenjavnem vrti skupaj vzgajamo čim več različnih rastlin. Mešani posevki omogočajo koristne medsebojne vplive, dober in bolj zdrav pridelek ter boljši izkoristek gred na vrtu. Zaradi mešanih posevkov se tla manj utrudijo in njihova izraba se izboljša, saj korenine sosednjih rastlin dosežejo različno globino, določene rastline, kot so na primer koruza, sončnica in visok fižol, ščitijo druge rastline v okolici pred mrazom in vetrom. Med drugim je tudi izsuševanje tal manjše, če so rastline s širokimi listi posejane med tiste z ozkimi, pri tem pazimo le, da ozkolistne ne bodo trpele pomanjkanja svetlobe. Tudi tal ni treba prekopavati, saj so vedno pokrita in zaščitena pred soncem in močnim dežjem. Rastlinska odeja omogoča optimalno mikroklimo in optimalno življenje mikroorganizmov v tleh.

Predvsem pa je pomembno, da se pri pravilni izbiri sosed razvije manj škodljivcev in bolezni, s tem pa se zmanjša tudi poraba škropiv in škodljivih sredstev. Rastline izločajo snovi, ki privabijo določene škodljivce, ki se hranijo s temi rastlinami. Če skupaj raste več različnih rastlin, se vonjave premešajo. Škodljivec je zmeden in ne ve, kam naj točno gre, in tako preprečimo njihove napade. Določene rastline izločajo snovi, ki škodljivcem smrdijo in jih odvračajo. Mešani posevki vplivajo tudi na boljši okus rastlin. Kamilica, denimo, izboljša okus zelja.

Sosednje gredice lahko zasadite s kakšnimi cvetlicami. Mešani posevki, ki so morda uspešni v enem vrtu, bodo v drugem manj, in sicer zaradi različne mikroklime, vrste tal, različnih sort vrtnin pa tudi zaradi načina vrtnarjenja, zato je včasih treba večkrat poskusiti, da najdemo res dobro kombinacijo.

The post VRT: Najboljši sosedi appeared first on skandal24.si.

Marec je ravno pravi čas za vzgojo ene od najbolj priljubljenih zelenjav po vsem svetu – paradižnika. Da bo vrt spomladi še bolj pester, pa si lahko privoščite čim več različnih sort, kot so »green zebra«, roma, češnjev, čokoladni paradižnik, »cherokee purple« in celo sorto, imenovano tiger.

Sadike vzgojimo doma približno osem tednov pred načrtovanim sajenjem na prosto. Prva polovica marca je idealen čas, da pripravimo posodice ali lončke za kalitev ter zemljo za setev in pikiranje. Sejemo v posode ali v mini rastlinjake. Priporočamo, da kupite bolj kakovostno zemljo, kar je pri vzgoji zelo pomemben faktor. Zemlja naj bo primerna za pikiranje zelenjave in naj ne bo gnojena. Lonček do približno ⅔ napolnimo z zemljo, na katero položimo želeno količino semen. Semena lahko potrosimo dokaj gosto, saj bomo rastlino pozneje presadili. Pokrijemo jih s približno centimetrom debelo plastjo zemlje in postavimo na podstavek. Semena bodo ob primerni vlažnosti in dovolj visokih temperaturah skalila v nekaj dneh. Poskrbimo, da bo zemlja vlažna, dokler ne skali želeno število semen. Sejančke dnevno tudi obračamo, saj tako preprečimo pretegnjenost sadik zaradi upogibanja k viru svetlobe. Približno 20 cm visoke rastline so že primerne za presajanje. Pazimo, da je primerno toplo, da mlade rastlinice redno zalivamo ali škropimo z vodo, da jih ne postavljamo neposredno na sonce ali prepih ter da niso izpostavljene nenadnim temperaturnim spremembam.

Ko sejančki po približno 14 dneh poženejo prve liste, jih presadimo. Pri paradižniku je bolje, da je sadika večja, ker jo lahko sadimo globoko, saj bo tako razvila močnejši koreninski sistem. Zemlja naj bo bolj suha, saj je mokra zemlja težja in tako hitreje poškodujemo sejančke. Dno lončkov prekrijemo z zemljo (okoli centimeter, odvisno od velikosti sejancev in posode). Med zalivanjem obvezno pustimo, da se zemlja malce osuši (odstopi od lončka), saj se bo tako pripravila na sušo.

Pikiranci naj bodo še kakšen teden v toplem prostoru, nato pa jih prestavimo v hladnejši prostor (15 °C), kjer naj bo čimveč sonca. Ko se bodo aprila dnevi otoplili nad 18 °C, lahko čez dan sadike postavite na prosto, da se učvrstijo. Na vrt sadimo v začetku maja, ko mine nevarnost slane, in sicer na sončno mesto, saj potrebujejo paradižniki za zdravo rast veliko sonca.

(iz tiskane izdaje Škandal24)

The post VRT: Ljubezensko jabolko appeared first on skandal24.si.