Rok za predajo Ahmada Shamieha, ki ima v Sloveniji več ugodnosti kot vsak Slovenec, se izteka. Izgubil je vse sodne spore, a varovanec levice ostaja v državi.

Zelo lep dokaz, da je slovenski levici povsem vseeno za svoje državljane. Se mogoče spomnite dneva, ko sta velika socialista Jan Škoberne (SD) in Miha Kordiš (Levica), samooklicana borca za pravice revnih in ubogih, v prostore parlamenta na rogljiček in kavo povabila obubožanega upokojenca ali brezposelnega Slovenca, ki si zaradi slabega socialnega statusa ne more kupiti niti dovolj hrane, in mu pomagala? Zanj kršila pravnomočne odločitve sodišč in zakone? Ne morete se, to se namreč do danes še ni zgodilo. Se spomnite dneva, ko sta taista poslanca kršila zakone in onemogočala delo sodišč ter policije za ilegalnega migranta, ki v Sloveniji prebiva brez vseh dovoljenj? To je bilo 14. novembra lani. Ahmad Shamieh pa se je 29. marca letos še enkrat izmaknil deportaciji. Na ta dan je bila predvidena njegova predaja hrvaškim pristojnim organom, do le-te pa ni prišlo, saj se sirski brivec ob določeni uri ni zglasil na Ministrstvu RS za notranje zadeve.

Poslanec SD in kaviar socialist Jan Škoberne se bori za ilegalne migrante, tujce, medtem pa so slovenski upokojenci na robu preživetja.

Izgubil vse pravne spore

Ahmad Shamieh je do danes izgubil vse pravne spore. Vlada RS je poslancu Vinku Gorenaku na poslansko vprašanje lepo odgovorila s časovnico, s katere je razvidno, da za ilegalnega Sirca zakoni in odločitve sodišč pač ne veljajo: »Odločitev o prošnji za mednarodno zaščito, s katero je bilo določeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje Ahmada Shamieha, ker je zanjo pristojna Republika Hrvaška, je pravnomočna po odločitvi Vrhovnega sodišča RS od dne 23. 8. 2017. Njegovo predajo Republiki Hrvaški na podlagi te pravnomočne odločitve je 15. 12. 2017 začasno zadržalo Upravno sodišče RS. Odločitev o začasnem zadržanju je dne 12. 1. 2018 odpravilo Vrhovno sodišče RS. Zoper to odločitev je Ahmad Shamieh dne 5. 2. 2018 vložil ustavno pritožbo s predlogom za začasno zadržanje. Ustavno sodišče RS je dne 5. 3. 2018 odločilo, da ustavne pritožbe ne bo sprejelo v obravnavo.« Zaradi zadržanja prošnje o mednarodni zaščiti dne 15. 12. 2017 je rok za predajo prenehal veljati 23. februarja. Nov rok za predajo je začel teči 12. januarja, ko je vrhovno sodišče ugodilo pritožbi ministrstva za notranje zadeve in odločitev upravnega sodišča spremenilo tako, da je zahtevo za začasno zadržanje predaje Republiki Hrvaški zavrglo. Nov rok za predajo se izteče 12. julija, ministrstvo pa je že obvestilo hrvaške pristojne organe.

“Heroj Ahmad”

Večji Slovenec od Slovencev

Prav absurdna je nemoč najvišjih slovenskih organov pregona v primeru sirskega brivca. Ščit leve politike je tako močan, da ga niti sodstvo in notranje ministrstvo ne prebijeta. Ministrstvo je Ahmada že 7. februarja pozvalo, naj predloži relevantno zdravstveno dokumentacijo, s katero bodo lahko izvršili pravnomočen sklep o predaji Sirca hrvaškim organom pregona, a Shamieh tega seveda ni storil. Iz tega primera je jasno, da sta politična volja in moč daleč nad odločitvami sodstva, strokovnjakov ministrstev in policije. Ahmad Shamieh je izgubil vse pravne spore, njegovih proš enj vajo, a kljub temu ostaja v Sloveniji. Kaviar socialisti tipa Škoberne, Kordiš, Židan, Cerar, Brglez se požvižgajo na pravno državo, jo še dodatno poteptajo, pri tem pa niti ne pomislijo na slovenske upokojence in socialno ogrožene družine, ki živijo s 300 evri mesečnih dohodkov.

Ahmad Shamieh ostaja v Rogu na ljubljanski lokaciji, kjer se prodajajo droge, se nasilno pretepajo in snemajo porno filme.

Benčič, ki je deložirala številne Slovence, sama pa živi v hiši črne gradnje, bo za kazen svoje delo eno leto opravljala na Okrajnem sodišču v Postojni 

Da smo v Sloveniji razdeljeni na prvorazredne in drugorazredne državljane, je na lastni koži izkusilo že nemalo Slovencev. Da lahko birokratska in politična elita stare nomenklature izigrava slovenske zakone, kot da jih ne bi bilo, je znano in jasno kot beli dan. V Sloveniji se pač lahko zgodi, da sodnica živi v hiši črne gradnje, ki povrhu stoji na državnem zemljišču, in za to plača grozljivo nizko kazen. Taista sodnica, Tina Benčič, pa kot zaposlena na Okrajnem sodišču v Piranu odloča o pravičnosti dejanj slovenskih državljanov.

Sodnica Tina Benčič je brez sramu deložirala številne Slovence, sama pa že več kot desetletje živi v hiši črne gradnje.

Slovence meče iz stanovanj

Več kot deset let je država vedela za črno gradnjo Tine Benčič, do lanskega leta se ni zgodilo nič. V tem času je sodnica, ki je veselo živela v hiši, za katero nima dovoljenja, ki stoji na zemljišču, za katerega prav tako nima dovoljenja, brez vesti deložirala številne Slovence. Nekatere celo zaradi absurdno nizkih dolgov, kot denimo v primeru Zlatke Olah. Olahova je zaradi manj kot 3000 evrov dolga ostala brez stanovanja, za to pa je odgovorna kdo drug kot pa sodnica Benčičeva. In kazen za zakonsko, moralno in etično sporno delovanje piranske sodnice v zadnjem desetletju? Disciplinska sankcija premestitve na drugo sodišče za eno leto.

Kazen je delati v Postojni

»Sodnica Tina Benčič je bila s sklepom Disciplinskega sodišča Vrhovnega sodišča /…/ spoznana za odgovorno za lažjo disciplinsko kršitev po Zakonu o sodniški službi (ZZS). Z navedenim sklepom je bila sodnici na podlagi 4. točke 82. člena ZZS izrečena disciplinska sankcija premestitve na drugo sodišče za eno leto,« se glasi odgovor predsednika Sodnega sveta RS Marka Novaka na poslansko vprašanje Vinka Gorenaka. Poslanca Gorenaka je namreč zanimalo, kaj se dogaja v postopku Benčičeve in kakšni so zaključki po odločitvi v disciplinskem postopku. Sodni svet pojasnjuje, da so na seji 15. marca letos sklenili, da se sodnica s 1. majem 2018 za obdobje enega leta premesti na Okrajno sodišče v Postojni.

Kazen za Tino Benčič: eno leto opravljanja sodniškega poklica na Okrajnem sodišču v Postojni.

Prejela je tudi načelno grajo

A naj vas nekoliko potolažimo – to še ni celotna kazen, ki je doletela Benčičevo. »Zadevo je na zahtevo sodnega sveta obravnavala tudi Komisija za etiko in integriteto in sprejela načelno mnenje, da je ravnanje sodnika, ki biva v nezakonito zgrajenem objektu, v nasprotju s Kodeksom sodniške etike,« v odgovoru Gorenaku dodaja sodni svet. Če povzamemo, je kazen za sodnico Benčičevo sledeča: druga lokacija iste službe za obdobje enega leta, načelno okaranje s strani Komisije za etiko in integriteto in plačati stroške disciplinskega postopka. Na drugi stani sodniškega pulta pa državljan, ki zaradi finančne stiske ni sposoben plačati nekaj položnic, ostane brez strehe nad glavo, sodnica pa za kršenje več zakonov in Kodeksa sodniške etike svoj poklic mirno opravlja naprej in odloča o pravicah Slovencev.

[color-box color=”red”]

Kako je sodnica Tina Benčič nezakonito ravnala v primeru Zdenke Olah lahko preberete v članku:

SODNICA TINA BENČIČ JE OLAHOVI NEZAKONITO ODVZELA GARAŽO

[/color-box]

Do zob oborožene maškare na partizanskih prireditvah ponosno postopajo okoli spomenikov pobitih. Kdo lahko na prireditvah vihti orožje? Je nošenje orožja sploh dovoljeno?

Na raznih partizanskih prireditvah, ki jih je po vsej Sloveniji tekom leta mnogo, vidimo mlade in stare, ženske in moške, ki našemljeni v partizane v rokah vihtijo puške in pištole ter vzklikajo bojne fraze starega totalitarnega režima. Kot nas učijo zgodovinska dejstva, so bitke, kot je denimo dražgoška, kjer so pod streli nemške vojske padli številni naši rojaki, potekale pred sedmimi desetletji. A danes so na tovrstnih prireditvah do zob oboroženi tudi številni mladi, ki niso okusili niti osamosvojitvene vojne pred 27 leti, kaj šele bojev med Nemci in partizani.

Mladi fantje na partizanskih prireditvah nosijo težke strojnice in poveličujejo nekdanji totalitarni režim.

Kdo lahko nosi orožje?

Poslanec Slovenske demokratske stranke Vinko Gorenak je postavil pisno poslansko vprašanje v zvezi z zakonskimi pogoji in omejitvami glede nošenja orožja na javnih prireditvah in ponazoritvah posameznih zgodovinskih dogodkov. V odgovoru, pod katerim je podpisana ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar, opozarjajo na Zakon o javnih zbiranjih, po katerem udeleženci na prireditev ne smejo prinašati orožja, eksplozivnih snovi, pirotehničnih izdelkov ali nevarnih predmetov oziroma snovi ter motiti reda na prireditvi. »Naloga reditelja na podlagi 25. člena navedenega zakona je, da prepreči dostop osebi, ki bi želela na shod oziroma prireditev prinesti orožje oziroma druge nevarne predmete, « so zapisali. Za kršenje zakona je predpisana denarna globa, sledi tudi odvzem orožja in streliva.

Orožje zaprto v embalaži

Ministrstvo za notranje zadeve smo povprašali, kdo lahko pridobi dovoljenje za nošenje orožja na prireditvah, kot smo ji bili priča v Dražgošah. »Iz določb Zakona o javnih zbiranjih in Zakona o orožju povsem jasno izhaja, da ni podlage za izdajo dovoljenja, s katerim bi se udeležencu shoda ali prireditve dovolilo nositi orožje na omenjenih prireditvah, oziroma se takšnega dovoljenja iz razloga javne varnosti po veljavnih predpisih ne sme izdati,« so odgovorili za naš tednik. Tudi ko gre za onesposobljeno orožje, so zakonski predpisi precej strogi. Onesposobitev orožja lahko opravi samo za to usposobljen puškar, lastnik orožja pa ga lahko prenaša samo zaprtega v embalaži in tako, da ne vznemirja ljudi. To pomeni, da onesposobljenega orožja na javnih prireditvah ne sme vihteti nihče, tudi v primeru, ko si na glavo nadene partizansko čepico.

»Lastnik onesposobljenega orožja lahko le-tega prenaša samo zaprtega v embalaži in tako, da ne vznemirja ljudi.«

Kaj si policija sploh upa?

Kaj lahko policija stori na tovrstnih prireditvah, ko vidi mahače z orožjem, ki ponosno postopajo okoli spomenikov pobitih? Ne samo da imajo pooblastila za vzdrževanje varnosti in reda na prireditvah, zakonska podlaga jim celo daje pooblastilo, da na prireditvi preverjajo, ali se prisotno orožje nosi oziroma poseduje skladno z veljavnimi predpisi. Preverjajo lahko orožne listine, dovoljenja in druge dokumente, kot so potrdila o onesposobljenosti orožja. Na konkretno vprašanje, ali so imele osebe z orožjem na prireditvi v Dražgošah, dne 14. 1. 2018, dovoljenje za nošnjo orožja in kako so pristojni organi preverjali, ali je šlo za repliko, onesposobljeno orožje ali kar pravo puško, nismo dobili konkretnega odgovora. Vprašanje je, koliko si policija sploh upa opravljati svoje delo, ko gre za tako imenovane partizane, ki so zaščiteni bolj kot kočevski medved. Glede na to da lahko predstavniki Zveze združenj borcev NOB Slovenije poslance državnega zbora brez sramu in sankcij okličejo za »lažnive kurce«, je očitno, da je poveličevalcem nekdanjega totalitarnega režima dovoljeno prav vse. V »objektivnih« slovenskih medijih bi policijo hitro označili za represivni organ, fašiste ali nadlegovalce herojev.

Nobenega dvoma ni več, da je migrantska kriza voda na mlin finančnemu okoriščanju Cerarjevega kroga.

Na račun migrantske krize se prijatelji, tovariši, znanci in sorodniki vladajoče SMC okoriščajo že več let, najbolj razvpita je zgodba o prirejenemu milijonskemu naročilu za žično ograjo. Tudi za najem šotorov je vlada sklepala večmilijonske posle, večina denarja pa je romala na račun podjetja Petre, d. o. o., z Vranskega.

Ministrstvo za obrambo je za šotore za ilegalne migrante namenilo skoraj 3 milijone evrov.

Begunska problematika, ki zadnja leta pesti evropske države, je breme tudi za slovenski proračun. Že večkrat je bilo dokazano in povedano, da slovenska vlada človeku, ki nima dovoljenja za bivanje v Sloveniji, nameni več kot upokojencu, ki je z davki 40 let vestno polnil državno in pokojninsko blagajno. Migrantska kriza je proračunsko breme tudi zaradi Cerarjevega kroga, ki sebi in svojim prijateljem na račun ilegalnih migrantov polni žepe z državnim denarjem. Treba jim je priznati inovativnost pri ropanju iz proračunske blagajne; poleg tega, da so v javni upravi zaposlili več kot 8 tisoč novih ljudi, sklepajo tudi najrazličnejše milijonske posle, nekatere kar mimo zakonsko obveznih javnih naročil.

Skoraj 3 milijone za najem šotorov
Zanimiv je podatek, koliko proračunskih sredstev država nameni za potrebe ilegalnih prebežnikov. V zvezi s temi podatki je poslanec Vinko Gorenak (SDS) naslovil poslansko vprašanje vladi, koliko šotorišč je bilo postavljenih za potrebe migrantov, kdaj so bila postavljena in kakšni so bili finančni stroški postavitve oziroma najema. Vlada navaja, da so stroški najema za leto 2015 znašali 557.608,09 evra, za leto 2016 1.692.337,95 evra, lani pa 732.634,03 evra. Za vsa tri leta skupaj je to kar 2.982.580,07 evra, kar za najem šotorov ni prav zanemarljiva vsota. Umni gospodar proračuna bi najbrž za to vsoto šotore kupil, ne pa najel.

Z begunci zaslužilo podjetje Petre

Rast prihodkov podjetja Petre d.o.o. v času migrantske krize.

Z ministrstva za obrambo so nam sporočili, da je v omenjenem obdobju večino denarja za ta šotorišča dobilo podjetje Petre, d. o. o., z Vranskega, to je 1.883,974,40 evra, v obdobju od novembra 2015 do danes pa je z obrambnega ministrstva na račun tega podjetja romalo skupno 2.026.889,89 evra. To družinsko podjetje se ukvarja s prodajo in z oddajo velikih prireditvenih šotorov, kakršne je ministrstvo za obrambo potrebovalo ob meji za reševanje nastanitvene stiske ilegalnih migrantov. Prihodki podjetja, ki sicer posluje že dolga leta, so se od leta 2014 do danes podvojili, skočili so s treh milijonov na šest, k temu pa je seveda levji delež prispevala vlada Mira Cerarja.

Če bi bila država dober gospodar, bi šotore kupila in ne najela.

Vse lepo in prav, a preteklost nas uči, da vladna SMC skupaj s koalicijsko tovarišijo s podjetji rada sklepa posle kar mimo javnih naročil ali pa ta spretno prireja.

Je zgodba podobna škandalu z žico?
Z ministrstva za obrambo so nam sporočili, da so zaobdobje november 2015−april 2016 upoštevali 17. člen Zakona o javnem naročanju, ki predvideva izjemo, to je, da so za vsak mesec posebej pridobivali ponudbe za mesečni najem šotorov, podov in generatorjev na podlagi mesečnih naročilnic. Kasneje je ministrstvo objavilo javni razpis za najem šotorov za obdobje treh let. Kot smo v tedniku Škandal24 že poročali, je migrantska kriza voda na mlin finančnemu okoriščanju v krogu sorodnikov, tovarišev, prijateljev in znancev stranke Mira Cerarja. Naj spomnimo, da je milijonski državni posel z bodečo žico ob meji s Hrvaško dobilo podjetje Minis. Nekaj mesecev po tem, ko je Finančna uprava Republike Slovenije Minisu blokirala račun in ga uvrstila na seznam davčnih dolžnikov, je podjetje sklenilo milijonski posel z ministrstvom za notranje zadeve za nabavo bodeče žice na južni meji.

[color-box color=”red”]

Cerarjevi prirejali dokumente

Sumljive posle je SMC sklepal že z žično ograjo.

Da so bili dokumenti, na podlagi katerih je Minis dobil veličasten posel, prirejeni, je opozarjala tudi poslanka Alenka Bratušek. Tako je podjetje, ki je imelo v času pridobljenega posla poslovne prostore v isti stavbi kot lokalni odbor SMC v Žalcu, v enem letu zraslo iz davčnega dolžnika v podjetje s šestimi milijoni prihodkov od prodaje in pol milijona dobička. Hvala, Miro Cerar.

[/color-box]