Pravosodni minister Goran Klemenčič in predsednik Vrhovnega sodišča RS Damijan Florjančič nimata prav nič proti, da v dneh, ko je javnost zgroženo spremljala, kako dokazi, ki jih je pridobila policija v zadevi farmacevtka, padajo iz spisa Zorana Jankovića, ki naj bi Katarini Ravnikar v zameno za seks uredil službo v Lekarnah Ljubljana, vrh slovenskega pravosodja sodeluje z Jankovićevim mestnim odvetnikom Miho Kozincem. Za slednjega je težko verjeti, da je zgolj slučajno tudi farmacevtkin odvetnik.
Svetovalka ali prenašalka?
In ta je pred dnevi ovadila kriminalista, ki sta jo zaslišala, šlo pa naj bi za pričakovan manever obrambe, da bi izločili še preostale, za Jankovića neugodne dokaze. Ali je Kozincu med posedanjem in kramljanjem v soboto, 23. septembra, po poldnevu, manever svetovala Nina Betetto, ali omenjena morebiti zgolj prenaša informacije v in iz sodne stavbe, žal ne bomo nikoli izvedeli, smo pa izvedeli, da so srečanja vrhovne sodnice in nekdanje podpredsednice vrhovnega sodišča pravzaprav stalnica. Po objavi fotografij smo izvedeli, da sta denimo skupaj tičala tudi v začetku letošnjega junija, ko sta bila opažena v nekem drugem lokalu.
Minister Goran pa nič
Seveda smo pričakovali, da se bo na druženje ene najvidnejših ljubljanskih sodnic in odvetnika, ki je v desetih letih iz mestne blagajne pokasiral že skoraj dva milijona evrov, odzval predsednik vrhovnega sodišča Florjančič. V sredo smo mu poslali fotografije, ki jih je posnel bralec, in preprosto vprašanje: »Ali bo predsednik vrhovnega sodišča kakor koli ukrepal? In če bo – kako?« Pa se mu ni zdelo vredno niti odgovora. Do konca redakcije od Florjančiča ni bilo niti glasu. To logično pomeni, da Florjančič na ravnanje Betettove nima pripomb. Očitno ga celo podpira, čeprav je res, da tega ni zapisal.
Z molkom ravnanje vrhovne sodnice odobrava tudi minister Klemenčič. Načelni borec za pravno državo, ki je to bil, dokler se mu ni uspelo zavihteti na visok politični položaj, za pojasnilo očitno ni imel časa. Spraševali smo ga, ali meni, da je slovensko pravosodje neodvisno.
Čudno ravnanje tožilke
Jankoviću pa je na roko očitno šla tudi tožilka Blanka Žgajner. V roku dveh let po koncu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov namreč ni začela kazenskega pregona. Višje sodišče je zapisalo, da tožilka sicer ni nikoli izjavila, da kazenskega pregona ne bo začela, a po mnenju sodišča so nesprejemljivi očitki tožilke, da je treba tudi predlog za opravo hišne preiskave, ki je bil podan znotraj dvoletnega roka, šteti kot začetek kazenskega postopka, saj že iz komentarja zakona o kazenskem postopku izhaja, da tožilec kazenski pregon začne z zahtevo za preiskavo ali obtožnim predlogom oziroma obtožnico. Sodišče je opozorilo, da so bili podatki in dokazi v celoti zbrani že 14. septembra lani, ko je policija tožilstvu posredovala kazensko ovadbo. »Državna tožilka bi, kot je pravilno ugotovila preiskovalna sodnica, kazenski pregon lahko začela znotraj dveletnega roka, pa tega ni storila,« so še zapisali višji sodniki.
Minister do dna
In prav Blanka Žgajner, tista tožilka, ki nikoli ne spregleda kamere ali mikrofona, pred katerima tako rada nastopa, si lahko dejansko pripiše vse zasluge, da je na sodišču padla tudi zadeva Balkanski bojevnik. Ker naj bi spregledala izločitev srbskih in slovenskih dokazov?!?
Ko so se pojavila namigovanja, da so Balkanski bojevniki Dragana Tošića brez kazni odkorakali s sodišča, ker naj bi bil sodnik podkupljen, se je takratni predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič zaklinjal: »Zadeva ne sme ostati v zraku, treba ji je priti do dna, nikakor pa ne na prvo žogo začeti s tem, da je odločitev posledica koruptivnosti sodnika.« Seveda do dna ni pričel ničemur, razen morebiti tistemu, zaradi česar se ga je prijel vzdevek Minister Hik.