Življenjska stiska priznanega pesnika

Priznani pesnik spregovoril o tem, v kako hudi eksistenčni negotovosti živi.

Vid Sagadin Žigon (45), po poklicu filozof z diplomo iz primerjalne književnosti, je veliko, priznano ime slovenske literarne scene. Mojster esejev in poezije iz Notranjih Goric v Občini Brezovica je do sedaj izdal dve zbirki; tako Drevored iz leta 2010 kot tudi Špilunga iz leta 2015 sta bili razprodani. Z izdajo tretje zbirke z naslovom Matamorfoze iz leta 2017 je čakal dolgo, ker za izdajo ni imel denarja. Dokler ni pogumno in javno spregovoril o tem, v kako hudi eksistenčni negotovosti živi – ne le on, ampak tudi drugi kolegi, za katere velja splošno mnenje, da so leni in nepredvidljivi, kar je v večini primerov daleč od resnice

Visoko izobraženi lektor, prevajalec, esejist in poet z desetletjema delovnih izkušenj, eden najboljših v svojem poklicu, ne more preživeti, želi si delati, a dela zanj ni. V hudem finančnem pomanjkanju živi skupaj z ženo, s katero sta poročena 17 let, Irmo Sagadin, slavistko in diplomantko primerjalne književnosti, in kar je pa najtežje – to stisko preživljajo tudi njuni trije otroci, dečki, ki štejejo deset, sedem in štiri leta. Da bi bila stiska še večja, tudi žena ne dobi zaposlitve. Iščeta delo, vrata pa se jima pred nosom zapirajo. Večina, do včeraj še »prijateljev« in podpornikov družine Sagadin, je slednjim v stiski obrnila hrbet. Nekateri drugi, redki, kot so dragulji, pa so po pesnikovem priznanju o bedi pokazali svojo veličino, in to tisti, od katerih tega ni pričakoval.

Center za socialno delo je nedavno odločil, da Vidu in njegovi petčlanski družini pripada – 299 evrov za preživetje.

V sredini oktobra pa je Vid Sagadin Žabon na medmrežju zapisal, »da svoje poezije na spletu ne bo več objavljal, ljudje pravijo, da je čas za denar«. Tragično, a resnično – ljudje se moramo, da bi zaslužili za kos kruha in kozarec mleka, zliti s časom, v katerem živimo in v katerem vrednoti nista ne človek ne ljubezen, ampak le kapital.

Slovenski intelektualci ne morejo preživeti v deželi, kjer izobrazba ni več nobena vrednota
Vid Sagadin Žabon 20 let opravlja delo lektorja; lektoriral je za založbe Mladinska knjiga, Družina, Beletrina, prevajal je strokovne članke ter lektoriral za občila, med drugim za Andragoška spoznanja, Časopis za kritiko znanosti. Zadnjo zaposlitev je izgubil pred tremi leti, pri ljubljanski družbi medijskih vsebin s Kopitarjeve 2. Plačila za priložnostna lektoriranja so postala mizerna, s kovanci, ki prikapljajo samo ob posebnih prilikah, pa je težko preživeti. Sagadin Žabon, poet, ki odkrito prizna, da ni delal na tkanju poslovno-socialnih stikov, natančneje – ni lezel v zadnjične odprtine ljudi, ki imajo moč, vpliv in denar –, dobro ve, da je v enakem položaju množica ljudi. Mislil je, da je dovolj, da dela, ter da to, kar počne, počne po najboljših močeh. Kakšna zabloda, kako zmotno razmišljanje v mačehovski državi, ki z blagoslovom vladajočih likov sistematično dela na polnjenju lastnih žepov, razvrednotenju pravih prioritet – in strmoglavljenju lastnega ljudstva!