Prej filmski režiser, danes taksist

Režiser prvega slovenskega celovečernega filma v samostojni državi, posnetega leta 1991, z naslovom Babica gre na jug, Vinci Vogue Anžlovar, je pri 54 letih postal taksist.

Opravil je predpisan izpit iz preverjanja znanja poznavanja Ljubljane, prestal je uvajanje in pred dnevi začel z vožnjo. Toda ne za novo filmsko vlogo; eden naših najboljših režiserjev je sprejel delo poklicnega voznika – da bi preživel.

Štirikratni oče – ima tri sinove, stare 7, 10 in 13 let, ter 32-letno hči Rosi Lux, ki živi in dela v New Yorku – je sprejel, brez kančka dvoma, spoštovanja vredno delo, a zasuk je presenetljiv. Anžlovar se je namreč v preteklih desetletjih uveljavil kot skladatelj, scenarist ter filmski in televizijski režiser. Poleg filma Babica gre na jug je posnel filme Poker, Gypsy Eyes, Vampir z Gorjancev in odličen avtobiografski dokumentarni film Selfie brez retuše. Anžlovar je režiral najboljše slovenske reklamne oglase, spomnimo se na tista za vodilnega mobilnega operaterja in za Ljubljanske mlekarne. A le-ti bolj kot na reklamne oglase spominjajo na kratke filme.

Nesrečno otroštvo
Anžlovar, ki velja za izjemno lucidno, razgledano in inteligentno osebo, je iskreno spregovoril o svojem življenju z mejno osebnostno motnjo oziroma strukturo, kar je prikazal tudi v zadnjem dokumentarnem filmu Selfie brez retuše. Spregovoril je tudi o denarnih težavah, v katere ga je pahnilo snemanje filmov in za katere dolgove plačuje še danes. Brutalno iskreno se je izpovedal o občutkih, ko ga je mati kot otroka preprosto zapustila in odšla v Ameriko s češkim režiserjem. Da je imel »na dan njenega odhoda visoko temperaturo in ni vedela, kaj naj stori«, so bile njene lastne besede. Režiserjeva mama, danes 72-letna Helga, ki se je preimenovala v Inge, je bila v rajnki državi miss Slovenije, a so ji lento po odkritju, da je poročena, odvzeli. Anžlovar jo je videl 2015., po 25 letih, ko je odšel k njej na obisk v New York, a njun odnos še danes ni ljubeč odnos matere in sina.

Babica Dora, pri kateri je živel mali Tomaž (Vinci se je preimenoval prav zaradi travmatičnega otroštva pred 33 leti), je bila očetova mati, ki pa je nad njim, po režiserjevih besedah, izvajala teror z zanemarjanjem, tepežem, zaničevanjem in posmehovanjem.

Z očetom Markom Anžlovarjem že nekaj let nima stikov, ta naj bi mu zameril odkrito pripovedovanje o družini, kljub vsemu pa ga, priznava Vinci, pogreša. Režiser se je zaradi nekaterih svojih vročekrvnih odzivov, trdoto njegove pesti sta občutila nekdanji minister za kulturo Sergej Peljhan in igralec Branko Šturbej, opravičil ljudem, ki jim je prizadejal bolečino, a odrešitve v realnem življenju za Anžlovarja (še) ni na vidiku.

Zasuk v karieri
Po primeru Anžlovarja, kultnega režiserja, ki je bil nedavno primoran postati taksist, ter nekaterih drugih nadpovprečno nadarjenih in priznanih slovenskih umetnikov, kot je denimo pesnik Vid Sagadin Žabon, ki petčlansko družino preživlja z 299 evri denarne socialne pomoči, ter v imenu tistih, ki za štirimi stenami prenašajo svojo stisko in bedo, ker dela preprosto ne dobijo, je na mestu vprašanje, ali gre samo za stisko posameznikov ali za mačehovski odnos države do umetnikov in državljanov nasploh ter za disfunkcionalni sistem, s katerim je nekaj resno in kronično narobe.