Grozljiva izpoved: Bratec je zmrznil ob odprtem oknu

Izšla je druga knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače: Babice, hčere in vnukinje, v kateri so zbrane resnične zgodbe žensk in tudi nekaterih moških. Pozoren bralec bo namreč hitro opazil, da se težave in stranpoti medsebojnih odnosov v zadnjih sto letih niso kaj prida spremenili.

To je ena redkih knjig, ki bi jo morale brati vse generacije. Starejše, da bi ob njej obujale spomine in jih pripovedovale mlajšim (ker sicer bodo z njimi odšli v pozabo), mlajše pa zato, da bi ob branju spoznavali, da se težave v medsebojnih odnosih skozi stoletje niso dosti spremenile, menjal se je le “celofan”. V knjigi so med drugim zbrani tudi »vzorci«, ki nam otežujejo življenje in ki se prenašajo iz generacije v generacijo, je prepričana avtorica Milena Miklavčič (na fotografiji levo), ki je ljudi intervjuvala in zbrala zgodbe. Objavljamo nekaj sočnih odlomkov:

Kristina (1923):”Pri nas, na Kozjanskem, kjer je že od nekdaj vinorodno območje, je bilo veliko revščine. Bilo pa je tudi veliko alkohola in družinskega nasilja. Naš ata je bil za glavo manjši od mame, a je kljub temu pred njim velikokrat bežala na varno. Vzgojili so jo, da se možu ne sme upirati, ker je to velik greh. Ko jo je ujel, jo je najprej natepel. Padalo ni le po telesu, tudi po glavi. Ko se je upehal, ji je ukazal, naj gre v hišo in se uleže na peč. Tam smo včasih imeli ”rancalo”. To je bila lesena naprava, ki je za kakšen decimeter molela čez rob peči. Mama se je vanjo ulegla in čakala. Ob straneh sta bili dve odprtini, skozi katere je morala vtakniti nogi. Potem je ata stopil na klop, spustil hlače in toliko časa zabadal v mamino mednožje, dokler mu ni prišlo. Mama se zaradi stranic, ki so jo utesnjevale ob straneh, ni mogla premakniti niti za centimeter. Kadar je bil ata pijan, je mučenje trajalo ure in ure. Otroci smo jokali ob vratih in ga prosili, naj odneha. Pa ni. Nikoli ni. Ko je umrl, nihče od nas ni jokal za njim. Nismo mogli. Preveč smo ga sovražili zaradi vsega hudega, kar je storil naši ubogi mami.”

Hilda (1935):”Pri hiši nas je bilo devet otrok. Ata in mama sta bila do nas prijazna. Vsak večer smo najprej molili, potem pa smo ob spremljavi atove harmonike prepevali pozno v noč. Ata je bil veseljak, hodil je od hiše do hiše in krpal ljudem čevlje. Mama pa je bila tista, ki je držala vse štiri vogale pri hiši. Kadar je ata ostal doma, se je ulegel pod hruško in spal. Sem in tja se je prebudil, stopil do kozolca in zaklical proti njivi, kjer je mama plela z drugimi ženskami:‘Angelca, pridi hitro domov. Potrebujem te!’ To je storil tudi po trikrat na dan. Vsi, ki so pomagali mami pri delu na polju, so se muzati, saj so točno vedeli, zakaj ata mamo tako nujno potrebuje doma. Ko se je mama čez kakšnih pet minut spet vrnila k delu, je bila za spoznanje bolj rdeča v obraz, rekla pa ni nikoli nič. Danes malokdo ve, da je bil v tistem času moški nagon zelo močan. Samo spolno dejanje pa nikoli ni trajalo več kot pet minut. Ženska je morala zmeraj ležati pri miru. Užitka pa ni poznala.”

Berta (1936): ”Odraščala sem v revščini. Deset nas je bilo pri hiši, pogosto nismo imeli kaj jesti. Spomladi se nam je pridružil še bratec, ki se ga mama ni prav nič razveselila. Od jutra do večera je hodila v dnino, k sestrični, ki se je omožila na bogato kmetijo. Ob poldne so šle ženske po navadi domov, da so kaj skuhale za družino, ki jih je že nestrpno čakala. Le moji mami se ni nikoli nikamor mudilo. Ko so jo vprašali, zakaj ne, jim je odgovorila: ‘Še kakšno uro počakam, pa bodo potem, morda, kakšna usta manj za nahranit, ko se vrnem …’

Bratec je na zimo, bilo je konec novembra, zmrznil ob odprtem oknu. Še danes pravijo, da je mama nalašč pustila okno odprto. Mogoče je kaj na tem, ne vem. Nikoli se nismo pogovarjali o bratčevi smrti.”

Olga (1955): ”Štelo se je, da sem se poročila na napredno kmetijo. Žal ni bilo tako. Že na poročni noči se je nama pridružila tašča in na noben način je vse do jutra nisva mogla spraviti ven iz spalnice. To, da nisva bila niti za pet minut sama, je trajalo več kot tri mesece. Potem je šlo zgrda, a mi je zamerila, da je čez noč postala moja smrtna sovražnica. Ko sem leta 1974 rodila prvega sina, o tem, kako poteka porod, nisem nič vedela. Bila sem prepričana, da bom rodila kar skozi popek. Lahko si mislite, kako me je bilo groza, ko je otrok, ki se je rojeval, ubral povsem drugo pot. Po porodu sem prebrala nekaj knjig, a me je v drugo spet presenetilo: odtekla mi je porodna voda, meni se pa sanjalo ni, kaj bi to lahko bilo!”

Zdenka: ”Rodila sem se leta 1947. Mama je imela z menoj vred šest otrok. Kot tajnica uspešnega direktorja je imela veliko zvez in poznanstev. Nekoč ji je eden teh moških, s katerimi se je družila, četudi je bila poročena, predlagal, naj skupaj z menoj- takrat mi je bilo dvanajst let – odpotuje v Dubrovnik, kjer je imel počitniško, zelo razkošno hišo. Za obljubo, da bo prišla prej na vrsto za nakup fička, je dovolila, da se je ta moški skoraj teden dni izživljal nad menoj. Imeli so me zaprto v kleti, v sobi, v kateri je bila ogromna postelja, preko katere je bila pogrnjeno svileno pregrinjalo v roza barvi. Ne bom pozabila prvega posilstva: ko me je nasilnež razdevičil, je poklical mamo. Prišla je, potegnila izpod mojega drobnega telesa krvavo rjuho in jo brez besed odnesla v pranje. Niti pogledala me ni, ko sem med jokom klicala njeno ime in jo prosila, naj mi pomaga. Pri šestnajstih letih sem se morala poročiti z enim od njenih ljubimcev, ki je bil od mene starejši skoraj petindvajset let. Ko je oče izvedel, kaj mi je storila mama, se je od nje ločil. Vseeno pa je privolil, da mi ”kupi” leta, saj sem bila pri šestnajstih, pred poroko, že noseča. V maniri tistega časa je bil prepričan, da je poroka manjša sramota kot nezakonski otrok. Moje življenje je bilo do upokojitve zelo žalostno, polno trpljenja. Takrat sem zbrala toliko moči, da sem se od partnerja odselila, skrila pravzaprav. Otroci so bili že na svojem, zato sem to lahko storila. Ironija usode pa mi je še enkrat zarila nož v hrbet: čeprav se z mamo nisem videla več kot petintrideset let, me je Center za socialno delo poiskal takrat, ko je morala mama iti v dom. Zanjo so mi vse do njene smrti od že tako borne pokojnine trgali 145, 80 evrov.”