David, 31

OSAMLJEN

NAJ BO PREKLET DAN, KO SEM PRISTAL NA TO, DA BOM PISAL TO KOLUMNO. DA SE BOM, ZARADI SVOJIH BOGATIH IZKUŠENJ, UKVARJAL S SEKSUALNIMI RAZISKAVAMI IN JIH NA VSEM RAZUMLJIV NAČIN MALCE ŠE POKOMENTIRAL. NI POMAGAL PSEVDONIM. PREPOZNALA ME JE. IN ODŠLA.

Pretekli teden je bil prav lep pomladni ponedeljek. Tako se mi je zdelo vse do takrat, ko sem prišel domov. Na moj pozdravni klic »Ljubica, si doma?« se ni odzvala. Da je doma, sem spoznal po vonju cigaretnega dima. To je bil prvi slab znak; moja zaročenka je namreč kadila le, če je bila nervozna. Stopil sem v kuhinjo in odprta balkonska vrata so nakazovala na to, da ni pokadila le ene cigarete. Pred polnim pepelnikom je sedela v kotu jedilnice, s pravkar prižgano cigareto v ustih in vžigalnikom med prsti. Ni dvignila glave, le strmela je v neko točko na jedilni mizi. Tista točka je bila revija – in revija je bila Škandal24. Odprta na »moji« strani.

Ni vprašala, ali sem to jaz. Začutil sem, da to že ve. Vprašala je le: »Kdo je Mojca?« Ostal sem brez besed, razlaga ni in ni hotela steči z mojega, sicer zelo urnega in spretnega, jezika. Samo bolščal sem, tako kot ona, v ti dve odprti strani in še enkrat pomislil, kako butasto je videti tip na fotografiji, ki naj bi bil »jaz«. Še niti malo mi ni podoben …

Vstala je zelo počasi. Zelo počasi! Še en slab znak. Zelo slab znak! S takšnim tempom je obkrožila mizo in se mi približala. Začutil sem njen prijeten vonj, vedno je znala izbrati najprijetnejše izmed vseh parfumov na svetu. A za njim je prihajal hlad in ob tem se mi je naježila koža. Ne da bi se zavedal, sem naredil korak nazaj. »Bežiš?« Iz nje je privel cinizem. Najslabši znak in njeno stanje le v izjemnih okoliščinah. Očitno sem se znašel v prav teh.

»NE BEŽI. ODHAJAM.«

Po teh treh besedah je odšla. Neslišno. Za vedno. Nenadoma sem ostal sam in v popolni tišini. Družbo mi je delal le poln pepelnik ogorkov z napol ugasnjeno cigareto na zaročnem prstanu.

Do petka nisem zapustil stanovanja, pozabil sem jesti, higiena je bila postranska stvar. Za menoj so ostajale zgolj pločevinke piva in ko sem padel čez (morda) zadnjo, sem vedel, da tako ne gre več. Mrzla voda pod tušem mi je zbistrila glavo in odplaknila smrad z mojega telesa. Naročil sem pico in se po večerji odpravil na stara lovišča. Niti čakati mi ni bilo treba, že se je prikazala »ena od njih«. Plesala in pila sva vso noč. Nato sva skupaj odšla k njej domov.

V sobotno jutro, morda že dopoldan, sem se prebudil v tuji postelji. Planil sem iz sna in zadržal krik, ki je skoraj poletel iz mojih ust. Objele so me nežne roke in čutil sem, kako so se mehka lica naslonila na moje ramena. Poljubila me je na uho in zašepetala: »Vsem se lahko to zgodi …« Pogledal sem navzdol, na nek povsem nebogljen organ, na katerega sem bil vedno ponosen. Zajokal sem, priznam.

Helena, 27

PRAV TI JE!

NE, TOKRAT TI NE »PIŠE« MOJCA. TI ME DOBRO POZNAŠ, BRALCI PA NE. SEM HELENA, NAJBOLJŠA PRIJATELJICA DAVIDOVE ZAROČENKE. EKS ZAROČENKE, PRAVILNEJE. ČE ŠE DO SEDAJ NISTE KAJ IZVEDELI O DAVIDU, BOSTE SEDAJ!

Torej – kdo je v resnici David? Poznam ga že iz osnovne šole, o njem smo slišale prav vse punce v letih, ko so nam začele brsteti prsi. Prej ali slej smo ga tudi začutile, ko se nam je skrivaj priplazil za hrbet, nas objel z rokami in z njimi pritisnil prav tam, kjer še ni bilo potrebe, da bi nosile nedrček. Tudi klofute ga niso odvrnile od tega početja, saj je bilo veliko takšnih punc, ki so se po teh »nevarnih« področjih dolgih šolskih hodnikov sprehodile večkrat in se ob »napadih« branile zgolj s pubertetniškim hihitanjem. Moja prijateljica, trapa, se je očitno vanj zaljubila že takrat, čeprav nikoli ni bila med »napadenimi «. Med njimi pa sem bila jaz – in to ne samo enkrat!

TROT

Pozneje, na srednji šoli, se ga je prijel vzdevek »Trot«. Takrat so se namreč začeli njegovi osvajalski leti s cveta na cvet, vse do trenutka, ko mu je sošolko na maturantskem izletu uspelo tudi oprašiti. Obljubil ji je večno zvestobo, a je po vztrajanju njenih staršev po medicinski rešitvi tega problema hitro pozabil nanjo in se ponovno posvetil svojim letom k vedno novim rožicam. Zame je bil David vse življenje nepomembna moška figura, v moje življenje je vstopil šele takrat, ko mi je moja najboljša prijateljica zaupala, kako se je zatrapala vanj in kako je on pravi zanjo. Nič ni pomagalo, da sva noč prebili skupaj in da sem ji skozi vse te dolge ure poskušala dopovedati, s kom vse je bil v vseh teh letih. Le gledala me je s tistimi velikimi modrimi očmi in me prepričevala, kako je vse to za njim in da ji je obljubil, da ji bo zvest ter da so bila to le njegova »nora leta«.

TISTA NOČ

Njeno veselo novico, da sta zaročena, sem sprejela kot osebni poraz. Od takrat sva se tudi videvali veliko manj, a stike sva dokončno pretrgali precej let pozneje. Bila je njena rojstnodnevna zabava. Klasika, veliko se je pilo in zelo malo jedlo in družba je bila, temu primerno, zelo hitro okajena. Do nekega trenutka je David svojo pozornost posvečal le njej in začela sem celo verjeti, da se bo res znebil vzdevka, ki se ga je zelo močno prijel. Da, tako je bilo, do neke pozne ure, ko sem odšla na stranišče. Kot v osnovni šoli se je priplazil za moj hrbet, mi objel prsi in ga naslonil na mojo zadnjico. S spuščenimi hlačami! »Dajva na ‘hitrco’, daj no,« se je pijano slinil ob mojem ušesu. Prav takrat je v kopalnico stopila ona, njegova zaročenka in moja najboljša prijateljica. Njen krik mi še danes odzvanja v ušesih … To je bil zadnji večer, ko sva se videli.

DANES

David, če te slučajno zanima, kje je tvoja (bivša!) zaročenka danes, ti lahko mirne vesti zapišem, da spi na mojem kavču. Veliko solz sva pretočili, da sva prišli zgodbi tiste noči do dna. Spet sva »best frendici«! Še to: a da nisi mogel, kaj? Veš, želim ti, da se ti tista stvar med nogami posuši in odpade za vedno. Nisi trot, navaden ‘trotl’ si!