Sindikalna ekipa, ki je udarila proti povišanju plač zdravnikom, epidemije očitno ne priznava

Sindikalisti javnega sektorja, propadli politik stranke Levica Branimir Štrukelj, ki je na evropskih volitvah prejel le 584 glasov, Lidija Jerkič, Jakob K. Počivavšek, Petar Majcen in Evelin Vesenjak, so očitno spregledali epidemijo Covid-19. S pobudo za ustavno presojo so napadli možnost povišanja plač zdravnikov, češ, da uvrstitev v deseti vladni protikoronski paket (PKP10), ki ga je sprejela vlada, ni utemeljena. Zanje, kot da epidemija ne obstaja.

Celotno besedilo pobude za ustavno presojo, ki jo je spisal domžalski odvetnik Iztok Ščernjavič, je dostopno na povezavi: Ustavna presoja PKP10, v nadaljevanju pa nekaj nabolj biraznih navedb:

Pod 21. točko so zapisali: “Vlagatelji nadalje opozarjajo, da pri presoji nujnosti ukrepa tudi ni mogoče spregledati, da uveljavitev 48. člena ZDUPŠOP časovno sovpada ravno z zahtevo sindikata FIDES, da zdravniki in zobozdravniki izstopijo iz enotnega plačnega sistema. To časovno sovpadanje seveda ni naključno. Sindikat FIDES je namreč dne 21. 12. 2021 naslovil na vlado in poslance javni poziv, že takoj naslednji dan, tj. 22. 12. 2021, pa je bil predlagan že zgoraj omenjeni amandma, na podlagi katerega je bil v ZDUPŠOP vnesen izpodbijani 48. člen. Opisano sosledje dogodkov tako samo še dodatno potrjuje, da pri tem ukrepu ne gre za ciljni odziv na začasne izjemne razmere zaradi blaženja posledic epidemije COVID-19, temveč se z njim dejansko zasleduje interes sindikata FIDES po reformi plačnega sistema. To razkriva tudi vsebina javnega poziva z dne 21. 12. 2021, iz katerega je razvidno, da želi sindikat FIDES z reformo plačnega sistema ohraniti javno zdravstvo, katerega delovanja naj bi bilo ogroženo zaradi odhodov zdravnikov in zobozdravnikov iz javnega sistema. Reforma plačnega sistema tako tudi po oceni sindikata FIDES, čigar javni poziv je očitno zakonodajalca spodbudil k sprejetju 48. člen ZDUPŠOP, ni povezana s COVID-19.
Ne glede na to, da odhodi zdravnikov in zobozdravnikov iz javnega zdravstva niso povezani s COVID- 1914 in da posledično tudi ukrepa, ki naj bi preprečil odhode zdravnikov, logično ni mogoče utemeljiti z odpravljanjem posledic COVID-19, vlagatelji v zvezi s tem opozarjajo še na izjavo ministra za javno upravo mag. Boštjana Koritnika, ki jo je podal v oddaji Studio City dne 10. 1. 2022, in sicer, da je v zadnjih nekaj letih iz javnega zdravstva odšla le peščica zdravnikov.”

22. točko so utemeljili kar s svojimi domnevami: “Ker je mogoče pričakovati, da bosta zakonodajalec in vlada za potrebe predmetnega postopka zelo verjetno pričela trditi, da se s tem ukrepom skuša do določene mere finančno nagraditi zdravnike in zobozdravnike zaradi preobremenjenosti ali pa za delo v rizičnih razmerah in da to dokazuje ravno začasna narava ukrepa, vlagatelji že sedaj opozarjajo, da bi zakonodajalec v tem primeru (če bi šlo za nagrajevanje) to nedvomno storil za celotno zdravstveno osebje, ki so enako (ali pa še bolj) kot zdravniki in zobozdravniki pri svojem delu obremenjeni in izpostavljeni rizičnim razmeram. Tako pa ravno dejstvo, da je zakonodajalec v 48. člen ZDUPŠOP vključil tudi zobozdravnike, izpustil pa celotno raziskovalno sfero, katere del nedvomno izjemno sodeluje pri spopadanju s COVID-19 (npr. Inštitut Jože Štefan in Kemijski inštitut), kaže na to, da namen tega ukrepa nedvomno ni v nagrajevanju najzahtevnejših delovnih mest zaradi preobremenjenosti in dela v rizičnih razmerah.”

Na domnevah so utemeljili tudi 23. točko: “Če pa bi se tekom postopka slučajno vseeno izkazalo, da je bil resnični cilj zakonodajalca v finančnem nagrajevanju zdravnikov in zobozdravnikov zaradi njihove preobremenjenosti, povezane s COVID-1915, kot je to na 23. 12. 2021 na seji odbora za finance navrgel minister za finance mag. Andrej Šircelj, potem je očitno, da ta ukrep tudi ni primeren za dosego cilja. Zakonodajalec je namreč spregledal, da vsi zdravniki zaradi COVID-19 niso preobremenjeni, prav tako tudi niso vsi enako izpostavljeni tveganjem, povezanimi z okužbo. Celo več, nekateri zdravniki niso tem tveganjem nič bolj izpostavljeni kot tisti javni uslužbenci, za katere še naprej velja omejitev iz drugega odstavka 7. člena ZSPJS. Povedano še toliko bolj velja za zobozdravnike. Ker torej ukrep enako obravnava vse zdravnike in zobozdravnike, čeprav z vidika tveganj, povezanih s COVID-19, več kot očitno niso vsi v enakem položaju, ukrep že iz tega razloga ni primeren za dosego cilja. Ukrep pa nadalje ni primeren tudi zato, ker je preobremenjenost zdravnikov zaradi COVID-19 začasne narave, začasnih stvari pa se po naravi stvari ne rešuje s sistemskimi spremembami plačnega sistema, do česar je prišlo v konkretnem primeru. Če bi torej zakonodajalec resnično želel finančno nagraditi zdravnike in zobozdravnike zaradi njihove preobremenjenosti, povezane s COVID-19, bi to lahko storil s t.i. COVID dodatki (enako, kot je bilo to urejeno v okviru preteklih PKP-jev16), ali pa na podlagi že veljavne Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS), ki omogoča, da se zdravnikom in zobozdravnikom v primeru razglašene epidemije izplača dodatni osebni prejemek oz. dodatek za delo v rizičnih razmerah, med katere spada tudi delo v času epidemije.”