“Ko bi slovenska javnost vedela, kar vem jaz, kakšen drek in korupcija se kuhata v ozadju, bi se na smrt zgražali”

Omar Naber je brez dlake na jeziku spregovoril o zlagani slovenski sceni.

Njegov zapis objavljamo v celoti:

Tako. Nalašč sem počakal skoraj dva tedna, da vidim, kaj se bo zgodilo. Po zmagi Lee Sirk na Emi se ne dogaja prav nič posebnega. Tistih, ki se ne strinjajo z njeno zmago, je zelo, zelo malo. Nihče se ne oglaša. Vse je mirno. V močnem nasprotju s tistim, kar se je dogajalo lansko leto. A najbolj ironično je, da je scenarij skoraj identičen lanskemu. BQL sta ponovno po glasovanju ’publike’ zasedla prvo mesto, njun končni izkupiček pa je bil ponovno končno drugo mesto. Ponovno sta bila ’prikrajšana’ za nastop na Evroviziji. Ponovno sta postala žrtvi ’korupcije’ in ’podkupljene žirije’. A po vseh pravilih bi se hejterji tokrat morali še bolj glasno razburjati in pljuvati, kot lansko leto. Zakaj? Ker je zmagovalka Lea Sirk po glasovanju publike letos zasedla TRETJE mesto, jaz pa lansko leto DRUGO mesto. Torej naj bi bila moja zmaga lansko leto bolj upravičena, kot letos Leina. Pa je bil lansko leto veliko, veliko glasnejši direndaj kot tokrat. Letos je vse nenavadno tiho. Tukaj nekaj smrdi. Kljub temu, da me vse skupaj lani ni preveč ganilo, ker sem z leti na naši ljubi slovenski glasbeni sceni pridobil zelo trdo kožo, mislim, da si zlivanja gnojnice nisem zaslužil in menim, da mi je bilo storjeno ogromno škode. Tudi, če bi bila moja skladba ’On My Way’ zanič. Pa ni. Je nekaj najboljšega, kar sem spisal v življenju. Sčasoma sem se o ljudeh skozi leta naučil ogromno. Tudi, če še danes ne želim ali ne morem verjeti. Vem, kako zna biti človeško bitje arogantno, zahrbtno, povzpetniško, nehvaležno, dvolično, nesramno, hladno, zlobno, podlo, toksično, primitivno, negativno, komolčarsko, naduto, manipulativno, pohlepno, častihlepno, moči željno, kruto. Lahko bi našteval v neskončnost. Bog se usmili vsega gorja, ki ga je zmožno storiti človeštvo. Včasih sem mislil, da si to le domišljam, da nihče v resnici ni slab. Pa sem se motil. To je še kako čista resnica. Pa še danes ne želim verjeti. A se mi je zgodilo. Večkrat. In moram verjeti. Ker je enostavno res. Pojma nimate, koliko smrtnih groženj, takšnih in drugačnih sem prejel lansko leto. Koliko ljudi me je napadlo, češ koliko sem plačal žiriji za zmago. Predvsem z lažnih profilov. Da, prav ste prebrali. Z lažnih profilov. Vse skupaj je bila ena velika farsa. Vedno bolj imam občutek, da je bilo vse skupaj nastavljeno.
Žirantov je bilo tako kot lansko leto vsega skupaj trideset. Da, spet ste prav prebrali, trideset. Niti za enega nisem vedel, vse do razglasitve. Prav tako letos. Mislim, da je 30 žirantov zelo težko družno podkupit. Prvič: to bi bilo verjetno zelo drago, drugič: nikakor nisem tip človeka, ki bi kadarkoli kogarkoli podkupoval, tretjič: jasno je, da bi namig o podkupovanju zelo hitro privrel na dan, kajti trideset naenkrat bi jih zelo težko držalo jezik za zobmi in bili tiho že o namigovanju podkupovanja, kaj šele o dejanskem ponujanju modre kuverte pod mizo vsakemu posebej.

Pa stvar obrnimo na drug pol. Vsaka zgodba ima namreč dve plati. Ponovno, tako kot lansko leto, na najmočnejših komercialnih radijskih postajah v Sloveniji slišim izključno skladbo zasedbe BQL z letošnje Eme. Sta resnično tako zelo boljša, superiornejša in kvalitetnejša vokalista in izvajalca od vseh nas ostalih, ki nas ne vrtijo? Imata resnično skladbo, ki je tako zelo mnogo boljša od vsega, kar ustvarjamo ostali slovenski glasbeniki, ki nismo predvajani? Ju resnično tako zelo raje slišimo na radijskih postajah, kot ostale slovenske glasbene izvajalce, ki se jih na radiu ne sliši? So njuni avtorji in producenti dejansko tako zelo boljši, kot vsi ostali, ki so ostali brez radisjke rotacije?
Kaj pa vem. Morda je to stvar okusa. Mogoče nimam občutka, mogoče imam slab glasbeni okus. Morda sem brez posluha.
Vse to je relativno in subjektivno.
Ali pa je morebiti v ozadju dogovorjen kak posel, od katerega imajo avtorji njune skladbe in uredniki radijskih postaj, ki odločajo, kaj se bo vrtelo, od tega koristi? Je to mogoče? Ali si spet samo domišljam? Hmm. Morda bi morali v tem primeru negodovati ostali slovenski glasbeniki, ki nas ne vrtijo, pa na nikogar ne zlivamo gnojnice, ker nas radijske postaje (ne vse!) omalovažujejo in prezirajo. Morda pa je V TEJ ZGODBI kdo podkupljen. Pa smo vsi tiho. Nihče ne negoduje. Vse bolj sem prepričan, da je bila stvar lansko leto podtaknjena.
Morda iz gneva, iz frustracij, užaljenosti ali ker je mogoče kdo arogantno menil, da mu zmaga na Emi in udeležba na Evroviziji pripadata samoumevno, pa mu je bil ta privilegij ’po krivici’ in zaradi ’podkupljene žirije’ odvzet. Ne vem. Letos je čudežno vse tiho. Kot na pokopališču. Morda pa smo samo dokončno dojeli, da so pravila pač pravila in da se v tekmovanje na Emi spustiš brezpogojno pod pravili, ki so določena. Vse to piše tudi na pogodbi, ki jo podpišeš, preden si na Emo SPLOH sprejet. Naenkrat letos žirija ni ničesar kriva. Naenkrat je vse ok. Žal mi je, da sem na to mino naletel ravno jaz. Z najboljšo skladbo, ki sem jo kadarkoli spisal. Ne vem, s čim sem si to zaslužil. Nikakor tega ne bi privoščil nikomur.
A ko bi slovenska javnost (vključno z novinarji) vedela, kar vem jaz, kakšen drek in korupcija se kuhata (ne na Emi) v ozadju (za to imam za vsak slučaj in skrajne primere vse uradne dokaze, črno na belem), bi se na smrt zgražali. A jaz gnoja, dokler se mi ni treba branit, ne bom zlival na nikogar. Ker poskušam ostati miren, neškodoželjen, dober in plemenit. Lei pa želim, kot bi želel kateremu koli zmagovalcu, da razturi Evropo, da ji stojimo ob strani in jo družno podpremo, ko pride njen veličastni trenutek. Zelo močno si zasluži to. In to potrebuje. Kot sem lani to potreboval jaz. Pa tega nisem dobil. Verjemite mi, ta telepatska državna podpora ji bo močno pomagala tudi pri uvrstitvi. Tudi meni bi lansko leto. A morda drugič.
Lea Sirk, rad te imam. Naj te ima tudi cela Slovenija.