FOTO: Dokaz: Šarčev prvi poslanec za rebalans počepnil pred Luko Mesecem

Prvi poslanec Liste Marjana Šarca (LMŠ) Brane Golubović, v preteklosti je bil tudi programski koordinator že propadle stranke Zares, je v začetku današnje izredne seje državnega zbora, na kateri so po vetu državnega sveta ponovno glasovali o vladnem rebalansu proračuna, takole počepnil pred Luko Mesecem iz koalicijske nadstranke Levica. Očitno je delovalo, saj je bil rebalans potrjen tudi v drugo.

Do pogodbene opozicije Levice so čustveni tudi v SD, Matjaž Han je tako družinsko opisal situacijo.

Na neustreznost rebalansa je poleg državnega sveta opozarjal tudi fiskalni svet, kjer so zapisali: “Predlog rebalansa državnega proračuna in že sprejeti Okvir za pripravo proračunov sektorja država nakazujeta ekspanzivno in prociklično fiskalno politiko v letu 2019. Ta je po mnenju Fiskalnega sveta v trenutnih okoliščinah neustrezna. Ob predvidenem ohranjanju ugodnih gospodarskih razmer se bo namreč stanje javnih financ tako po oceni Fiskalnega sveta kot tudi Vlade RS strukturno poslabšalo. Pri tem ocenjujemo kot zaskrbljujoče, da bo predvsem z gospodarsko rastjo spodbujeno rast prihodkov spremljalo pretežno trajno povišanje izdatkov, ki hkrati ne bodo naslovili strukturnih izzivov javnih financ.

Vlada RS v januarja predloženih proračunskih dokumentih predvideva v letu 2019 povišanje izdatkov sektorja država za 1,13 mrd EUR glede na leto 2018. Takšna raven izdatkov je po mnenju Fiskalnega sveta določena v nasprotju z zakonodajo. Določila Zakona o fiskalnem pravilu bi bila namreč spoštovana ob povečanju celotnih izdatkov sektorja država za okoli 870 mio EUR, kar bi z izjemo lanskega leta predstavljalo najvišjo rast izdatkov po letu 2009. Fiskalna pravila v trenutnih razmerah tako zahtevajo le omejevanje prehitre rasti izdatkov in zagotovitev zadostnega nominalnega presežka za ohranitev strukturnega ravnotežja sektorja država, ki je bil v preteklih dveh letih že dosežen. Fiskalni svet ocenjuje, da s fiskalnimi pravili usklajeno povečanje izdatkov ne bi omejevalo vlade pri zasledovanju njenih ciljev, ampak bi bilo doseganje teh izvedeno na način, ki ne bi ogrožal srednjeročne vzdržnosti javnih financ in s tem blaginje prebivalstva na dolgi rok.“