SVETOVALNICA: Tudi vi “zmrznete” pred šefom? Tako si izpogajajte višjo plačo!

Pisal nam je bralec, ki nam je potožil, da se mu redno dogaja, da pred šefom dobesedno »zmrzne«. »To me vedno bolj moti, saj bom drugo leto star 40 let, končal sem fakulteto, doma imam urejeno družinsko življenje, navzven pa delujem samozavestno in uravnovešeno. Pred časom sem se denimo želel pogajati za višjo plačo. Dokler sem bil za svojo mizo, je bilo vse v redu, že pred šefovimi vrati pa mi je začelo razbijati srce, dlani so se mi začele potiti in glas se mi je začel obupno tresti. Kaj lahko storim?«

»Če želimo plavati, moramo pač v vodo, in če želimo višjo plačo, se moramo spustiti v pogajanja.«

Obrnili smo se na strokovnjaka za komunikacijo in osebnostni razvoj Edvarda Kadiča. Tako odgovarja zaskrbljenemu bralcu:

»Naj vas kar takoj na začetku pomirim. Trema oziroma strah je v takšnih primerih povsem normalno občutje. Pravzaprav se lahko vprašamo, kaj je narobe s človekom, ki v takšnih situacijah ne čuti nobenega strahu? Pripravljamo in spuščamo se namreč v pogajanja, kjer je razvoj dogodkov nepoznan, izid negotov, ob vsem tem pa je tudi širše tveganje v sami situaciji precej visoko. Podobno, kot je že prvo takšno pogajanje, to je prvi razgovor za službo. Samozavest je zaupanje v svojo sposobnost izpeljati situacijo. Gre za nekakšno razmerje med svojim znanjem in izkušnjami ter tveganjem oziroma strahom, ki nam ga predstavlja situacija. Več imamo znanja in manj nas je strah razvoja dogodkov, višja je naša samozavest in obratno; manj znamo, več je strahu, nižja je samozavest. To pomeni, da morate skozi situacijo, če želite biti v bodoče bolj samozavestni v enakih ali podobnih situacijah. Vendar pa je do tukaj vse lepo in prav, nič posebnega. Če želimo plavati, moramopač v vodo, in če želimo višjo plačo, se moramo spustiti v pogajanja. Prava težava nastopi pozneje, ko trema ne popusti oziroma postaja samo močnejša. Ta stanja najlažje premagujemo s pravilnim dihanjem, ustreznimi držami telesa in osredotočanjem na idejo, da je prav, da smo tukaj in zdaj, ne glede na vse. Naše telo, naše misli in naša občutja so namreč tesno povezani. Ena od prvih stvari, ki jih opazimo v trenutkih povečane treme, je občutek, da nas duši. Gre za sporočilo naše podzavesti, da ne dihamo prav in da naj to čim prej popravimo. Pri držah telesa gre za dejstvo, da če spremenimo držo telesa, spremenimo tudi svoje razmišljanje. Poskusite! Stopite nekoliko širše, poravnajte hrbtenico, zategnite ramena nazaj in navzdol, izbočite prsa in dvignite brado. V takšni drži boste zelo težko prestrašeni, kajne? Občutek, da je prav, da smo točno tukaj in zdaj tam, kjer smo, pa nas zasidra v ta trenutek. Vlije nam moč, da imamo pravico do svojega prostora pod soncem, da je ta svet tudi naš. Ta občutek nam potem omogoča večjo prisotnost, polno zaznavo sebe in sproščanje napetosti, ki izvira iz pričakovanj, kaj vse bi moralo biti, pa mogoče ne bo. Srečno!«

Edvard Kadič, strokovnjak za komunikacijo in osebnostni razvoj