Po nesreči motorista reševalca se je oglasila reševalka Nataša: “Vse je ok, dokler nas nekje ne boste čakali sami,… ko se vam bo sekunda zdela ura in “

Po prometni nesreči, v kateri je bil v sredo zjutraj v Ljubljani hudo poškodovan 26-letni motorist-reševalec, ki je bil na nujni vožnji, se je oglasila reševalka Nataša.

Prizadeli so jo nekateri komentarji, zato je pod vtisom nesreče kolega in odziva dela javnosti spisala iskreno pismo, v katerem je opisala specifiko poklica, ki ga opravlja. Kritikom pod novico o nesreči kolega pa je med drugim zapisala: “Ta fant ima ime in priimek, ima datum rojstva in družino. Po poklicu je reševalec,.. Ja prav ste prebrali, po poklicu je reševalec, drugače je človek. Človek kot vsi mi in vi ki kritizirate. Kdaj smo prišli do dejstva da ljudi ocenjujemo po poklicu ?! Ne razumem ?! Patetično mi je, ko me kdo ustavi mi reče a ti si pa reševalka ? Ne, jaz sem Nataša in ja po poklicu sem reševalka !!!!
Zakaj izgubimo identiteto, ko postanemo okolici samoumevni, zakaj pozabijo da smo samo ljudje, ki po končani službi poskušamo živeti kot vsi ostali. Si res ne zaslužimo niti malo sočutja, empatije in razumevanja ?!
Verjamem v to, da je naš poklic ( tako kot policija in vojska ) namenjen le ljudem, ki se dejansko rodijo s tem poslanstvom. Ni vsak z dušo in srcem v tem in ni vsak za ta poklic. Pa vendar, a je tega treba ( bi rekel meni pomemben človek ),… a je res tega treba ? Da se nas žali vsepovprek, da smo divjaki, da mislimo da smo kralji ker imamo sirene, da smo mi tisti ki bi mogli pazit na rdeči,… Se strinjam daleč od tega…tudi stroka nas uči da je na prvem mestu naša varnost in varnost okolice, je pa dejstvo ko mi tulimo vsepovprek dejansko prosimo za kanček vaše pozornosti, da ste uvidevni do nas, da prej pridemo do nekoga ki nas potrebuje.
Vse je ok, dokler nas nekje ne boste čakali sami,… ko se vam bo sekunda zdela ura in ko boste prosili na kolenih da letimo do vas, da pomagamo nekomu, ki je vam pomemben.
Ne morete razumet naših občutkov, ker ne delate našega poklica. Ne morete razumet kako nam je, ko nekaj ne gre tako kot bi moralo iti. In prav zato, ker ne opravljate tega poklica ( in zato ne razumete ) poskusite biti vsaj toliko uvidevni in razumite, da smo mi toliko bolj povezani, prav zato ker se razumemo. Uniforme in samo delo nas tako povezujejo, da smo kot ena velika družina. Ni nam lahko, ko se zgodi kaj takega, ne želimo nikomur slabo in definitivno ne opravljamo tega poklica zaradi denarja. Ne prosim da nas pomilujete, prav tako ne prosim, da nas častite,… Samo preprosto bodite spoštljivi in se zavedajte da smo ljudje tako kot vi. Da smo po poklicu reševalci in da je naš cilj izključno to, da vam pomagamo. Tudi mi imamo družine, nekoga ki nas doma čaka in nekoga, ki se z vso pravico vsak dan vpraša, če se bomo sploh vrnili domov …

Dragi motorist reševalec drži se ***”

Zapis lahko v celoti preberete na povezavi.

Nam se zdi prav, da ga delimo – reševalci si zaslužijo!