IZ TISKANE IZDAJE: Zaradi napačne diagnoze verjela, da bo umrla

Naša anonimna sogovornica je bila pred dvema letoma čisto normalna 22-letnica. Hodila je na fakulteto, rada se je ukvarjala s športom, hodila je na koncerte v tujino. Tam se je vse skupaj nenazadnje tudi začelo. Poleti 2016 je bila na koncertu Bruca Springsteena v Münchnu, ko je bolečina mehurja postajala vse močnejša, dokler ni bila tako neznosna, da je morala obiskati svojega osebnega zdravnika.

Potem, ko so jo nekaj časa vsi po vrsti, tudi ginekolog, pošiljali domov, češ da ima pač hudo vnetje mehurja, in ji predpisali pitje čaja proti vnetju mehurja, je naša sogovornica vztrajala, da mora biti nekaj hujšega. Bolečina je bila preprosto premočna, ves čas je imela poln mehur. Na stranišče je morala vsake pol ure. A zdravniki so ves čas trdili, da so to povsem normalni simptomi vnetja.

Mlada pacientka se je na kliniko odpravila zaradi neznosnih bolečin v mehurju.

Odkrit maligni izrastek
Julija leta 2016 so ji na nefrološki kliniki napravili ultrazvok, s pomočjo katerega so ugotovili, da ima na notranji strani mehurja 1,5 x 3 x 0,7 cm velik maligen izrastek. V formaciji so se nakazovali signali prekrvavitve. Tja so jo poslali z ginekološke klinike, kjer so videli dva majhna polipa v mehurju, čeprav pred tem na nefrološki kliniki niso videli nič.

Našo sogovornico je njena zdravnica na nefrološki kliniki v razgovoru pripravila na najhujše. Češ, da se tumorja ne da odstraniti in da je pričakovana doba preostanka življenja pacientov s takšno tvorbo od dveh pa do štirih let. Tako huda novica, da je kasneje morala obiskati psihologa, da bi jo pripravil do tega, da sprejme vest o neozdravljivi bolezni. A ji ni bil v nobeno pomoč.

Kje je tumor?
Za našo sogovornico je bil to seveda velik šok. Življenje se ji je postavilo na glavo, tragično novico je moral povedati doma, svojo mami, svojemu očetu, sestri, pa tudi fantu. Naša sogovornica se je pripravila na dejstvo, da bo verjetno živela samo še dobri dve leti. A zgodba se je nato šele začela zapletati. Dodatne preiskave čez nekaj tednov so namreč pokazale, da pacientka na notranji strani mehurja očitno vendarle nima tumorja, pač pa, da je verjetno ta rakava tvorba na zunanji strani mehurja. A pregledi na cistoskopiji spet niso pokazali nič. Diagnoze niso več znali postaviti.

O tej temi je na Nova24TV v oddaji Drugorazredni spregovoril tudi nekdanji direktor Onkološkega inštituta v Ljubljani, dr. Janez Remškar.

Da bi ugotovili, kaj je pravzaprav narobe z našo pacientko, so na nefrološki kliniki našo sogovornico na njeno prošnjo, naj za vraga vendarle ugotovijo, kaj je narobe z njo, napotili še na CT medenice, ki pa je zelo nevaren in lahko povzroči trajne poškodbe na pacientu zaradi količine sevanja. V primeru naše mlade pacientke bi to pomenilo, da bi ji lahko poškodovali maternico do te mere, da nikoli ne bi mogla imeti otrok. Zato so jo kljub napotnici odslovili.

Prava diagnoza šele na zasebni kliniki
Naša pacientka se je obupana vrnila nazaj k svoji zdravnici na nefrologiji in doživela živčni zlom. Prosila jo je, če ji res ne more pomagati s kakšnim drugim pregledom, ki ne bi bil tako nevaren. Zdravnica se posvetovala s svojim kolegom, ki ji je ponudil preprosto rešitev. Mehur na zunanji strani bi se brez težav dalo natančno diagnosticirati tudi z magnetno resonanco. A to je bila kaplja čez rob, naša sogovornica osebju na Kliničnem centru v Ljubljani ni zaupala več. Odločila se je, da si plača pregled na zasebni kliniki.

Tam so ugotovili, da naša sogovornica nima nikakršnega tumorja, da je tkivo povsem
normalno, ugotovili pa so redko živčno bolezen mehurja, zaradi česar jo ves čas sili k odvajanju vode. To je bilo za mlado dekle hkrati presenetljivo in pretresljivo odkritje. Njeno življenje ni bilo več ogroženo, a pol leta so jo na nefrološki kliniki vodili z napačno diagnozo, zato so simptome njene prave bolezni močno poslabšali.

Posledice vidne še danes
Naša sogovornica se danes zdravi na zasebni kliniki, kjer je z delom zdravnikov izjemno zadovoljna. Stanje pa se le počasi izboljšuje. Kvaliteta njenega življenja je zaradi stalnega odvajanja vode močno zmanjšana. Na stranišče mora tudi do 20 krat na dan, kljub ustreznim zdravilom. Izkušnja jo je zaznamovala za celo življenje, pa tudi njene domače, ki so se že pripravili na kruto usodo, potem pa po pol leta psihičnega trpljenja izvedeli povsem drugačno novico.