GROZLJIVA IZPOVED Novorojenčka vrgel ob steno: “Če je moj, bo crknil, če ni, bo pa preživel.”

“Ko mu je hči rodila otroka, ga je prijel za nogico in ga vrgel ob steno z besedami: ‘Če je moj, bo crknil, če ni, bo pa preživel.'”

Razkrivamo še nekaj sočnih odlomkov iz knjige Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače: Babice, hčere in vnukinje, v kateri so zbrane resnične zgodbe žensk in tudi nekaterih moških.

Silva (1938): ”Naš ata je bil trikrat poročen. A vse življenje je bolj ali manj pogosto živel s hčerko iz prvega zakona, z Marinko, in imel z njo tudi dva otroka. Vsa vas je vedela za to, z leti se nihče več ni čudil krvoskrunstvu. Ata je imel bratranca, ki je počel podobno. Bil pa je tudi pijanec in nasilnež. Ko mu je hči rodila otroka, ga je prijel za nogico in ga vrgel ob steno z besedami: ‘Če je moj, bo crknil, če ni, bo pa preživel.’ Tudi moj sodelavec iz tovarne, kjer sem delala skoraj 45 let, je imel očeta, ki je bil velik nasilnež. Ko se je rodil sedmi otrok, se je zaklel, da bo vsakega naslednjega nabodel na vile in zakopal v gnoj. To je res storil. Sin pa je vsakokrat, ko je spomladi trosil po njivah gnoj, iz njega skrbno prebiral otroške kosti in jih na skrivaj sežgal. Nekega dne mu je bilo vsega zadosti, prijavil je očeta oblastem. Morilec je potem umrl v zaporu.”

Polona je zanosila, pa ni vedela točno, ne s kom ne kako. Odločila se je, da bo obdolžila kar gospodarja, ki je res nekajkrat prišel k njej, v sobo pod streho. Ponovno je bil župnik tisti, ki je moral odigrati vlogo razsodnika. Polona mu je razložila, kako jo je gospodar šlatal in jo grabil z rokami za sase (prsi). Pa jo župnik vpraša, če je tudi tisto reč vtaknil v njeno špranjo. Dekle odgovori, da ne, ker ni bilo časa. Kdo pa je bil tisti, ki pa mu je uspelo spraviti šurka v luknjo? Polona je menda iztegnila roko in začela naštevati imena, ki so bila tudi župniku zelo domača …

Sabina: ”Poročila sem se leta 1951. Kljub temu da so bili moževi starši pred vojno zelo bogati, jim je povojna oblast vzela vse, kar so nekoč imeli. Stiskali smo se v dveh vlažnih prostorih v eni od ljubljanskih kleti, kjer je možev oče, nekdanji tovarnar, opravljal delo kurjača peči. Spali smo v eni postelji: jaz, tašča, mož in na drugem koncu postelje še njegov oče. Tašča ni dovolila nobenih dotikov … Trdila je, da za otroka ne bi bilo dovolj prostora. Čisto nič ne lažem, ko rečem, da sem bila še skoraj dve leti po poroki nedolžna in nedotaknjena. Kadar sem se umivala v škafu, je stala pred vrati, ker se je bala, da bi me kdo videl golo. Z možem sva se ”spozabila” šele za novo leto 1954. Takoj sem zanosila. Ko je tašča opazila, da se debelim, je v ihti pospravila moje imetje in me nagnala domov. Sinu, mojemu možu, ni dovolila, da bi me spremljal. Kot družina smo zaživeli šele čez štirinajst let, ko je umrla.”

Lea: ”Stara sem 27 let. Že več kot dve leti obiskujem psihoterapevta. Čeprav sem poročena – imam čudovitega in zelo razumevajočega moža – imava v spolnosti resne težave. Ne dovolim mu, da bi se me dotikal. Ko sem bila še otrok, me je mama zmeraj, ko sem se med umivanjem dotikala prsi ali mednožja, zelo grobo udarila po prstih in rekla, da so takšni dotiki grdi in umazani. Zdaj, ko sem prebrala vašo knjigo, mi je veliko laže. Mami še nisem odpustila, jo pa vsaj razumem, zakaj je takšna. Na žalost je tudi njej babica, pri kateri je odraščala, uničila življenje.”