Zakaj potrkamo po lesu za srečo?

Stare vraže so še vedno močno zakoreninjene v našem življenju, čeprav to vsak dan postaja vse bolj sodobno. Praktično vsak dan lahko slišite tak pogovor: »V pisarni so vsi prehlajeni in gripozni, mene se na srečo še ni prijelo. Moram potrkati na les. Upam, da me ne bo zdaj, ker gremo naslednji vikend z otroci v terme.«

Tradicionalno namreč velja, da je treba potrkati po lesu, ko govorite o svoji sreči, sicer se vam bodo dobri obeti pokvarili. Včasih zadostuje že, če namero izjavimo na glas in ni treba dejansko trkati, nekateri pa v odsotnosti lesa preprosto potrkajo po svoji glavi, kar je velikokrat dovolj dober približek. Vas zanima od kod to izvira?

Malikovanje dreves

Preden sta krščanstvo in islam začela preganjati idolatrijo oziroma malikovanje predmetov, so številne poganske skupine od Irske do Indije oboževale ali mitologizirale drevesa. Nekateri ljudje so v drevesih videli preroške znake, drugi so jih vključevale v svoje verske obrede. Nekateri, recimo stari Kelti, so v njih videli domove duhov in bogov.

Nekateri ljudje so uporabili drevesa kot orakle, nekateri so jih vključili v obredne obrede, nekateri pa so jih kot nekdanji Kelti šteli kot domove nekaterih duhov in bogov. Avtorja Stefan Bechtel in Deborah Aaronson v svojih knjigah, The Good Luck Book in Luck: Essential Guide, predlagata dve povezavi med trkanjem na les in temi duhovi.

Dva možna izvora te tradicije

Ljudje še danes s hrupom preganjamo zle duhove.

Prvi možni izvor trkanja na lesa je, da gre za precej bolj umirjeno različico zganjanja hrupa, s katerim so poganski Evropejci želeli pregnati zle duhove iz svojih domov in dreves, da bi jim preprečili, da bi slišali o človeški sreči in jo nato poskušali uničiti. Ta navada preganjanja duhov je po svetu živa še danes, navsezadnje tudi naša pustovanja izvirajo prav iz teh navad. Trkanje po drevesu je torej zgleda nadomestek velikih karnevalov in obredov, ampak gre za bolj lokalizirano in personalizirano oblika preganjanja zlih duhov.

Kot drugi možni izvor trkanja na les pa omenjata navado, da so včasih pogani s polaganjem rok na drevesa zaprošali za naklonjenost duhov / bogov, ki so živeli v njih. V primeru dobre sreče, so na tak način pokazali hvaležnost nadnaravnim silam. Skozi stoletja se je verski obred pretvoril v vraževerno trkanje, ki prikliče in ohranja srečo.

»V obeh primerih ljudje iščemo zaščito pred zavistjo in jezo«, pišeta avtorja. »Zli duhovi in bogovi ne marajo preponosnih smrtnikov, še posebej pa jih zmoti, če so vam omogočili srečo v življenje, vi pa za to niste hvaležni.«