Ste vedeli, da Božiček iz New Yorka v resnici ni plod marketinške domišljije?

Priljubljeni lik je nastal v 19. stoletju, kot Newyorčan nizozemskega porekla. Preden si je nadel rdeč plašč in kapo, je nosil oblačila zelene in rumene barve.

Nekateri ga imenujejo Dedek Mraz, drugi Božiček, vsi pa od njega pričakujejo darila. Vsi otroci po svetu mu vsako leto pišejo pisma, v katerih naštevajo, kaj si želijo za darilo, in čakajo na dedka z belo brado na saneh, ki jih vlečejo jeleni, da prispe do njihovega dimnika.

Vendar – kako smo sploh prišli do te podobe?

Veliko jih je prepričanih, da je tipično podobo Božička ustvarila Coca-Cola, ki ga je v 30-ih letih prejšnjega stoletja uporabila v svoji kampanji. Vendar to sploh ne drži, saj se je Božiček pojavil že vsaj 100 let pred tisto kampanjo in celo pred pojavom korporativnega kapitalizma v Ameriki.

Ob začetku 19. stoletja se je število ljudi v New Yorku množično povečalo, med letoma 1800 in 1850 se je mesto 10-krat povečalo. Bogatejši sloji so se silno bali decembrskega obdobja, ko so imeli revnejši ljudje pravico zahtevati hrano in pijačo od bogatejših ter bučno proslavljati na ulicah. Ti običaji so se dogajali v obdobju od Miklavža, torej 6. 12., pa vse do novega leta. Številni pretepi pijanih pripadnikov ruralnega sloja so aristokratom vlivali strah v kosti. Predvsem so se bali, da jim ne bi popivanja ušla izpod nadzora in bi se nezadovoljni kmetje začeli upirati, saj jim posestniki bodisi niso odobrili dopusta v obdobju praznovanja bodisi je bilo pozimi veliko sezonskih delavcev brezposelnih.

Lastnosti Božička smo prvič dobili v pesmici

Potomci Nizozemcev, ki so se organizirali v okviru kluba Knickerbockers, so tako poskrbeli, da bi se praznovanja z ulic preselila v domove. Tradicijo so predstavili kot oživetje starih nizozemskih običajev. Za zavetnika mesta so razglasili Svetega Nikolaja, ki so ga prebivalci hitro sprejeli.

Na prvih slikah je bil, podobno kot danes Miklavž, še odet v škofovska oblačila. Leta 1832 je s pesmijo »Obisk svetega Nikolaja« oziroma »Noč pred božičem« Božiček pridobil nekaj lastnosti, ki jih poznamo še danes. Pesem ga opisuje kot radodarnega moža, ki se s čudežnimi sanmi z jelenjo vprego vozi po nebu, vstopi v hišo skozi dimnik in nosi s sabo vrečo igrač. Ko se poslovi, vsem zaželi vesel božič. Na ilustraciji ob pesmi je Božiček oblečen v rumen plašč.

Pesem je močno vplivala tudi na tradicijo obdarovanja, ki je sicer nastala iz bojazni pred komercializacijo. Starši bogatih in srednjih slojev so namreč svoje otroke želeli ubraniti pred naraščajočimi vplivi komercializacije, ki so jim bili izpostavljeni na ulicah. Tako so vzgojo namesto ulici prepuščali domu, cerkvi in šolam. Trgovina naj bi namreč škodila morali, zato je tem staršem prišlo še kako prav, da so se tudi decembrska slavja prestavila v varna zavetja domov. Doma vplivi trgovine očitno niso bili tako škodljivi, zato so v obdobje praznovanj z veseljem uvedli še srečo in veselje, ki jo otroci in odrasli čutimo ob obdarovanju. Približno v tem obdobju so se pojavile tudi otroške knjige in revije, zaradi katerih je postala navada obdarovanja še bolj priljubljena.

Od kdaj je Božiček rdeč?

Je Coca-Cola kriva vsaj za to? Ne, ni. Konec 19. stoletja je prvega Božička popolnoma v rdeče obarval karikaturist Thomas Nast, ki ga je za revijo Harper’s Bazaar nato risal več desetletij. Sicer si sprva ni izbral rdeče in je v iskanju prave podobe veliko eksperimentiral z zeleno in celo z barvami ameriške zastave. Na koncu je obveljala rdeča. Morda zato, ker je podobna barvi škofovskih halj, ali pa preprosto zato, ker je danes Božiček v tej barvi bolj fotogeničen.

Thomas Nast je tudi prvi Božička preselil na severni pol, kjer živi še danes in kjer sprejema milijone pisem z vsega sveta.