Miti in resnice o dojenčkovem joku

Dojenčki imajo zelo omejen način komunikacije s svetom. Če so zadovoljni, so tiho, zvedavo pogledujejo naokrog in uživajo v vaši družbi. Ko jim kaj manjka, jokajo.

Prvi meseci starševstva so izjemno naporni za novopečena starša. Zaradi občasnih ali stalnih neprespanih noči in posledični utrujenost postajamo vse bolj razdraženi. Vendar dojenčki seveda tega ne razumejo, saj se v tistem obdobju odzivajo predvsem glede na svoje potrebe. Jokajo, ko so lačni, umazani, jih kaj boli, včasih tudi zato, ker jim je dolgčas in si želijo vaše družbe in dotika.

Še vedno se veliko staršev drži »starih, preverjenih modrosti«, po katerih je treba že v tem obdobju poskrbeti, da otroci kasneje ne bodo razvajeni. Še vedno verjamejo, da bo otroški jok prenehal, če ga bodo dovolj časa ignorirali. Sploh pa naj bi bil jok dober za razvoj pljuč, ki dojenčke utrjuje. Vse to so zelo velike zablode. Jok bo res prenehal. Vendar ne zato, ker bi se otrok utrdil, ampak se je preprosto utrudil in obupal nad idejo, da bo dobil pomoč.

Dojenčki še ne znajo manipulirati, saj ne razumejo povezav med posledicami svojih dejanj. Kakršnekoli vzgojne metode so v tem primeru popolnoma odveč. Če dojenček joka, se preprosto morate odzvati. Tako mu pokažete, da z vami lahko komunicira in krepite njegovo zaupanje do staršev.

Jok pomirite tako, da poskušate razbrati, za kakšno potrebo gre. Dojenčka nahranite, zamenjate plenico. Ko jih mučijo kolike, vztrajajte z njimi in jih imejte v naročju. Nežno pozibavanje in prišepetavanje jih pomirja in krepi vez med vami. Če jok vendarle ne preneha, se posvetujte s pediatrom.

(iz tiskane izdaje Škandal24)