0 Deljenj 1836 Ogledov

»Smrt, ki bi jo lahko zlahka preprečili. Majhna punčka bi bila ravno danes stara štiri mesece«

17. September, 2019 9:49
1836 Ogledov

Po družabnih omrežjih je zaokrožil zapis hude prometne nesreče, ki jo je na lastne oči videl bloger Rok Srakar. Tole je objavil:

Večina nas je na avtobusu dremala po napornem dnevu, ko je šofer kar naenkrat pohodil zavore. Ustavili smo se par metrov pred tovornjakom. Šofer odpre vrata in naš vodič steče ven. Ostali v avtobusu ne vidimo kaj se dogaja pred nami, tovornjak nam zakriva pogled. Zunaj je že skoraj trda tema. Vodič pride nazaj do avtobusa in po telefonu kliče 112. Slišim ga kako s pretresenim glasom opisuje kaj je videl nekaj deset metrov pred nami.

Šele, ko smo se nekaj ur kasneje peljali naprej proti domu, sem se zavedel, da v tistem trenutku nisem pretirano razmišljal. Vedel sem, da moram ven. Pomagat. Pa čeprav sem iz vodičevih besed in krikov ženske, sopotnice v enem izmed slovenskih avtov, ki so ustavili prvi, slutil kaj me čaka. Hani, ki je sedela za mano, sem hitro dal telefon in slušalke. Naj ji glasba preglasi zvoke tragedije, ki so prihajali od zunaj; nje se te stvari vedno zelo dotaknejo.

Hodim v smeri nesreče. Že od daleč vidim na uvozu v galerijo na prehitevalnem pasu en avto, vidi se, da je precej pomečkan; za njim kaže, da je še neko vozilo. Nekih petnajst, dvajset metrov prej na odstavnem pasu vidim več oseb, ki se z baterijami v rokah sklanjajo nad tlemi. Potem jo zagledam. Groza.

Eden od njih zavpije naj grem vprašat, če je v katerem izmed vozil mogoče zdravnik. Stečem nazaj do našega avtobusa. Med nami ga ni. Grem naprej skozi kolono, ki se je začela nabirati za nami. Ustavljajo vsepovprek. Ne moreš verjet. Sam pri sebi si mislim: Pa kaj vam ni jasno? Dajte ljudje, naredite reševalni pas! Vedno!

Pri vsakem avtu se ustavim le za kakšno sekundo in vprašam: Are you a doctor? Brez uspeha. Vse samo zanima kaj se je zgodilo? Zakaj morajo stati? Nimam časa razlagat. Že ko pridem do četrtega ali petega avta mi gre ta njihov: “Cosi successa?” pošteno na živce. Kaj, če nikogar ne najdem? Moram najti nekoga, ki bo lahko pomagal! Reševalcev še ni slišati. Tečem naprej od avta do avta ter obenem maham naj se razmaknejo in naredijo reševalni pas. Že skoraj grem mimo enega avta, ko v njem zagledam moškega v rdečem kombinezonu. Opazim, da ima na levi roki našitek z medicinskimi oznakami. “Are you a doctor?” “Si. Accidente?” “Yes. Let’s go.” Prisedem k njemu in že se peljeva proti nesrečnemu mestu. Ustaviva nekaj metrov in odpeljem ga do nje, ki še vedno negibno leži na tleh. Ni bila pripeta. Kako malo je potrebno za tragedijo.

Po nasprotnem pasu avtoceste pridrvi mimo rešilec. Spet tečem nazaj. Nekateri vozniki še kar stojijo sredi voznega pasu. Alo, dajmo se umaknit! Reševalci bodo zdaj, zdaj tu. Nekateri so zapustili avte in hodijo proti meni, pogledat kaj se dogaja. Firbci… in to po sredini ceste, za njimi pa se bliža prvi rešilec. “Get the fuck off the road”, zavpijem. Prvi rešilec se prebije do mene; usmerim ga naprej po reševalnem pasu. Nato še drugi, gasilci, tretji rešilec, pa spet gasilci, nato končno policija.

Naredili smo, kar smo lahko. Zdaj je na tistih, ki so poklicani za to. Stojimo ob avtobusu in čakamo. Lara pride do mene in me objame. Nimam besed, da bi ji povedal kako sem ponosen nanjo, da je v trenutku poskrbela za svoji mlajši sestri, da sta čim manj vedeli in videli kaj se dogaja zunaj.

V nekem trenutki mimo naju z vodičem pride medicinec, ki sem ga našel v enem izmed avtov. Z žalostnim obrazom nama zgolj odkima. Konec.

Kako neumno, kako nepotrebno…

Smrt, ki bi jo lahko zlahka preprečili. Malo je potrebno. Dajte ljudje, vozite svoje otroke pripete in v otroškem stolčku. Tudi, če samo do trgovine ali šole. Vedno!

Majhna punčka bi bila ravno danes stara štiri mesece.

Več iz te kategorije