30-letna Taja Metličar iz Trbovelj je sončno dekle, s čudovito energijo in najlepšim nasmehom, toda za seboj ima težko življenjsko preizkušnjo. Njeno življenje je pred desetimi leti, imela je komaj 20 let, viselo na nitki. Od hude prometne nesreče, v kateri je Tajči za vedno izgubila spomin, je svojo preteklost iskala in jo našla – v pripovedih družine in prijateljev.
Tajči, kot jo kličejo prijatelji, je nesrečo obrnila sebi in drugim v prid, napisala knjigo Številka trenutno ni dosegljiva, skočila s padalom s 4000 metrov višine, postala je ambasadorka organizacije Varna pot, naredila maturo, končala fakulteto, našla ljubezen svojega življenje in službo, ki jo ima rada.
Foto: osebni arhiv
18. junij 2007
Zgodba, ki jo je zapisala v avtobiografski knjigi, in torej tudi tisto kar o sebi pripoveduje bralcem in bralkam Škandala24, je sestavljeno iz pripovedi njene družine, pričevanj prijateljev in sošolcev:
»Peljala sem prijatelja na delo, z njegovim avtom, iz Trbovelj v Mengeš, ni bilo prvič, pot sem poznala, velikokrat sem jo prevozila. Ko sem prijatelja pustila v Mengšu, sem se vračala nazaj v Trbovlje. Bilo je okoli osme ure zjutraj, ko sem v naselju Blagovica silovito trčila, nastal je grozovit pok in potem – smrtna tišina,« pripoveduje Tajči.
Na nasprotni pas
»Zapeljala sem na nasprotni pas, kjer je v vozilu avtovleke poleg voznika sedel zakonski par, vozili so se proti Ljubljani,« pojasnuje.
Ko so policisti raziskovali, kaj je bil vzrok za menjavo pasu, so ugotovili, da Tajči ni bila pod vplivom alkohola, poživil ali drugih substanc. Voznik, v katerega je trčila, je razjasnil okoliščine, ki so morda pripeljale do usodne nesreče, v kateri so bili poškodovani Tajči in obe vozili. Povedal je, da se pred trkom vozil spominja močnega bleščanja sonca.
Gasilec zaznal srčni utrip
Pogled na zmečkan avto, nezavestno dijakinjo Gimnazije in srednje ekonomske šole Trbovlje, ni obetal nič vzpodbudnega, prej nasprotno. Po pričevanju očividcev je obveljalo, da je mlado dekle mrtvo, vse dokler ni gasilec, ki jo je s kolegi pred tem izrezal iz pločevine, zaznal komaj znatnega, izjemno šibkega srčnega utripa. Bila je živa!
»Vaša hčerka je klinično mrtva.«
Njeni starši so prejeli telefonski poziv iz nočne more: »Vaša hčerka je imela težko prometno nesrečo, klinično mrtva je …«
Medtem ko sta se oče in mati vozila v Ljubljano, je potekala sedemurna operacija v urgentnem bloku ljubljanskega UKC: »Hčerka je povsem polomljena,« so jima dejali, »oživljali smo jo, na obrazu sicer nima niti ene praske, a z njeno desno polovico telesa je resnično hudo: zlomljeni desni kolk, desna stegnenica, sramna kost, medenica, komolec, izpah desnega ramena, zdrobljena ramena …«
Od kome …
»V vrat so mi namestili cev, skozi katero sem dihala, zaradi težkih poškodb so me dali v umetno komo. Zbudila sem se po 21 dneh s paraliziranim telesom, otečenimi možgani, strdkom, ki je pritiskal na močno poškodovani center za spomin. Mati in oče sta mi pripovedovala, da je bila zdravniška napoved slaba, če preživim, bom na invalidskem vozičku, ker hodila gotovo ne bom več, da bom duševno prizadeta in ostala na stopnji predšolskega otroka.«
… do življenja brez preteklosti
Zbudila se je v novo življenje: »Nisem se spomnila svojega imena, kdo sem, kaj delam v bolniški postelji. Nisem znala pisati ali šteti, uporabljati jedilnega pribora, hoditi na stranišče … Tudi hoditi nisem znala več!«
Dolgi meseci po ustanovah
Foto: osebni arhiv
Za sleherno stvar, ki jo danes zna in zmore, je naša sogovornica garala. Mesece je preživela v zdravstvenih ustanovah, premagovala je ovire, o katerih se zdravim ne sanja. Maturirala je, diplomirala, potovala, skočila s padalom, napisala knjigo, zasnovala idejo o prometnem parku za otroke v Sloveniji, ki jo še namerava udejanjiti, ter se z letošnjim letom vpisala v nov izobraževalno pedagoški program.
Osemurni delavnik v Mladinskem centru Trbovlje Tajči opravlja z veliko mero predanosti, vestnosti in odgovornosti. Prek javnih del bo tako delala vse do decembra. Ljubezen pa je našla pred letom in pol v 36-letnem Gregorju Času. Je ženska v polni formi, zabavna, lucidna in izjemno pozitivna. Spomin se ji ni vrnil, ima občasne glavobole … A premagala je samo sebe in po čudežu ostala živa.
Če boste hodili po Zagorju, uzrli dekle z največjim nasmeškom na obrazu, potem boste vedeli, da je to Tajči iz naše zgodbe.