IZ TISKANE IZDAJE: Ukradena hiša v Tolminu

Zgodba Marjana Klobučarja je nenavadna. Njegov oče in teta sta leta 1962 v Poljubinu od občine odkupila staro hišo, potrebno obnove. Hiša je bila stara 150 let, stavbišče in dvorišče pa sta dobila v brezplačen najem za nedoločen čas.

Hiša v Poljubinu

Ker je Marjanov oče živel na Blejski Dobravi na Gorenjskem, je tam napravil betonske zidake in pripravil les za gradnjo in streho. Naročil je izdelavo gradbenega načrta in pridobil gradbeno dovoljenje.

Pričetek obnove
Nato je pripeljal gradbeni material iz Poljubina in leta 1965 pričel z obnovo hiše. Tistega poletja je veliko deževalo, še posebej pa tiste noči, ko je v hišo tako zamakalo, da je moral skupaj s prijatelji noč preživeti pri sosedih. Ker se je sesul gnil strop, pa tudi star dimnik, sta se s sestro sprla. Marjanov oče je svoji sestri izplačal njen delež vplačila ter z obnovo hiše nadaljeval sam. Tako je s prijatelji in sorodniki sam porušil stari del hiše, da je ostal samo obok. Hišo je s svojimi rokami zgradil praktično na novo. Pozidal je obok hiše z betonskimi zidaki, predelne stene pa pozidal z opeko. Izdelal je vodovod in elektriko ter na tleh položil ladijski pod.
A ker je imel delo na Gorenjskem, se Friderik Klobučar nikoli ni preselil na Primorsko. Se je pa tja skupaj s svojim partnerjem, duševnim bolnikom, vselila njegova sestra, saj se je morala zaradi upokojitve izseliti iz občinskega stanovanja. Klobučar ji je prebivanje v izplačani hiši dovolil zato, ker ni imela kam iti. Brat je svoji sestri Mici dovolil prebivanje v hiši vse do smrti.

Zgodba Marjana Klobučarja je zgodba o tem, kako ne moreš zaupati niti najbližjim.

Zapleti po smrti
Friderik Klobučar je leta 1981 po kratki, a hudi bolezni umrl, svojima otrokoma pa prepustil vsakemu pol hiše. A njegova sestra je imela drugačne načrte. Ker sta imela z bratom samo ustni dogovor, pogodba o izplači lu hiše nikoli ni bila overjena pri notarju. Mici je hišo, ki ni bila njena, v oporoki zapustila svojemu nečaku. Zato ni nenavadno, da si dedovanje razlaga drugače, kot Marjan Klobučar. Hiše se želi polastiti.
Od tu naprej Marjan s svojimi sorodniki bije umazano bitko. Leta 1999 je priča neverjetnemu teatru na okrožnem sodišču v Tolminu, ko sodnice ne upoštevajo zgodovinskih dejstev in verjamejo dokumentom, za katere naš sogovornik pravi, da jih je s pomočjo vplivnih lokalnih oblastnikov ponaredil, da bi dokazal, da je hiša v 80-odstotni lasti tete, čeprav jo je brat pred mnogimi leti v resnici izplačal. Marjan tožbo izgubi, spodnja polovica hiše pripade njegovemu bratrancu.

Bitka z lažmi
Naš sogovornik se počuti nemočnega, drugorazrednega, podobe ponarejenih dokumentov pa ga zasledujejo. V teh namreč teta trdi, da je za več kot 100 tisoč nemških mark uredila Klobučarjevo kopalnico v zgornjem nadstropju. V trgovini naj bi kupila material za več kot 48 milijonov dinarjev – in to z 200 nemškimi markami pokojnine! Sogovornik je prepričan, da so ponaredili dokumente, v katerih je bilo prikazano, da naj bi teta v Italiji kupila določene stvari in jih s 340-odstotno podražitvijo, šlo je za izmišljen tečaj, prodala svojemu bratu.

Ni videti, da bi kdo vlagal v hišo
Obiskali smo propadajočo hišo v Tolminu in se na lastne oči prepričali, da v hiši ni ne duha ne sluha o tem, da bi kdo kdaj kaj vlagal. To so nam potrdili tudi okoliški sosedje, ki vsi vedo, da ima Klobučarjev bratranec v Tolminu velik vpliv – in da naj bi mu bivši partijski funkcionarji pomagali prirediti dokumente po njegovem okusu – tako kot v starih časih.