Vsaj tako pravi študija univerze v kanadskem Montrealu, v kateri ugotavljajo, da bodo otroci, stari dve leti, zaradi preveč gledanja televizije imeli v najstniških letih slabše prehranjevalne navade in tudi slabe rezultate v šoli.

Raziskovalci so spremljali skoraj 2000 deklic in fantov iz Quebeca, rojenih med letoma 1997 in 1998. Ko so otroci dopolnili dve leti, so starši poročali o dnevnih navadah njihovih otrok. V starosti 13 let pa so otroci že sami poročali o času, ki so ga preživeli pred televizijo, in o svojih prehranjevalnih navadah.

Če delovnih navad ne razviješ v mladosti, zakaj bi jih pozneje?

»Gledanje televizije povzroča duševno in fizično otopelost, saj ne zahteva nikakršnega truda,« je dejala soavtorica študije Isabelle Simonato. »Hipoteza je bila, da preveč televizije malčke spodbuja, da ohranijo sedeč in udoben življenjski slog. Če se bodo navadili življenja brez truda v mladih letih, bodo pozneje veliko težje privzeti delovne in učne navade.«

Raziskovalci so ugotovili, da vsaka dodatna ura gledanja televizije malčkov napoveduje slabše prehranjevalne navade najstnikov za 8 %.

Več televizije, več kilogramov

Skratka – bolj kot so gledali, slabše so jedli. Mladostniki, ki so bili prilepljeni pred televizijo, so po poročanju pojedli več krompirčka, narezkov, belega kruha, navadnih ali sladkih brezalkoholnih pijač, pijač s sadnimi okusi, športnih pijač, energetskih napitkov, slanih ali sladkih prigrizkov ter sladic v primerjavi z malčki, ki niso bili tako pogosto pred televizijo.

Vsaka dodatna ura televizije napoveduje višji indeks telesne mase, manj vloženega truda v učenje v prvem letniku srednje šole in manjšo verjetnost, da bodo med šolskim dnevom zjutraj pojedli zajtrk.

Ameriška akademija za pediatrijo priporoča, da je treba otrokom med 2 in 5 letom starosti omejiti uporabo zaslona na največ 1 uro dnevno, pri tem pa izbirajte kakovostne otroške programe. Kanadski raziskovalci so to smernico preizkusili tudi v svoji raziskavi. Otroci, ki so televizijo gledali manj kot eno uro na dan v drugem letu starosti, so imeli kot najstniki veliko boljše prehranjevalne navade in nižji indeks telesne mase v primerjavi s tistimi, ki so pred televizijo preživeli med od eno in štiri ure dnevno.

Najbrž se vam zdi, da ni pomembnejše razlike med tem, če otroku pravljico preberete vi, ali pa to stori animiran lik s televizije. Vendar bo za otroka bistveno bolj koristno, če bo preživel kakovosten čas z vami.

Na prvi pogled ni logično, da bi posredovanje enake vsebine lahko drugače vplivalo na razvoj otroka glede na to, na kak način jo pridobi. Vendar raziskave kažejo, da več gledanja televizije povzroči slabše govorne sposobnosti in težave s koncentracijo. Močna vizualna stimulacija pri televizijskih oddajah za razliko od knjige ne dovoljuje veliko prostora za domišljijo, kjer si je treba zgodbo v glavi še narisati. Hkrati vas bo lahko otrok, medtem ko mu berete, pogosto vprašal za pojasnilo, kar se pri gledanju televizije statistično gledano dogaja veliko manj pogosto.

Prav zaradi izmenjave mnenj in informacij lahko otroka že zelo zgodaj povabite, naj pri branju sodeluje. Če skupaj gledate slikanice, naj pove, kako se oglašajo posamezne živali, malo kasneje mu prepustite, da pove naslednjo besedo ali stavek v zgodbi ali pesmi, ki jo že pozna. Če otrokom redno berete od zgodnjega otroštva, ste najbrž opazili, da si otroci pogosto zaželijo knjigo, ki jo dobesedno poznajo že na pamet. Nekaterim staršem to preseda, oziroma želijo otroke prepričati, da je na voljo še toliko zanimivih pravljic. Pa se ne dajo. Ne skrbite, majhne otroke rutina pomirja, kar velja tudi za zgodbe. V tem obdobju bo pač treba potrpeti in zelo natančno prebrati vsak stavek, sicer bodo zelo kmalu sledili protesti.

Vsekakor pa čimbolj in na različne načine spodbujajte branje. Seveda to ne pomeni prisile, ampak naj bo branje predvsem zabava in sprostitev, saj bo tako lahko praktično nezavedno spodbudilo tudi željo po učenju.

(iz tiskane izdaje Škandal24)