Na Facebook omrežju odmeva zapis Andreje, mame slepega in avtističnega Filipa, ki ima povrh vsega še cerebralno paralizo.

Leta 2003 so slepim otrokom protipravno odvzeli dodatek za povišano nego. Nekateri centri za socialno delo so omenjeni dodatek sicer izplačevali naprej, v veliki večini pa so starši ostali praznih rok. Andreja je zato izpostavila, da otrokom dolgujejo 350.000 evrov, dogovor z državo pa ni mogoč. Slepi otroci jih ne zanimajo, ne zanimajo pa jih niti življenja staršev slepih otrok.

V iskanju pravice je odšla tudi na sodišče, kjer pa je že kmalu po sproženem postopku doživela šok. Prejela je namreč sodbo, v kateri je bilo razglašeno, da je kriva sama. Zdaj mora plačati sodne stroške, ki znašajo vrtoglavih 3.810 evrov. Le zato, ker je hotela pravico in upoštevanje zakonov s strani države.

Andreja zdaj išče pravico za vse starše slepih otrok tako, da organizira protestni shod, ki bo potekal 20. decembra 2018 na Šubičevi ulici 4, kjer stoji državni parlament.

The post MAMA SLEPEGA FILIPA DOŽIVELA ŠOK Državi mora plačati več tisoč evrov, ker je hotela pravico appeared first on skandal24.si.

Zgodba Marjana Klobučarja je nenavadna. Njegov oče in teta sta leta 1962 v Poljubinu od občine odkupila staro hišo, potrebno obnove. Hiša je bila stara 150 let, stavbišče in dvorišče pa sta dobila v brezplačen najem za nedoločen čas.

Hiša v Poljubinu

Ker je Marjanov oče živel na Blejski Dobravi na Gorenjskem, je tam napravil betonske zidake in pripravil les za gradnjo in streho. Naročil je izdelavo gradbenega načrta in pridobil gradbeno dovoljenje.

Pričetek obnove
Nato je pripeljal gradbeni material iz Poljubina in leta 1965 pričel z obnovo hiše. Tistega poletja je veliko deževalo, še posebej pa tiste noči, ko je v hišo tako zamakalo, da je moral skupaj s prijatelji noč preživeti pri sosedih. Ker se je sesul gnil strop, pa tudi star dimnik, sta se s sestro sprla. Marjanov oče je svoji sestri izplačal njen delež vplačila ter z obnovo hiše nadaljeval sam. Tako je s prijatelji in sorodniki sam porušil stari del hiše, da je ostal samo obok. Hišo je s svojimi rokami zgradil praktično na novo. Pozidal je obok hiše z betonskimi zidaki, predelne stene pa pozidal z opeko. Izdelal je vodovod in elektriko ter na tleh položil ladijski pod.
A ker je imel delo na Gorenjskem, se Friderik Klobučar nikoli ni preselil na Primorsko. Se je pa tja skupaj s svojim partnerjem, duševnim bolnikom, vselila njegova sestra, saj se je morala zaradi upokojitve izseliti iz občinskega stanovanja. Klobučar ji je prebivanje v izplačani hiši dovolil zato, ker ni imela kam iti. Brat je svoji sestri Mici dovolil prebivanje v hiši vse do smrti.

Zgodba Marjana Klobučarja je zgodba o tem, kako ne moreš zaupati niti najbližjim.

Zapleti po smrti
Friderik Klobučar je leta 1981 po kratki, a hudi bolezni umrl, svojima otrokoma pa prepustil vsakemu pol hiše. A njegova sestra je imela drugačne načrte. Ker sta imela z bratom samo ustni dogovor, pogodba o izplači lu hiše nikoli ni bila overjena pri notarju. Mici je hišo, ki ni bila njena, v oporoki zapustila svojemu nečaku. Zato ni nenavadno, da si dedovanje razlaga drugače, kot Marjan Klobučar. Hiše se želi polastiti.
Od tu naprej Marjan s svojimi sorodniki bije umazano bitko. Leta 1999 je priča neverjetnemu teatru na okrožnem sodišču v Tolminu, ko sodnice ne upoštevajo zgodovinskih dejstev in verjamejo dokumentom, za katere naš sogovornik pravi, da jih je s pomočjo vplivnih lokalnih oblastnikov ponaredil, da bi dokazal, da je hiša v 80-odstotni lasti tete, čeprav jo je brat pred mnogimi leti v resnici izplačal. Marjan tožbo izgubi, spodnja polovica hiše pripade njegovemu bratrancu.

Bitka z lažmi
Naš sogovornik se počuti nemočnega, drugorazrednega, podobe ponarejenih dokumentov pa ga zasledujejo. V teh namreč teta trdi, da je za več kot 100 tisoč nemških mark uredila Klobučarjevo kopalnico v zgornjem nadstropju. V trgovini naj bi kupila material za več kot 48 milijonov dinarjev – in to z 200 nemškimi markami pokojnine! Sogovornik je prepričan, da so ponaredili dokumente, v katerih je bilo prikazano, da naj bi teta v Italiji kupila določene stvari in jih s 340-odstotno podražitvijo, šlo je za izmišljen tečaj, prodala svojemu bratu.

Ni videti, da bi kdo vlagal v hišo
Obiskali smo propadajočo hišo v Tolminu in se na lastne oči prepričali, da v hiši ni ne duha ne sluha o tem, da bi kdo kdaj kaj vlagal. To so nam potrdili tudi okoliški sosedje, ki vsi vedo, da ima Klobučarjev bratranec v Tolminu velik vpliv – in da naj bi mu bivši partijski funkcionarji pomagali prirediti dokumente po njegovem okusu – tako kot v starih časih.

The post IZ TISKANE IZDAJE: Ukradena hiša v Tolminu appeared first on skandal24.si.

Najbolj znani slovenski brezdomec Darko Kuzmič je praznike že četrto leto zapored praznoval v podrtiji, kamor se je zatekel, ko mu je država nečloveško porušila hišo in ga tik pred zimo pustila dobesedno na cesti.

Leseno hišico v Bohinju so mu podrli prav na njegov 60. rojstni dan. Lanske praznike je preživel v zapuščeni osnovni šoli na Gorjušah pod Pokljuko. Čeprav je ob našem obisku skušal vsaj dnevno sobo ogreti, so ostali prostori ostali ledeno mrzli. Ker je zima, je bilo na oknih kopalnice videti celo led. Na stopnišču se je temperatura gibala blizu ničle. Darko Kuzmič, ki je po rodu Prekmurec, je v Bohinj prišel leta 1983. Najprej je na Gorenjskem delal v Alplesu v Železnikih, potem pa je prevzel vodenje delovne brigade ob jezeru, kjer so obnavljali mladinski dom. V bohinjske konce so ga za na videz sanjsko službo in bajno plačo zvabili funkcionarji iz nekdanje Zveze socialistične mladine Slovenije, ki je bila predhodnica zloglasne LDS. Voditelji, ki so bili lahko stari največ 28 let, so morali biti tudi člani Zveze komunistov Jugoslavije.

Brez strehe nad glavo je ostal na svoj 60. rojstni dan.

Postal je upravnik doma
Kuzmiču je bila namenjena vloga upravnika mladinskega doma, leta 1984 pa so mu dodelili tudi skromno stanovanje v eni izmed enajstih hišk, ki so na tem območju stale že pred letom 1967, ko je bil sprejet prvi zakon o Triglavskem narodnem parku. To je pomenilo, da ni šlo za črno gradnjo, graditelji so takrat namreč priskrbeli vso ustrezno dokumentacijo. Kuzmič je v hiški lahko bival brez plačevanja najemnine, lahko jo je tudi obnavljal. Vanjo je veliko vlagal, saj je bila pred tem v popolnem razsulu. Uredil jo je v spodobno domovanje, v Bohinj se je preselila celotna njegova družina. Kuzmič je želel hišico odkupiti že leta 1987, ker jo je želel preurediti, a mu na Upravni enoti v Radovljici tega niso dovolili, češ da gre za državno lastnino, dovolili pa so mu obnovo, za kar ima pisne dokaze. Po osamosvojitvi sta dom in celotno zemljišče postala državna last, hotel je propadel in leta 1994 zaprl svoja vrata. Kuzmič je sicer leto dni poprej še enkrat poskusil odkupiti hišico, v katero je vlagal že 10 let, vendar od lastnika nikoli ni dobil odgovora.
Janez Kompare, zadnji direktor pred zaprtjem, je s Kuzmičem le nekaj dni pred tem podpisal izjavo o najemni pogodbi, po kateri je naš sogovornik lahko ostal v hišici.
A ko so gospodje zaprli vrata mladinskega centra in se odpeljali z limuzinami, ga nihče nikoli več ni obiskal. Vsi računi so izginili. Vmes, ko je lastništvo mladinskega centra prek sodišč kar sedem let prehajalo na državo, je prenovljeni objekt zaživel kot Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Kuzmič, ki je postal brezposeln, se je preživljal z različnimi sezonskimi deli, da je lahko še naprej vlagal v svoj edini dom.

Usodna prva poštna pošiljka
Njegovo življenje pa se je povsem obrnilo na glavo, ko ga je ob koncu leta 2008 v poštnem nabiralniku pričakala modra kuverta z obvestilom s sodišča.
Tožeča stranka, Ministrstvo za šolstvo in šport, je v imenu CŠOD zahtevalo takojšnjo izselitev iz hiške, ker naj bi bila državna last. Zanimivo, drugo ministrstvo, za okolje in prostor, pa je od našega sogovornika terjalo, da hišico podre in vzpostavi prvotno stanje. Vrednost hišice je bila ocenjena na 70 tisoč evrov, Kuzmič se je pritožil, po petih letih pravdanja pa je Inšpektorat RS napovedal rušenje hišice za 5. november 2013.
Inšpektorja sta v spremstvu policije na kraj rušenja prišla okoli 9. ure, tam so jih pričakali domačini in Kuzmičevi prijatelji. Ker so iz Ljubljane v Bohinj poslali 50 policistov, ki so obkolili hišo, niso mogli storiti nič.

Župan Franc Kramar mu je želel pomagati, a so mu zato grozili.

“Mojim občanom, okoli 30 ljudi je bilo, ni uspelo preprečiti začetka rušenja. Inšpektorja sem tudi sam želel prepričati, naj odneha, klical sem v Ljubljano, a so mi grozili, da nimam pooblastil, da se vmešavam in da bodo v nasprotnem primeru proti meni sprožili pravna sredstva,” pa se vsega skupaj spominja bohinjski župan Franc Kramar, ki trdi, da bi morali Kuzmiču najprej zagotoviti streho nad glavo, nadomestno bivališče, a so ga dobesedno vrgli na cesto in se odpeljali v Ljubljano.
Kramar mu je bil zato primoran najti začasen dom v občinskih prostorih na Gorjušah, kjer so pogoji za bivanje pozimi dejansko nemogoči.
Samo nekaj dni kasneje je tedanji okoljski minister Samo Omrzel sprejel moratorij in ustavil rušenje črnih gradenj več politikom iz prejšnjega režima. Kuzmič se še danes sprašuje, ali je bil žrtvovan zato, da je imela vlada razlog, da je sprejela moratorij in ustavila rušenje na tisoče črnih gradenj bogatih Slovencev.

The post IZ TISKANE IZDAJE: Že štiri leta živi v ledeni podrtiji appeared first on skandal24.si.