Po dolgem času se je oglasila Tanja Ribič, vendar pa je njen zapis šokiral mnoge: »Z mojo mamico sem izjemno povezana, naučila me je vsega, kar sem, vedrosti, ljubezni, igrivosti. Ona je bila pojem vsega tega. Vse življenje se je razdajala za druge, sama pa pozabljala živeti. V Trbovljah je bila živa legenda. Lani smo jo komaj pregovorili, da je šel zelo dementen oče v domsko oskrbo, saj je sama kot 80-procentni invalid zaradi srčne bolezni skoraj shirala ob razdajanju. Vseeno je vsak dan hodila k njemu, skrbela za kmetijo, ki jo je ustvarila, ko je šla v pokoj, za nameček je hudo zbolela tudi njena sestra in mami je prevzela skrb tudi za njo. Nismo je mogli ustaviti, saj je bil to njen način. Zdelo se ji je, da zmore vse,« je razkrila Tanja ter dodala, da so njeno teto, sestro njene mame, odpeljali v bolnišnico zaradi popuščanja srca.
»Ne bom obtoževala in rekla, da je kdor koli kriv za to, a grobi prijemi pri starejših ne naredijo nič dobrega.«
Vendar ko je morala Tanjina teta domov iz bolnišnice, tega tamkajšnje osebje ni izreklo na najlepši način: »Teta ni bila sposobna niti sedeti, je pa normalno govorila, nam telefonirala, bila še dokaj polna življena… ‘Kam domov, doma nima nikogar? Nima otrok …’, se je spraševala moja mami in pogledala sestro, pa ji zabrusi zdravnica: ‘Vam govorim!’ Obema je bilo zelo težko, ko je spričo popolnoma prisebne tete dala vedeti, da ne bo nikoli boljše, ‘če ne bo šla danes, bo šla pa jutri!’ je grobo nadaljevala. Ampak kam, starka pri 87 letih naj gre kam? Moja mami je invalid, komaj uspe urediti vse z očetom, ki jo po šestdesetkrat na dan kliče. ‘Kje si?’« Tanjo je nato poklicala teta, ki ji je zaupala, kaj se je zgodilo v bolnišnici. »Zelo zelo je bila razburjena. In to je bil njen zadnji klic. Od takrat dalje ni več funkcionirala, nehala se je boriti in zdaj je le še počasi odhajajoče nebogljeno telo … Moja mami pa je po tem razgovoru vso pot od Celja do Ponikve jokala. Meni tega ni priznala, povedala mi je kasneje njena prijateljica. Od doma je pobrala samo nekaj stvari in se odpravila v Šmarje k očetu. Od tam sem ta večer dobila klic, da je mojo mamico zadela možganska kap …« Tanji se je sesul svet: »Iz vedre ženske, ki se je sama odpravila sankat, je zdaj postala negibna bolnica. Sicer z veliko volje, še vedno nasmejana in pripravljena se ponovno naučiti govoriti. Ne bom obtoževala in rekla, da je kdor koli kriv za to, a grobi prijemi pri starejših ne naredijo nič dobrega. Pri nikomur! Sočutje pa tudi nič ne stane, je pa čedalje bolj pogrešano …«
(iz tiskane izdaje Škandal24)
