Po padcu prvega kroga izbire guvernerja Banke Slovenije se zdi, da je padec tudi drugega kroga skorajda neizbežen. Kot alternativa odločitvi med Jožetom P. Damijanom in Igorjem Mastenom, se je namreč v javnosti ponovno zavrtelo ime Sibila Svilana, dolgoletnega bančnika. Toda to vrtenje Svilana ni neobičajno, saj je po ljubljanskih kuloarjih njegovo ime, kot enega izmed pretendentov za naslednika Boštjana Jazbeca, kroži že vsaj od poznega poletja. Vprašanje, ki se na tem mestu pojavlja je kdo je Svilan, zakaj ravno on in ali ni mogoče dilema Damijan – Masten umetno ustvarjena, samo zato, da se naredi prostor za Svilana. 

Dimna bombica Damijan čisti pot Arharjevemu adutu

Ni ravno skrivnost, da je Svilan izjemno blizu nekdanjemu guvernerju, sedaj svetovalcu predsednika države, Francetu Arharju. Arharjevi prstni odtisi so seveda vidni. Svilan prihaja iz sivine, medtem, ko je v javnosti odprta dilema, ki je pravzaprav ni. Redkokateri izmed dobro poučenih bančnikov in finančnikov namreč verjame, da je Damijan karkoli drugega, kot dimna zavesa, saj je v praksi o delovanju regulatorja in skupni monetarni politiki EU, ne samo manj poučen od Mastena, prejšnjega Pahorjevega propadlega kandidata Primoža Dolenca in celo Marka Bošnjaka, ampak so njegova stališča o izstopu iz evro območja tako sporna, da s političnega vidika niso sprejemljiva. Toda šah, ki se ga igra v zakulisju, je ravno ta, da se med Mastenom in Damijanom vzpostavi pat pozicija v parlamentu in potem kot adut iz rokava ponudi Svilana. Ki je za levo koalicijo kakor bolj sprejemljiv. Nenazadnje blokada drugega kroga izbire pomeni tudi, da v tretjem na katerega bi se lahko prijavil Svilan ne bo več ne Dolenca, ne Mastena, ne Damijana, in da se bodo prijavili kandidati s katerimi bi Svilan lahko pometel.

Čudna posla v predsedniški palači

Naši viri iz predsedniške palače so nedvoumni: Arharjeva angažiranost, katere posledica je pat pozicija, je sporna, ne glede na to, da je svetovalec predsednika države. Arhar namreč plete zgodbo, ki naj se ne bi končala z izbiro najboljšega kandidata, temveč njegovega, Svilana. To pa pomeni, da prihaja do preseganja zaupanja, ki ga lahko ima svetovalec. Svilana in Arhar imata v karieri vsaj eno skupno točko in to je zloglasni LHB, kjer je Arhar deloval do trenutka, ko je kot guverner prestopil vrata Banke Slovenije, Svilan pa je bil v Frankfurtu zaposlen med letoma 1992 in 2002. To pa je obdobje, v katerem so se začele v LHB razvijati precej nenavadne bančne prakse.

Spomnimo, LHB je v letu 2001, torej, ko je bil Svilan še vedno v Frankfurtu, odprla podružnico v Ljubljani imenovano LHB Finance d.o.o.. Ta podružnica je v Ljubljani delovala kot bančno – finančna družba, čeprav zato ni imela dovoljenja. Njen kreditni portfelj je bil nadvse zanimiv, saj tam leži tudi zgodba o financiranju Zidarjevega prevzema SCT preko managerskega podjetja Delfi. V podružnici je deloval tudi Suadam Kapić, zloglasni visoki uradnik nekdanjega Safti, ključnega osrčja vzporedne ekonomije Nika Kavčiča. Ta popolnoma neregulirana podružnica je v Sloveniji imela poseben pomen in ta poseben pomen je nastal ravno, ko je bil Arhar še guverner Banke Slovenije, Svilan pa zaposlen pri LHB. Nikoli tudi ni bilo pojasnjeno, kako je LHB v prvi polovici devetdesetih let vstopila na srbski trg, ki je bil tedaj pod mednarodnimi sankcijami, za nameček pa se je v LHB v tistem času skuhala afera z zamrznjenimi hrvaškimi depoziti, ki so dodali še nekaj več ognja v bančnem sporu med Slovenijo in Hrvaško.

Kaj je Svilan bremzal pod Antonom Ropom

Leta 2001 se je Svilan preselil na mesto državnega sekretarja na Ministrstvi za finance, kjer je pod razvpitim Antom Ropom skrbel za privatizacijo bančnega sistema, primarno za privatizacijo NKBM. To je tudi obdobje, ko se je zaustavila privatizacija bančnega sistema, v strahu pred izgubo kontrole, saj je NLB že dobivala novega lastnika, belgijski KBC. V tej konstelaciji, s Svilanom in Ropom na čelu, je nastala nacionalni interes kot sestavni in ključni del bančne politike. Rop in Svilan sta privatizacijo zaustavila, saj sta želela oblikovati nov bančni steber, ki bi bil popolnoma slovenski in bi poleg NKBM združeval še Abanko, Gorenjsko banko in ostale manjše banke, ki so bile v rokah tranzicijske elite.

Da bi prebrodila težave in zadovoljila novim mednarodnim bančnim regulativam, ki so se tedaj rodile v Baslu, sta NKBM pripojila Poštno banko Slovenije. To sta seveda lahko storila, ker je bila glavna lastnica te banke Pošta Slovenija, njen lastnik pa je bila Republika Slovenija. Ta nenavadna pripojitev bi v normalnih okoliščinah morala biti prepovedana, toda v tedanjih časih sta oba regulatorja, Banka Slovenije in Urad za varstvo konkurence, molčala. Kljub temu, da sta razumela, da se je običajna privatizacija prekinila, samo zato, da bi se na bančnem trgu izvedla koncentracija in ustvaril slovenski bančni steber. Nacionalno velika podjetja, berite paradržavna podjetja, so enostavno hotela svoj bančni servis brez tujcev.

Pahor ve, kaj se je dogajalo, ko je bil predsednik vlade

Samo nekaj mesecev po zaustavitvi privatizacije NKBM in velike usluge, ki jo je Ministrstvo za finance naredilo tej banki s pripojitvijo Poštne banke Slovenije, se je Svilan preselil neposredno iz kabineta ministra na funkcijo predsednika nadzornega sveta NKBM! Če vas to nekako spominja na ministra SMC Borisa Koprivnikarja, ki se je po koncu mandata preselil na delovno mesto v BTC, primerjava vsekakor ni nesmiselna.

Povzemimo: Svilan je sodeloval pri veliki uslugi NKBM, ki je preko Poštne banke Slovenije pridobila kapital in ogromno mrežo poslovalnic po celi državi. Če ne drugega je s tem NKBM vstopila v Ljubljano, kamor dolgo časa sama od sebe ni segla, hkrati pa se je s poslovno dejavnostjo naselila v vsako slovensko vas, ki je imela pošto. Kako se je zgodba s Pošto Slovenije in NKBM končala, pa najbolje ve predsednik Pahor, ki je bil v času svojega mandata, kot predsednik vlade, priča nasilni dokapitalizaciji NKBM, ki jo je izsilila AUKN; spet samo zato, da NKBM ne bi dobila tujih lastnikov, ampak bi ostala igračka v rokah kapitalske elite.

Svilan: Asistiral je Franciju Križaniču pri zapravljanju

Svilan je NKBM zapustil nekje na začetku leta 2007, torej preden se je v banko zarila skupina mariborskih podjetnikov in profesorjev zbranih okoli Pomholda in Pom Investa. Vsekakor pa je za seboj pustil sistem, ki je omogočal neobičajne posle med Poštno banko Slovenije in NKBM in, ki ga je svoj čas pomembno sooblikoval na mestu državnega sekretarja na Ministrstvu za finance. Svilan je svojo kariero nadaljeval na državni SID in zgodb o tem, kako je denimo Škrabec za svoj Riko dobival državne garancije prav na SID banki, je veliko. SID banka je v času ministra Križaniča tudi pristopila v mehanizem reševanja težav v bančnem sistemu preko garancijskih shem. Spomnimo, ker finančni minister Franci Križanič ni resno vzel problema krčenja kapitala v slovenskih bankah in je namesto dokapitalizacije izbral sistem garancijskih shem, je najprej »skuril« denar, saj so podjetja v tem sistemu večinoma propadla. Istočasno pa je dobesedno skozi okno vrgel davkoplačevalska sredstva za nedelujoč garancijski mehanizem. Namesto, da bi s tem denarjem dokapitaliziral slovenske banke. Ta eksperiment se je končal z zapravljanjem denarja in poglabljanjem problema v bančništvu. Tudi tu je asistiral Svilan.

Če je torej Svilan izbira, potem je predvsem Arharjeva izbira, istočasno pa je potrebno razumeti,da je neločljivo povezan z ljudmi, ki so slovenski javnosti najprej prodajali nacionalni interes v slovenskem bančništvu, potem pa so davkoplačevalcem izstavili račun za kreditno piramido, ki so jo zgradili v slovenskem bančništvu. Da bi leta 2018 za guvernerja Banke Slovenije prišel človek, ki je pomagal ustvariti paradigmo nacionalnega interesa v slovenskem bančništvu, katerega posledice niti še sanirane niso, pa je cinizem brez primere.

Dileme Masten – Damijana torej ni. Je le prišepetovalec, ki vztrajno skuša pahniti slovenski bančni sistem v kreditni pekel sintagme nacionalnega interesa.

The post Veliki bančni pok v Pahorjevi palači: Razkrivamo, kako mu želijo podstaviti bančnega “Borisa Koprivnikarja”! appeared first on skandal24.si.

Predsednik republike Borut Pahor je za guvernerja Banke Slovenije predlagal Primoža Dolenca, moža, v preteklosti katerega po pričevanju virov iz bančnih krogov obstaja neprijetna okoliščina, zaradi katere za tako mesto nikoli ne bi smel kandidirati, kaj šele postati predsednikov izbranec, če naj bo guverner narodne banke tudi moralno primerna oseba.

Primož Dolenc, foto: Bsi.si

Čeprav tožba MPZ (ime je poznano uredništvu) po naših informacijah sega pred leto 2013, se je Pahor pred dnevi, ko je bil Dolenc eden od prijavljenih kandidatov, ne pa še njegov izbranec, pred vprašanji, ki niso prijetna, poskušal obraniti tako, da so jih v njegovem uradu preprosto ignorirali, čeprav je šlo tudi za vprašanja, ali je seznanjen z informacijami, da naj bi Dolenc, če bo postal guverner, protežiral eno od lobističnih skupin – in to na škodo davkoplačevalcev.

Iz Pahorjevega urada se do vprašanj sploh niso opredelili, očitno Pahor podpira tudi to plat svojega kandidata, ampak so nas napotili na dogodek z Dolencem, saj očitno pričakujejo, da bomo pogovor s kandidatom o neprijetnih zadevah opravili namesto Pahorja: “Kandidat za guvernerja Banke Slovenije se bo javnosti predstavil še pred odločanjem državnega zbora. Predvidoma bo javna predstavitev potekala v ponedeljek, 24. septembra 2018 v Predsedniški palači. Predstavitev bo vodila generalna sekretarka urada predsednika republike Nataša Kovač.  Vljudno vabljeni na javno predstavitev, kjer boste lahko zastavili vaša vprašanja.”

A če pomislimo, da je bil Borut Pahor predsednik Vlade Republike Slovenije v času, ko je bila v njej oprana milijarda terorističnega iranskega denarja, ki je dobesedno že takrat pogledal proč, mogoče tokratno ravnanje niti ni presenetljivo. Spomnimo, poročil Sove o pranju denarja Pahor kot predsednik vlade ni bral, saj je pričakoval, da se z zadevo pristojne institucije ukvarjajo. Pa se niso. Zdaj očitno pričakuje, da bodo pogovore z njegovimi kandidati opravljali drugi.

The post Ali predsednika Pahorja skrivnostna tožba MPZ zoper njegovega izbranca Dolenca nič ne vznemirja? appeared first on skandal24.si.

Politik strake SD Milan M. Cvikl je po pričevanju virov na dobri poti, da postane prvi mož Banke Slovenije. Cvikl je simbol moralnega razkroja slovenske politike. Včasih je bil član LDS, ko se je barka zamajala, je vstopil v SD, in v času vladanja Boruta Pahorja opravljal funkcijo generalnega sekretarja vlade. Dan po odpiranju kandidatur je v koluarjih pristal na vrhu lestvice favoritov za izvolitev.

A politični in karierni dosežki Milana M. Cvikla so klavrni, javnost se ga spomni le po škandalih, zato v nadaljevanju objavljamo najbolj razvpite afere, zaradi katerih Milan M. Cvikl ne sme postati prvi mož Banke Slovenije.

1. Izmikanje plačevanju računov delavcem za opravljeno delo

Milan M. Cvikl si je z novo ženo omislil luksuzno nepremičnino ob vznožju ljubljanskega grajskega griča, in to tako, da bi jo plačali drugi. Ne samo banke, pri katerih se je zadolžil za 900 tisoč evrov, luksuz je skušal uživati tudi na plečih tujega dela. Marjan Klajder, direktor podjetja za zaključena dela v gradbeništvu Klajder, ga je pred skoraj natančno dvema letoma spravil na ljubljansko okrožno sodišče pred sodnico Jadranko Juhart, ker Cvikl ni poravnal več kot 52 tisoč evrov dolga za izvedena dela.

Zgoraj objavljamo razpis razprave. Cvikl se je razprave udeležil, a dosegel, da javnost ni smela prisostvovati. Pod pritiskom medijev se je spor sicer razrešil.

2. Plagiatorstvo: Prodajal knjigo, vsebino prepisal iz Wikipedije

Danes ustavni sodnik Matej Accetto je kot predavatelj na ljubljanski pravni fakulteti leta 2010 v kolumni na portalu Ius-info opozoril, da je knjiga Milana M. Cvikla z naslovom Prenoveljeno pravo Evropske unije plagiat. In to ne od koderkoli, Accetto je Cviklu v članku, ki si ga lahko v celoti preberete na povezavi, dokazal, da je Cvikl prepisoval kar iz Wikipedije! In, med viri v knjigi omenjenga vira sploh ni omenil. Accetto je v povzetek analize knjige, ki jo je Cvikl celo prodajal, in knjižnici zunanjega ministrstva, sodeč po evidenci Cobiss, prodal kar šest izvodov (če si boste vzeli čas in Accettovo analizo prebrali, kar vam res toplo priporočamo, boste ugotovili tudi, da je vsebina zastarela), zapisal: “Milan Martin Cvikl in ugledna založba Uradni list RS sta izdala knjigo z naslovom Prenovljeno pravo Evropske unije. Kar je na prvi pogled impresivna knjiga z dobrimi tisoč stranmi besedila, ki naj bi jo očitno razumeli kot udarni pravni prvenec ekonomista-politika o kompleksnem področju prava Evropske unije, je v resnici poleg prečiščenih različic temeljnih pogodb v dveh jezikih 70 strani vsebinskega besedila, ki je z redkimi izjemami skoraj v celoti prepisano oziroma prevedeno, delno iz obrazložitve predloga zakona o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, delno kar iz spletne enciklopedije Wikipedija. Gre za škandalozno prodajanje gole forme brez kakršnekoli dodane vrednosti vsebine, za prevaro bralcev, ki ni vredna resne založbe. Knjiga in založba si zaslužita resno grajo, pretvarjanje Milana Cvikla, da lahko sam avtoritativno piše o pravnem redu Evropske unije, pa vsaj v mojih očeh znotraj pravnega sveta pomeni njegovo popolno diskvalifikacijo.”

Mediji so leta 2010 sicer o Cviklovi sramoti poročali, a je šlo zgolj za vihar v koazaru vode, ki se je hitro polegel.

3. Ni plačeval preživnine, hči vložila tožbo

Izvajalci del, ki so sodno preganjali Milana M. Cvikla sploh niso prvi. Leta 2009 je tožbo zoper Milana M. Cvikla po poročanju portala Požareport vložila že Lara Cvikl, hči takratnega generalnega sekretarja vlade. Razlog pa sramoten: Ni plačeval preživnine. Hči in sin Tilen sta celo vlomila v Cviklovo takratno hišo, portal pa je poročal: “Po naših informacijah sta Lana in Tilen v očetovo hišo vlomila zato, ker je Cvikl zamenjal ključavnico, njuna ključa pa nista več prijela. Milan Cvikl naj bi od sina Tilna, ki je letos maturiral, zahteval, naj se izseli, menda k mami in bivši Cviklovi ženi Manici, medtem ko Lana že nekaj časa stanuje pri fantu. Odselila se je takrat, ko je v hišo prišla Leganova (Cviklova današnja soproga Jerca, op. p.).

4. Diši mu proračunski denar

Milan M. Cvikl ni zgolj lakomen (na tuj račun) in zakreditiran, ampak je očitno sposoben preživeti zgolj ob proračunskih prihodkih oziroma v službah, ki jih dobi po političnih povezavah. Po oceni poznavalcev mu uspeva, ker je sodeloval pri ustvarjanju zlagane predvolilne afere Patria, ta vloga pa naj bi mu prinesla tudi dobro plačano funkcijo člana Evropskega računskega sodišča v Luksemburgu, kamor so ga poslali slovenski politični sodelavci. Ko se je funkcija iztekla in je Cvikl ostal na cesti, je skupaj z druščino iz politike, pretežno stranke SD, Patrickom Vlačičem, Urošem Jauševcem, Radom Bohincom in zunajzakonskim partnerjem nekdanje poslanke SD Melite Župevc, nekdanjim strankarskim kolegom iz LDS Antonom Ropom, ustanovil Inštitut za sodobni trajnostni razvoj (ISTR). Inštitut je plenjenje pričel takoj, v državnem Premogovniku Velenje so mimo razpisa in popolnoma brez referenc pobrali posel, vreden 35 tisoč evrov. Po medijskem razkritju nakazila v višini 22 tisoč evrov marca lani, so ostali brez posla. Inštitut je v letu 2017 prikazal tri tisoč evrov profita.

The post Škandal: Plagiator, ki je prepisoval iz Wikipedije, najresnejši kandidat za vodenje Banke Slovenije appeared first on skandal24.si.