Zgodba o vreči krompirja

Nek učenec je vprašal svojega mojstra: »Kako vam uspeva ohraniti to modrost in dobro razpoloženje? Nikoli se ne ujezite. Mi lahko prosim pomagate, da tudi sam postanem tak?«

Mojster je privolil in predlagal učencu, naj prinese krompir in eno vrečo.

»Ko se boš na koga ujezil oziroma ga boš celo zasovražil, ker te je užalil,« je začel učitelj, »vzemi en krompir in nanj vreži ime človeka, s katerim si se skregal in ga postavi v vrečo!«

»Je to vse?« je vprašal učenec in modrec odgovori: »Ne. To vrečo nosi zmeraj s seboj in vedno, ko se počutiš užaljenega v vrečo dodaj nov krompir«

Učenec je pristal na nalogo. Minilo je nekaj časa. Vreča se je napolnila s krompirjem in je postala zelo težka. Pravzaprav jo je bilo zelo neprijetno zmeraj nositi s seboj, povrhu pa se je krompir začel kvariti in gnil krompir je širil neznosen vonj.

Nekega dne je zato šel do učitelja: »Nemogoče je to neprenehoma prenašati s seboj. Vreča je pretežka, krompir je pa gnil!«

Učitelj mu je odgovoril: »Enako se dogaja v tvoji duši. Ko si užaljen in se na nekoga ujeziš, si duši naložil težko breme. Čeprav ga sprva sploh ne opaziš, postaja breme vse večje.

Nekatera naša vedenja postanejo navade, navade pa sestavljajo našo osebnost. Ta bo začela zaudarjati kot gnili krompir, če jo bomo bremenili s slabimi mislimi. Sčasoma postane to breme pretežko, da bi ga lahko nosili s seboj.

Imel si priložnost opazovati ta proces. Zdaj ga poznaš in ob tem sprejmi še moj nasvet. Vsakič, preden se spustiš v spor ali si tik pred tem, da boš koga užalil, se vprašaj ali res rabim to breme?” je zaključil učitelj.