Dan pred sejo v DZ, ko so po hitrem postopku, ki ga je izsilila vladajoča koalicija, sprejemali nov zakon o RTV Slovenija (da bi vladajoča politika spet obvladala RTV), smo opozorili na evidentne plačne razlike med novinarji (z uredniki) in drugimi zaposlenimi. Opozorili smo še, da na RTV ne delijo vsi mnenja z novinarskimi sindikati. Pretežni del tehničnih delavcev jih ne podpira.
The post RTV Slovenija je ujetnica agresivnih levičarskih aktivistov appeared first on skandal24.si.
]]>V teh dneh pred referendumi je v osrednjih medijih in pri levičarskih aktivistih opaziti precej sprenevedanja glede tega, kaj prinaša vladna novela zakona o RTV Slovenija. Predvsem na strani »za«, ki se pod krinko depolitizacije tega medija trudi na vso moč, celo z manipulacijami in lažmi, javnost preslepiti, češ da varujejo javni interes RTVS. V resnici pa ni tako. Njihov cilj je politično si povsem podrediti RTVS.
Referendum o novem zakonu o RTV Slovenija, ki ga je poleti po hitrem postopku in brez javne razprave sprejela Golobova vlada, je pred vrati. Glasovali bomo v nedeljo, 27. novembra. Pobudo za referendum je vložila poslanska skupina SDS, saj novi zakon o RTVS ne samo da ne ustreza spremembam, ki jih ta javni zavod potrebuje, ampak celo vsebuje take, ki v nadzorni organ dejansko vnašajo politični vpliv. Glasovanje ZA zakon torej ne pomeni depolitizacije RTVS, kar trdijo levičarski aktivisti, ampak ravno nasprotno. Zato razumna sfera slovenske družbene stvarnosti opozarja na glasovanje PROTI novemu zakonu.
Zmerjajo in žalijo sodelavce
Referendumska kampanja seveda poteka na dveh ravneh; javno kampanjo v skladu z zakonom pelje RTVS, ki je pripravila že vrsto kakovostnih soočenj, neuradno kampanjo pa vodijo levičarki politični aktivisti, v večini pod okriljem Inštituta 8. marec oziroma njegove voditeljice Nike Kovač. Slednji so zelo aktivni, po vsej Sloveniji imajo stojnice, celo po domovih zbirajo podpise podpore, agitirajo po socialnih omrežjih, pripravljajo srečanja v različnih klubih (tudi nekdanjih prostorih Fotopuba v Novem mestu), celo v Šentjakobskem gledališču itd. Tja za govornike vabijo le tiste novinarje RTVS, ki nikakor niso nepristranski, kar bi se za ta poklic spodobilo, ampak goreče agitirajo za uveljavitev vladnega zakona o RTVS. Morda to niti ne bi bilo hudo narobe, če ne bi prav isti novinarji znotraj lastne hiše – RTVS grdo »napadali« sodelavce, ki imajo do spremembe zakona drugačno stališče, vendar vseeno korektno opravljajo svoje delo. Kolegico Vido Petrovčič denimo, voditeljico četrtkovih referendumskih soočenj. Petrovičeva je posebno po socialnih omrežjih deležna zmerljivk in poniževanja svojega dolgoletnega statusa.
Kdor ni »naš«, mora z RTV
Standardno obračunavajo seveda že ves čas z dr. Jožetom Možino (ustvarjalcem oddaje Pričevalci), Igorjem Pirkovičem (vodjo oddaje Arena in urednikom portala MMC), nadvse jim gre v nos odgovorna urednica informativnega programa Jadranka Rebernik, nazadnje pa številne žaljive besede letijo še na novega voditelja Odmevov Luko Svetino, ker je prej delal na Nova24TV in pri Domovini. Ta dva (desnosredinska) medija namreč zaradi svoje goreče levičarske agende srdito povezujejo z nestrokovnostjo, navijaštvom, novinarsko nesposobnostjo. To pa nikakor ne drži. Kakorkoli, veliko negativizma gojijo do vseh omenjenih in še do koga. Povsem so raztrgali tudi novo oddajo Panorama, ki v TV program prinaša svež veter, je prijetna in zelo gledljiva.
Njihova tarča podcenjevanja in žaljivk sta tudi direktor TVS mag. Uroš Urbanija, sicer odličen dolgoletni novinar in urednik, vendar politično ne po njihovem okusu, in generalni direktor RTVS Andrej Grah Whatmough. Slednji na RTVS ni novinec, prej je bil več let v nadzornem svetu. Odkar vodi RTVS, ta nima več milijonske izgube. Nadvse alergični so tudi na večino zdajšnjih programskih svetnikov in njihovega predsednika dr. Petra Gregorčiča, izredno sposobnega človeka, ki seje programskega sveta vodi transparentno in si ne dovoli manipulacij. Nastopaštvo treh predstavnikov zaposlenih v programskem svetu, Aleksandra Hribarja, Gregorja Drnovška in Roberta Pajka, je tako neokusno, da je sejam, na katerih naj bi strokovno obravnavali programske zadeve, domala težko slediti.
Kdor je upravičeno kritičen, je desničar
In da je mera polna, so se spravili še na novo varuhinjo pravic gledalcev, poslušalcev in bralcev Marico Uršič Zupan, ker je pač v eni od številnih pripomb, ki jih prejme, na osnovi več stališč in pravil presodila, da eden od njih ni ravnal v skladu s standardi. Na nedavnem omizju o RTVS, ki ga je zunaj delovnega časa vodil Igor Bergant, so jo izžvižgali in zasmehovali. Ko pa je pred časom ošvrknila Možinovo oddajo, so molčali kot grob. V resnici novi sodelavci le korektno in strokovno opravljajo svoje delo in naloge, za katere so odgovorni. Skrbijo za uravnoteženost in pluralnost RTVS, ki jo levičarski aktivisti tako radi in na glas zagovarjajo.
Ker se ne morejo drugače upirati novim nadrejenim in sodelavcem, imenovanim pod prejšnjo vlado in zato vnaprej ožigosanim, nenehno neutemeljeno sprožajo upore in se pritožujejo, celo lažejo o konkretnih zadevah, češ da so deležni pritiskov, šikaniranja, mobinga, da je stanje na RTV nevzdržno in podobne parole, samo da bi dosegli svoj cilj: zamenjavo vodstva in omenjenih odgovornih. In da bi spet vehementno vladali na RTVS pod krinko novinarske avtonomnosti. Predsednica novinarskega sindikata Helena Milinković je nedavno svoje kolege, ki ji niso po volji, označila za pse.
Stavka izsiljevanj
Spomladi so v bitko vpregli enega od sindikatov RTVS, novinarskega. S stavkovnimi zahtevami, ki so mestoma nezakonite (zahteva po odstopu vodstva in po zamenjavi odgovorne urednice Rebernikove ter predsednika programskega sveta Gregorčiča), vztrajajo in vztrajajo in nikakor ne dovolijo, da bi z vodstvom vendarle dosegli sporazum. Četudi jim je generalni direktor Grah Whatmough ponudil sprejetje njihovih zahtev, vendar le tistih, ki imajo zakonsko osnovo. Zavračajo vse, domala izvajajo belo stavko oziroma zaostrujejo razmere v hiši in v javnosti, da bi nasprotno pogajalsko stran prikazali v najslabši luči. Ob tem še zavajajo javnost, češ da stavkajo zaposleni na RTVS, v resnici pa šteje stavkajoča skupina le okoli 180 somišljenikov, vseh zaposlenih pa je več kot 2200, poleg tega druga dva sindikata ne stavkata. Predvsem pa si njihovi neobremenjeni kolegi želijo, da bi stavko končali in delali naprej v kolikor toliko vzdržnih razmerah.
Nov (neustavni) zakon ad hoc
Zadnji nemilostni udarec pluralni RTVS je za piko na i zadala še država, saj je državni zbor poleti po nujnem postopku sprejel nov zakon RTVS s predznakom depolitizacije zavoda. V ta namen zakon omogoča popolnoma novo zasnovo vodstvenega organa, saj združuje programski in nadzorni svet v en nadzorni organ, pri čemer je pomembno, da se v neki meri zmanjša število predstavnikov, vendar ne drži, naj bi v tem organu bilo manj članov, ki bi jih imenovala politika, kajti nekateri z mandatom različnih interesnih in civilnih skupin (kot denimo Olimpijski komite Slovenije) so zagotovo pod vplivom politike. Na to so številni poznavalci opozarjali tako na javnih razpravah kot v medijih. Požar je celo navedel potencialne predstavnike teh združenj, ki so pod vplivom politike. Tako utegne politika na RTVS vstopati skozi stranska vrata. »Novi zakon ne rešuje pravih problemov RTVS. Ti so povezani z neurejenim financiranjem in z vprašanjem, kaj, koliko in kakšen program naj RTVS kot javni medij dela,« opozarja generalni direktor. Ugledni pravnik Matej Avbelj pa izpostavlja spornost novega zakona o RTVS. Trdi, da tudi če bo sprejet na referendumu, ne more prestati ustavne presoje, saj je protiustaven na več mestih, tako v procesnem kot v vsebinskem smislu.
Za konec pa še pomenljiva misel predsednika državnega sveta Alojza Kovšce o RTVS: »Dokler bomo v Sloveniji trdili, da je RTV Slovenija nepristranska in da ni ideološko determinirana, bomo imeli spopade za to, kdo bo to medijsko hišo obvladoval. Takih bojev ne bo več, ko bo imel vsak enako možnost nagovoriti javnost.«
C. R.
Tako daleč gredo v svojih poniževanjih in pritiskih na RTV Slovenija zaposleni levičarski aktivisti, da je predsednica sindikata Helena Milinković sodelavce, ki ji niso pogodu, imenovala za pse. (Foto: STA/ Bor Slana)
The post RTV Slovenija je ujetnica agresivnih levičarskih aktivistov appeared first on skandal24.si.
]]>The post Tako daleč že gre, da berganti pirkoviče po hodniku namesto z Živijo pozdravljajo s Hvaljen Jezus! appeared first on skandal24.si.
]]>Kdor ne nosi plašnic, ampak razumsko sledi poplavi objav o RTVS na socialnih omrežjih in v vseh medijih, kaj hitro lahko dojame, da je na tej javni ustanovi, za katero vsi plačujemo obvezen TV-prispevek, boj za obstanek dosedanje dolgoletne uredniške politike in ideološke agende vseh tistih urednikov in novinarjev, ki niso možine ali pirkoviči, zelo srdit.
Tako daleč že gre, da uredniki in voditelji o svoji cenzuri določenih spornih vsebin celo lažejo, da berganti pirkoviče po hodniku namesto z Živijo pozdravljajo s Hvaljen Jezus, da nekateri zlorabljajo javni zavod za osebno podporo sodelavcu (voditeljice v TV-oddajah nosijo majčke z napisom Studio City), ki mu zaradi hudih groženj določenim kolegom niso podaljšali pogodbe, da so pritiski in pozivi k odstopu »ne-naših« že vsakdanja praksa, da je blatenje slednjih (primer Vide Petrovčič) po FB ali TW nekaj povsem običajnega, zborovanja in stavke pa tudi … »Se vračamo v leto 1945? Številni (novinarji) so kot v revolucionarnem transu, kar spominja na zgodovinski slovenski razkol, ko se je hujskanje, blatenje stopnjevalo v nasilje,« je nekdo komentiral na socialnih omrežjih. Ah ne, njihova razlaga je, da bi radi RTVS samo normalizirali, mar ne?!
Da se na RTVS nenehno dogaja uveljavljanje levega političnega prepričanja (in s tem služenja vzporednemu mehanizmu), so dovolj jasno utemeljile tudi vsakotedenske Ukomove analize. Prispevke so v več primerih ocenile za pristranske, v prid le eni, levi opciji. Pa tudi padec gledanosti informativnih oddaj kaže, da gledalci in poslušalci ne sprejemajo več dosedanjega načina poročanja. Če urednik in voditeljica Odmevov brez vednosti odgovorne urednice informativnih programov cenzurirata načrtovan in že pripravljen prispevek o Golobovi plači, potem je res nekaj hudo narobe! Da pa ob tem še neupravičeno obtožita odgovornega, ki je to povedal v javnosti, je pa kaznivo in je višek sprenevedanja. Ali pa so ti ljudje samo zelo jezni in jih je strah, da se »njihova« RTV-trdnjava vendarle maje.
L. K. F.
The post Tako daleč že gre, da berganti pirkoviče po hodniku namesto z Živijo pozdravljajo s Hvaljen Jezus! appeared first on skandal24.si.
]]>The post Stavkajoči kričači na RTV imajo plače, o katerih lahko nerežimski novinarji samo sanjajo appeared first on skandal24.si.
]]>Pomembno je povedati, da se z zahtevami novinarskega sindikata, med katerimi je prioriteta čimprejšnja sprememba zakona o RTV (spremembo so sicer v DZ na izredni seji potrdili minuli četrtek, vendar je pričakovati, da jo bo opozicija vložila v ustavno presojo ali sprožila postopek za referendum), ne strinja Sindikat delavcev radiodifuzije Slovenije (SDRS). Zakaj, bo jasno v nadaljevanju. Po trditvah tega sindikata plače novinarjev niso nizke, kot je morda razumeti iz zahtev stavkajočih sindikatov novinarjev na RTV, v povprečju so precej višje od plač drugih primerljivih poklicev. Plačni razredi novinarskih delovnih mest presegajo uvrstitve primerljivih delovnih mest javnih uslužbencev v državi, kar je v analizi pred leti ugotovil sektor za plače na ministrstva za javno upravo, vendar o tem nihče ni nič poročal, dodajajo.
Dve tretjini najbolje plačanih na RTV so novinarji
Kakor pojasnjujejo v SDRS, v katerem je večinsko združen ustvarjalsko-tehnični kader radiotelevizije, je bilo med najvišjimi izplačanimi plačami na RTV, ki so bile javno objavljene novembra in decembra 2021, na seznamu prvih 50 najvišje plačanih kar 29 novinarjev. V aprilu in maju pa 25 od 50. Če je na RTVS zaposlenih 2142 uslužbencev (po podatkih iz junija 2022) in je od tega 607 novinarjev (28,34 odstotka), jih je slednjih 50–58 odstotkov na seznamu med »top 50« po izplačilu.
Po javno objavljenih bruto plačah za november 2021 z dodatki na delovno dobo (glej Siol.net: https://siol.net/novice/slovenija/rtvs-razkril-place-zaposlenih-tokrat-z-vsemi-dodatki-575992 ) se 50 najvišjih plač giblje med 5071 in 4157 evrov. Neuradno pa smo pridobili še podatke za majske novinarsko-uredniške plače, izplačane v juniju 2022, pri katerih na prvi pogled ni večjih razlik: prvih 50 najvišjih se giblje med 5260 in 3430 evrov bruto. Za te podatke kot tudi za nekatere druge smo seveda tudi zaprosili službo za stike z mediji RTV Slovenija, a njihov odgovor še čakamo.
Neuradni izračuni o povprečni majski bruto plači
Ob tem je zanimivo pregledati še nekaj izračunov sindikata. Recimo o povprečni majski bruto plači: ta je za novinarje (vključno z odg. uredniki) znašala 2288 evrov (kar je 19,86 odstotka več od povprečja zavoda).
Povprečna izplačana bruto plača za druge sodelavce (vključno z vodstvom) pa je znašala 2111 evrov (kar je 7,72 odstotka manj od povprečja zavoda).
Natančneje: povprečna izplačana bruto plača novinarjev je bila 29,88 odstotka višja od povprečne plače drugih delavcev.
Pa še: 27,99-odstotni delež zaposlenih so novinarji (z uredniki), ti so dobili izplačane 33,78 odstotka plačne mase, preostalih 72,01 odstotka zaposlenih pa 66,22 odstotka plačne mase.
Razlike v plačnih razredih (PR)
Za novinarska delovna mesta znaša povprečje osnovne plače (brez napredovanj) vrednost 41,56 PR, brez upoštevanja odgovornih urednikov (16 oseb) pa 41,21 PR, z upoštevanjem napredovanj in aneksov znaša povprečje za vse novinarje 45,19 PR, brez odgovornih urednikov pa 44,84 PR.
Za nenovinarska delovna mesta (DM drugih sodelavcev) znaša povprečje osnovne plače (brez napredovanj) 33,48 PR, brez upoštevanja vodstva zavoda (14 oseb) pa 34,19 PR, z upoštevanjem napredovanj in aneksov znaša povprečje za vse druge sodelavce nenovinarje 38,84 PR, brez vodstva zavoda pa 38,60 PR. Za novinarji zaostajajo v povprečju za od 21,72 do 24,24 odstotka.
Sindikatu delavcev radiodifuzije Slovenije se zdi za poudarek razlik pomembno še dejstvo, da je samo 17 novinarjev od 607 uvrščenih na delovno mesto z osnovnim PR, ki je nižji od povprečja zavoda, drugih takih sodelavcev, ki niso novinarji, je 716.
Prag minimalne plače ta čas znaša 1074,43 evrov ali 23,74 PR; sodelavcev, ki so potencialno pod minimalno plačo (če ne bi prejeli dodatkov), je 35, potencialnih takih delovnih mest (če bi bili sodelavci zaposleni na novo, npr. brez delovne dobe) pa je 138, še ocenjujejo naši sogovorci v sindikatu.
Za nenovinarska delovna mesta, ki so po zahtevnosti uvrščena od tarifne skupine 7 dalje (dipl. in univ. inženirji, magistri in doktorji, brez vodstva zavoda), znaša povprečje za osnovno plačo (brez napredovanj) 37,46 PR, z upoštevanjem napredovanj in aneksov pa znaša njihovo povprečje 41,93 PR. Za novinarji zaostajajo v povprečju od 10,78 do 13,67 odstotka.
Zahteve stavkajočega novinarskega sindikata
Stavkovni odbor novinarskega sindikata med drugim želi doseči naslednji dogovor o kadrovski politiki: zagotovitev zadostnih kadrovskih kapacitet za izboljšanje delovnih razmer in organizacijske klime; ohranitev delovnih mest in zaposlenosti ter nadomeščanje zaposlenih, ki se bodo upokojili do leta 2024; zahtevajo začetek takojšnjih pogajanj za dogovor o razvojni in kadrovski politiki 2022–2024; zahtevajo še razporeditev zaposlenih na delovna mesta in v plačne razrede glede na delovne naloge, ki jih dejansko opravljajo; zahtevajo zvišanje plač v spodnji tretjini plačne lestvice: zahtevajo pogajanja o spremembah in dopolnitvah zavodskih kolektivnih pogodb za zvišanje plač v spodnji tretjini plačne lestvice in zahtevajo plačan in upoštevan čas priprave za delo.
Na te njihove zahteve predsednik SDRS Tom Zalaznik ocenjuje: »Kar se tiče zahtev, izrecno ne zahtevajo višjih plač zase, ob vsem, kar že počnejo, bi bila dodatna zahteva take vrste zares neokusna. Zahtevajo pa razporeditev zaposlenih na ustrezna delovna mesta skladno z delom, ki ga opravljajo – v tem delu bi lahko šlo tudi za novinarje; spomnimo, da je bilo v zvezi s tem sproženih že nekaj odmevnih sodnih primerov (npr. Šetinc Pašek, Carl …). Ali pa morda za nekaj njihovih članov nenovinarjev, ki so se jim vmes naivno pridružili. Postopke sistemskih preverjanj skladnosti pogodb o zaposlitvah z dejanskim opravljanjem dela sta pred leti zahtevala SKUU (Sindikat kulturnih in umetniških ustvarjalcev) in SDRS, pozneje pa se jima je pridružil še svet delavcev. Zdi se, da za zdaj pri novinarjih ni pretiranega zanimanja za postopke preverjanja ustreznosti pogodb, kar pa je logično – večinoma imajo pogodbe o zaposlitvi za delovna mesta z uvrstitvami v visoke plačne razrede, delovna mesta za zahtevnejša dela in naloge torej, pogosto celo za zahtevnejša, kot jih v resnici opravljajo, in pri tem posledično za solidno plačo. Se pa vseeno vsake toliko časa najde posameznik ali posameznica, ki se primerja s katerim od svojih sodelavcev in upravičeno ali ne meni, da bi moral za enako delo dobiti enako plačo, kar je seveda razumljivo, če daš enemu več, bo to zahteval še drugi. Oba omenjena nenovinarska sindikata (SKUU in SDRS) sta že od prejšnjega direktorja zahtevala sistematično prevetritev kataloga delovnih mest, metodološki preizkus vrednotenja in izdelavo ustrezne sistemizacije – no, to je od njega zahteval tudi nadzorni svet, pa nič od tega. Pripravljali smo se, da se zahtevnega projekta lotimo v novem mandatu, pa vse kaže, da tudi iz tega ne bo nič. Velike razlike bodo obstajale še naprej, pri tem pa je nujno poudariti, da ne gre vsega metati v isti koš in da velike razlike obstajajo tudi med novinarji samimi, med uredništvi in med enotami.«
Mar res primanjkuje novinarjev?
Novinarski sindikati so med svoje komentarje o upravičenosti stavke še zapisali: »Hkrati se v številnih enotah soočamo s pomanjkanjem kadra, tudi tehničnega, kar je privedlo do preobremenjenosti, na kar so številni člani opozorili v anketi, ki smo jo v začetku leta izvedli v sindikatu.«
Če se je število novinarjev ob podobnih programih in obsegu dela (po njihovih trditvah je zaradi ukinjenih oddaj ta celo manjši) v zadnjih osmih letih povečalo za dobrih 23 odstotkov, je mogoče sklepati, da jih ni premalo, še ocenjuje Zalaznik. »Poznamo primere, ko v manjših oddelkih ali uredništvih novinarji delajo zares veliko in v marsikaterih primerih tudi za bistveno manjšo plačo od ’zvezd TV-infa’. In če drži trditev glavne ’aktivistke’, da eni izgorevajo, pomeni, da drugi delajo toliko manj. Zaključek je enostaven – organizacija dela ni primerna, delo ni pravilno razporejeno, sistemizacija je neustrezna. Zagotovo pa je marsikaj od tega tudi posledica izostanka ’normativov’, ki so jih pred leti izdelali štirje novinarski izvedenci, vsebina skomunicirana, svet delavcev jih je potrdil, pred sprejetjem pa je Koordinacija novinarskih sindikatov RTVS sprožila protest, zagnala tak vik in krik, da jih je takratni generalni direktor spravil nazaj v predal. Če jih niso vrgli proč, ležijo tam še danes,« sklene Zalaznik.
Zalaznik komentira tudi izrecno zahtevo novinarskih sindikatov o plačanem in upoštevanem času priprave za delo: »Lepo prosim! Tisti, ki delajo premalo, ves čas ’leerlaufa’ štejejo v pripravo ali pa kar v mesečno kvoto. Priprava na delo je kategorija, ki gre z roko v roki z delovnimi normativi. Dokler jih ni in jim novinarski sindikat nasprotuje, so tovrstne zahteve brez realnih podlag in neupravičene. Zanimivo bi bilo, če bi javnost ali novinarji iz realnega sektorja zahtevali podatke, kolikšen je obseg dela novinarjev v zavodu, koliko izdelkov naredijo na mesec, koliko časa za to porabijo in kakšne ocene svojih nadrejenih za to prejmejo – ter kolikšno plačo potem dobijo … Medtem ko bi ene obravnavali kot zgledne, bi najbrž drugi zardevali.«
Novinarski sindikat se je pogajal »zvijačno«
Drugi sodelavci se že vsa leta soočajo s izjemno favorizacijo novinarjev v zavodu, nadaljuje Zalaznik: »V času uveljavitve enotnega plačnega sistema je novinarski sindikat deloval ’zvijačno’ in je bil v pogajalskem procesu izjemno uspešen. S pomočjo vseh drugih sindikatov si je izpogajal solidne uvrstitve orientacijskih delovnih mest (DM) – štiri orientacijska DM –, ki jih je potem v ločenih pogajanjih za druga delovna mesta nadgradil tako, da je s pomočjo pristojnega ministrstva izigral preostale socialne partnerje: dva sindikata in takratno vodstvo zavoda. Tudi kasnejša vodstva zavoda so SNS popuščala v pogajanjih glede tvorbe in vrednotenja novih delovnih mest; doslej jih obstaja za isti poklic že 32, uvrščena pa so od 33. do 55. PR. Novinarji trdijo, da so v pogajanjih uspešni, ampak lahko je biti uspešen, če jim nasprotna stran popušča in si ne želi konflikta z njimi. Če pa popuščanja z nasprotne strani ni, gredo v totalno vojno brez slehernih etičnih norm, v ’gverilo’, kakor je spopad poimenovala glavna ’aktivistka’, predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov na javni tribuni v gledališču, pri čemer zaradi vzpostavljenih trajnih navez lahko računajo na tranzicijske leve sile. In ravno to opazujemo zdaj. Kdor noče videti, pač ne vidi.«
Preostala dva sindikata SDRS in SKUU se ves čas teže pogajata, pogajanja so trša, sredstev za dvig plač preostalih sodelavcev vedno primanjkuje … SNS jima v tem pogledu nikdar ni pomagal (pogajal se je strogo ločeno in le za plače novinarjev), »zato tudi zdaj ne gre verjeti, da bi se naenkrat spreobrnili in ves svoj altruizem usmerili v pogajanja za dvig spodnje tretjine plač – kjer mimogrede ni uvrščenega nobenega novinarja«, pravi Zalaznik.
L. K. F.
(foto: Nebojša Tejić / STA)
The post Stavkajoči kričači na RTV imajo plače, o katerih lahko nerežimski novinarji samo sanjajo appeared first on skandal24.si.
]]>The post Dr. Rok Snežič: Kaj imata skupnega posojilo in pranje denarja? appeared first on skandal24.si.
]]>Pisal nam je bralec, ki je priznal, da je spremljal polemiko okrog posojila tujega rezidenta in slovenskih podjetij. Zanima ga, če je res kaznivo dejanje, če tuj rezident posodi denar slovenski pravni osebi, kot so to navajali na portalu Siol.net, torej da se posojilo tujega rezidenta razume kot pranje denarja.
Našemu bralcu, ki nam je pisal na [email protected], odgovarja davčni strokovnjak dr. Rok Snežič, ki že v uvodu pojasnjuje, da »posojilo v nobeni državi ne more biti kaznivo dejanje, saj je posojilo denarja med fizično in pravno osebo popolnoma legalen pravni posel tako v Sloveniji kot v drugih državah. Novinarji Siola so pač neizobraženi ljudje, ki želijo samo pritegniti pozornost in pišejo velike laži ter izmišljotine, kajti navajajo, da je posojanje denarja kaznivo dejanje pranja denarja. Pranje denarja bi bilo kaznivo dejanje, če bi bilo povezano s predhodnim kaznivim dejanjem, iz katerega bi izviral črn denar. Samo posojilo pa nikdar ne more biti kaznivo dejanje pranja denarja, kar pa bi lahko vedeli omenjeni novinarji, če bi vsaj obiskali kakšno šolo. Posojilo je legitimen praven posel med dvema strankama. Samo v primeru, da bi bile obresti višje od 10 odstotkov, bi šlo za oderuško posojilo, kar pa bi imelo znake kaznivega dejanja oderuštva in ne pranja denarja. Tako da bralcu in ostali javnosti povem, da posojilo nikdar ne more biti kaznivo dejanje, to je lahko kaznivo dejanje samo na portalu Siol.net.«
Vas zanima kar koli, povezano z davki?
Imate probleme s finančno upravo? Mislite, da vam FURS dela krivico? Pišite nam na [email protected] in svetoval vam bo naš strokovnjak za davčno pravo dr. Rok Snežič!
Imate probleme s finančno upravo? Mislite, da vam FURS dela krivico? Pišite nam na [email protected] in svetoval vam bo naš strokovnjak za davčno pravo dr. Rok Snežič!
(iz tiskane izdaje Škandal24)
The post Dr. Rok Snežič: Kaj imata skupnega posojilo in pranje denarja? appeared first on skandal24.si.
]]>