V cvetoberu kadrov, ki so prišli z vlado Marjana Šarca, smo našli novo cvetko, ki pa nikakor ni nov obraz, ampak stara znanka medijev, ki je svojemu nekdanjemu delodajalcu naredila veliko sramoto. Na proračunska pleča je v kabinet ministra za finance Andreja Bertonclja prišla piarovka Petra Mišič, je razvidno s spletne strani ministrstva.

Kopirala Drnovška

Mišičeva je tista piarovka, ki se je “proslavila” s kopipejstanjem Janeza Drnovška, ko je piarovske posle opravljala v predsedniškem štabu predsedniškega kandidata Franceta Arharja. Po drugi strani pa mogoče sploh ni čudno, da v vladi, ki jo vodi imitator Janeza Drnovška, visoko pozicijo dobi ženska, ki ga je kopirala? Bilo je davnega leta 2002, a piarovska kariera Mišičeve se do današnjih dni ni zacvetela. Za tiste, ki ste pozabili, povzemamo zapis iz tednika Mladina, ki je Mišičevo leta 2002 postavila za primer slabega piarovstva. Njen piarovski amaterizem so povzeli takole: “Večer je opravljal anketo med predsedniškimi kandidati, njena tema pa je bila problematika o nekdanjih varčevalcih Ljubljanske banke iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Večerova anketa je bilo čisto običajna, s predvidljivim vprašanjem in s pričakovanimi odgovori. Janez Drnovšek je radovedne novinarje napotil kar na svoje spletne strani, o tem je namreč govoril na tiskovni konferenci 11. septembra, očitno v dobrem mesecu dni svojega mnenja ni spremenil. Zato pa je Franc Arhar ubral drugo taktiko, odgovor mu je spisala ekipa iz volilnega štaba, on ga je le prebral in zgolj simbolično popravil. Zgodba o Večerovi anketi je na prvi pogled nezanimiva, pisne odgovore politikom velikokrat pišejo različni strokovnjaki, saj oni, kar je razumljivo, nimajo niti dovolj časa niti dovolj znanja, da bi kot kakšna modra sova odgovarjali na vsa vprašanja tega sveta. Vendar je bil Arharjev odgovor novinarjem Večera pravi piarovski kolaps. Med Arharjevim in Drnovškovim odgovorom namreč obstaja osupljiva podrobnost, eden je senca drugega. Pravzaprav sta odgovora dobesedno enaka. Arharjevi piarovci so se pač zapeljali na internet, prekopirali Drnovškovo mnenje o varčevalcih, ga zgolj simbolično posuli s tehničnimi popravki in ga skupaj z Arharjevim podpisom poslali na Večer. In Arhar ni izpadel kot moder in zrel finančni strokovnjak, vreden zaupanja volilcev, pač pa kot plagiator, nekredibilni prepisovalec in oseba, nevredna volilčevega glasu. Takoj ko je bila nerodnost odkrita, so se Arharjevi svetovalci posuli s pepelom.” Mladina je takrat zapisala: “Mišičeva se je znašla v težkem položaju, njen greh je velik, že tako slab položaj Franca Arharja pa se je še poslabšal.”

Tako osramočena se je Mišičeva, s slovesom strokovnjakinje za plonkanje, zatekla v projekte, kjer je vsebinsko piarovsko promovirala obleke in hrano, kaže njen twitter probil. Posnetke nekaterih objav lahko prelistate v galeriji.

Novica s podnaslovom: Ni za objavo…

Domet Petre Mišič in usposobjenost za finančna sporočila pa se že zrcali na spletni strani ministrstva, kjer so v ponedeljek objavili naslednje sporočilo.

Priznamo, da smo se dobro nasmejali ob podnaslovu teksta, ki ga je v novicah objavila služba za odnose z javnostmi, v kateri dela ploknašica Mišičeva, ki očitno tudi svetovnega spleta ne razume najbolje. Zakaj bi sicer na svetovni splet objavila sporočilo, v podnaslovu katerega beremo, da ni za objavo v nekaterih okoljih? Čeprav je kar nekoliko tesnobno, da za najvišje fukcije v vladnih kabinetih Šarčeva administracija ne najde sposobnejših kadrov.

Moč gin tonica

Morebiti ni kriva malomarnost ali prevelika samozavest, ampak gin tonic? Mišičeva je na Facebooku pred časom objavila tole.

Hči znanega očeta

Ima pa Petra Mišič znanega očeta. O tem je leta 2008, ko so opisovali dogajanje na časniku Delu, pisal Požareport. Še ena epizoda v karieri Mišičeve, v kateri se očitno ni proslavila, poral je poročal: “Poseben status naj bi na Delu imela Petra Mišič, hčerka znanega sindikalista Braneta Mišiča, ki jo je v Delovo stolpnico, imenovano črna vdova, pripeljal prvi človek Pristopa Franci Zavrl. Uradno je zaenkrat še vedno direktorica marketinga, neuradno pa brez vsakršnih pooblastil. Pooblastila ji je vzel že Slivnik, zaradi neposlušnosti in neupoštevanja avtoritete uprave, hudo težavna pa naj bi bila tudi do ostalih sodelavcev.”

The post “Novi” obrazi Šarčeve vlade: V ekipo vstopila ženska, ki je naredila sramoto Arharju, in prisega na gin tonic appeared first on skandal24.si.

Po padcu prvega kroga izbire guvernerja Banke Slovenije se zdi, da je padec tudi drugega kroga skorajda neizbežen. Kot alternativa odločitvi med Jožetom P. Damijanom in Igorjem Mastenom, se je namreč v javnosti ponovno zavrtelo ime Sibila Svilana, dolgoletnega bančnika. Toda to vrtenje Svilana ni neobičajno, saj je po ljubljanskih kuloarjih njegovo ime, kot enega izmed pretendentov za naslednika Boštjana Jazbeca, kroži že vsaj od poznega poletja. Vprašanje, ki se na tem mestu pojavlja je kdo je Svilan, zakaj ravno on in ali ni mogoče dilema Damijan – Masten umetno ustvarjena, samo zato, da se naredi prostor za Svilana. 

Dimna bombica Damijan čisti pot Arharjevemu adutu

Ni ravno skrivnost, da je Svilan izjemno blizu nekdanjemu guvernerju, sedaj svetovalcu predsednika države, Francetu Arharju. Arharjevi prstni odtisi so seveda vidni. Svilan prihaja iz sivine, medtem, ko je v javnosti odprta dilema, ki je pravzaprav ni. Redkokateri izmed dobro poučenih bančnikov in finančnikov namreč verjame, da je Damijan karkoli drugega, kot dimna zavesa, saj je v praksi o delovanju regulatorja in skupni monetarni politiki EU, ne samo manj poučen od Mastena, prejšnjega Pahorjevega propadlega kandidata Primoža Dolenca in celo Marka Bošnjaka, ampak so njegova stališča o izstopu iz evro območja tako sporna, da s političnega vidika niso sprejemljiva. Toda šah, ki se ga igra v zakulisju, je ravno ta, da se med Mastenom in Damijanom vzpostavi pat pozicija v parlamentu in potem kot adut iz rokava ponudi Svilana. Ki je za levo koalicijo kakor bolj sprejemljiv. Nenazadnje blokada drugega kroga izbire pomeni tudi, da v tretjem na katerega bi se lahko prijavil Svilan ne bo več ne Dolenca, ne Mastena, ne Damijana, in da se bodo prijavili kandidati s katerimi bi Svilan lahko pometel.

Čudna posla v predsedniški palači

Naši viri iz predsedniške palače so nedvoumni: Arharjeva angažiranost, katere posledica je pat pozicija, je sporna, ne glede na to, da je svetovalec predsednika države. Arhar namreč plete zgodbo, ki naj se ne bi končala z izbiro najboljšega kandidata, temveč njegovega, Svilana. To pa pomeni, da prihaja do preseganja zaupanja, ki ga lahko ima svetovalec. Svilana in Arhar imata v karieri vsaj eno skupno točko in to je zloglasni LHB, kjer je Arhar deloval do trenutka, ko je kot guverner prestopil vrata Banke Slovenije, Svilan pa je bil v Frankfurtu zaposlen med letoma 1992 in 2002. To pa je obdobje, v katerem so se začele v LHB razvijati precej nenavadne bančne prakse.

Spomnimo, LHB je v letu 2001, torej, ko je bil Svilan še vedno v Frankfurtu, odprla podružnico v Ljubljani imenovano LHB Finance d.o.o.. Ta podružnica je v Ljubljani delovala kot bančno – finančna družba, čeprav zato ni imela dovoljenja. Njen kreditni portfelj je bil nadvse zanimiv, saj tam leži tudi zgodba o financiranju Zidarjevega prevzema SCT preko managerskega podjetja Delfi. V podružnici je deloval tudi Suadam Kapić, zloglasni visoki uradnik nekdanjega Safti, ključnega osrčja vzporedne ekonomije Nika Kavčiča. Ta popolnoma neregulirana podružnica je v Sloveniji imela poseben pomen in ta poseben pomen je nastal ravno, ko je bil Arhar še guverner Banke Slovenije, Svilan pa zaposlen pri LHB. Nikoli tudi ni bilo pojasnjeno, kako je LHB v prvi polovici devetdesetih let vstopila na srbski trg, ki je bil tedaj pod mednarodnimi sankcijami, za nameček pa se je v LHB v tistem času skuhala afera z zamrznjenimi hrvaškimi depoziti, ki so dodali še nekaj več ognja v bančnem sporu med Slovenijo in Hrvaško.

Kaj je Svilan bremzal pod Antonom Ropom

Leta 2001 se je Svilan preselil na mesto državnega sekretarja na Ministrstvi za finance, kjer je pod razvpitim Antom Ropom skrbel za privatizacijo bančnega sistema, primarno za privatizacijo NKBM. To je tudi obdobje, ko se je zaustavila privatizacija bančnega sistema, v strahu pred izgubo kontrole, saj je NLB že dobivala novega lastnika, belgijski KBC. V tej konstelaciji, s Svilanom in Ropom na čelu, je nastala nacionalni interes kot sestavni in ključni del bančne politike. Rop in Svilan sta privatizacijo zaustavila, saj sta želela oblikovati nov bančni steber, ki bi bil popolnoma slovenski in bi poleg NKBM združeval še Abanko, Gorenjsko banko in ostale manjše banke, ki so bile v rokah tranzicijske elite.

Da bi prebrodila težave in zadovoljila novim mednarodnim bančnim regulativam, ki so se tedaj rodile v Baslu, sta NKBM pripojila Poštno banko Slovenije. To sta seveda lahko storila, ker je bila glavna lastnica te banke Pošta Slovenija, njen lastnik pa je bila Republika Slovenija. Ta nenavadna pripojitev bi v normalnih okoliščinah morala biti prepovedana, toda v tedanjih časih sta oba regulatorja, Banka Slovenije in Urad za varstvo konkurence, molčala. Kljub temu, da sta razumela, da se je običajna privatizacija prekinila, samo zato, da bi se na bančnem trgu izvedla koncentracija in ustvaril slovenski bančni steber. Nacionalno velika podjetja, berite paradržavna podjetja, so enostavno hotela svoj bančni servis brez tujcev.

Pahor ve, kaj se je dogajalo, ko je bil predsednik vlade

Samo nekaj mesecev po zaustavitvi privatizacije NKBM in velike usluge, ki jo je Ministrstvo za finance naredilo tej banki s pripojitvijo Poštne banke Slovenije, se je Svilan preselil neposredno iz kabineta ministra na funkcijo predsednika nadzornega sveta NKBM! Če vas to nekako spominja na ministra SMC Borisa Koprivnikarja, ki se je po koncu mandata preselil na delovno mesto v BTC, primerjava vsekakor ni nesmiselna.

Povzemimo: Svilan je sodeloval pri veliki uslugi NKBM, ki je preko Poštne banke Slovenije pridobila kapital in ogromno mrežo poslovalnic po celi državi. Če ne drugega je s tem NKBM vstopila v Ljubljano, kamor dolgo časa sama od sebe ni segla, hkrati pa se je s poslovno dejavnostjo naselila v vsako slovensko vas, ki je imela pošto. Kako se je zgodba s Pošto Slovenije in NKBM končala, pa najbolje ve predsednik Pahor, ki je bil v času svojega mandata, kot predsednik vlade, priča nasilni dokapitalizaciji NKBM, ki jo je izsilila AUKN; spet samo zato, da NKBM ne bi dobila tujih lastnikov, ampak bi ostala igračka v rokah kapitalske elite.

Svilan: Asistiral je Franciju Križaniču pri zapravljanju

Svilan je NKBM zapustil nekje na začetku leta 2007, torej preden se je v banko zarila skupina mariborskih podjetnikov in profesorjev zbranih okoli Pomholda in Pom Investa. Vsekakor pa je za seboj pustil sistem, ki je omogočal neobičajne posle med Poštno banko Slovenije in NKBM in, ki ga je svoj čas pomembno sooblikoval na mestu državnega sekretarja na Ministrstvu za finance. Svilan je svojo kariero nadaljeval na državni SID in zgodb o tem, kako je denimo Škrabec za svoj Riko dobival državne garancije prav na SID banki, je veliko. SID banka je v času ministra Križaniča tudi pristopila v mehanizem reševanja težav v bančnem sistemu preko garancijskih shem. Spomnimo, ker finančni minister Franci Križanič ni resno vzel problema krčenja kapitala v slovenskih bankah in je namesto dokapitalizacije izbral sistem garancijskih shem, je najprej »skuril« denar, saj so podjetja v tem sistemu večinoma propadla. Istočasno pa je dobesedno skozi okno vrgel davkoplačevalska sredstva za nedelujoč garancijski mehanizem. Namesto, da bi s tem denarjem dokapitaliziral slovenske banke. Ta eksperiment se je končal z zapravljanjem denarja in poglabljanjem problema v bančništvu. Tudi tu je asistiral Svilan.

Če je torej Svilan izbira, potem je predvsem Arharjeva izbira, istočasno pa je potrebno razumeti,da je neločljivo povezan z ljudmi, ki so slovenski javnosti najprej prodajali nacionalni interes v slovenskem bančništvu, potem pa so davkoplačevalcem izstavili račun za kreditno piramido, ki so jo zgradili v slovenskem bančništvu. Da bi leta 2018 za guvernerja Banke Slovenije prišel človek, ki je pomagal ustvariti paradigmo nacionalnega interesa v slovenskem bančništvu, katerega posledice niti še sanirane niso, pa je cinizem brez primere.

Dileme Masten – Damijana torej ni. Je le prišepetovalec, ki vztrajno skuša pahniti slovenski bančni sistem v kreditni pekel sintagme nacionalnega interesa.

The post Veliki bančni pok v Pahorjevi palači: Razkrivamo, kako mu želijo podstaviti bančnega “Borisa Koprivnikarja”! appeared first on skandal24.si.