“Sinoči so nas iz Zavetišča za brezdomce v Slovenj Gradcu obvestili, da od petka, 27. septembra 2019, pogrešajo 74-letnega oskrbovanca. Ima sive lase in sivo brado. Ko so ga nazadnje videli je bil oblečen v temnejša oblačila,” je zjutraj javila Milena Trbulin iz PU Celje.

Malo po 11. uri je iskanje preklicala: “Našli smo ga na območju Bukovske vasi. Z njim je vse v redu.”

The post Preklicali iskanje izginulega z brado appeared first on skandal24.si.

Anton je sredi maja dopolnil 80 let. Delovni invalid prve kategorije jeseni življenja ne preživlja uživajoč sadove minulega dela in življenja v domačem naslanjaču. Ne, je najstarejši stanovalec Zavetišča za brezdomce Maribor.

Sedel je nasproti, z majico »Gremo mi na boljše«. To je bil naslov lanskega humanitarnega koncerta za mariborske brezdomce, ki so dotlej živeli v za bivanje neprimernih in vlažnih prostorih na Ruški cesti. Danes prebivajo v obnovljeni stari meščanski hiši na Šentiljski cesti.

Prihod

»Imel sem takšno prijateljico, ki je jemala močna zdravila, bila je živčna in izčrpana … Večkrat je kakšna debela palica padla po moji glavi, da se mi je kri ‘vsipala’. Nazadnje me je rešila policija in me namestila v samski dom. Je bilo treba oditi! Pod streho! Saj poleti sem lahko pod hruško, kaj pa pozimi? Prvi dan, ko sem prišel v zavetišče, ni bilo nič kaj v redu. Prve tri dni so bili vsi tako tiho, kot bi bili gluhonemi. Danes se že pogovarjamo in družimo.« Tega naš sogovornik ni povedal z žalostjo ali s tonom govora obupanca. Ne, Anton to pove skozi nasmeh in pri tem se mu besede, ko jih izreče, pretečejo v iskren smeh.

Kljub dopolnjenemu 80. letu je Anton poln življenja in iskrivih misli.

Delati!

Anton je človek, ki kljub temu da je sredi 60. let prejšnjega stoletja doživel težko delovno nesrečo in je bil zato po 17 letih delovne dobe invalidsko upokojen, ceni vrednost in vrednote dela: »Rad imam šport in moj najljubši je ‘lopata, vile, kramp in kosa’! Ja, tako je, ko sem bil otrok me je mama poleti zbudila že ob pol treh in sem moral iti na travnik kosit. Še danes imam rad ročna dela, ampak zaradi poškodbe težjih del ne morem več opravljati.« Ob tem se pošali, da ko ob torkih obiščejo Dom upokojencev Danice Vogrinec in tam pomagajo pri manjših opravilih, to res radi delajo: »Nazadnje smo tam pomagali pri čiščenju okolice – ‘pipanju’ trave in pometanju. Ja, kako pa naj bi to počele stare ženske, ki so na vozičku, saj te pa res ne morejo nič delati!« In se ponovno od srca nasmeji.

Življenja v zavetišču se je hitro navadil, za številne je kot ata, ne motijo ga niti delovne obveznosti, ki jih imajo varovanci: »Za življenje rabiš vodo, ne mleka. Drugo pa je, mislim, hrana. To delo, ki ga imamo tu okrog, to nič ni! Eh, to bi lahko eden vse sam naredil. Tu ne rabimo nositi 50- ali pa 100-kilskih vreč, kot sem jih moral jaz.« Da, tudi to misel je zaključil s smehom.

Življenje

»Rodil sem se leta 1938 na Kozjanskem. Leta 1941 je bila naša družina preseljena v Nemčijo, kjer smo bili štiri leta. Na prvem mestu sta takrat bili lakota in žeja. Po koncu 2. svetovne vojne smo se vrnili v Slovenijo, sem so nas pripeljali Angleži in Američani. Nato sem moral, ko sem bil star sedem let, v šolo. Do šole sem imel uro peš hoje. Živeli smo zelo revno, namesto čevljev sem imel noge ovite v žaklovino. V Maribor sem prišel leta 1961. Delal sem v tiskarni, najprej se je imenovala Mepa, nato je iz nje nastal Mariborski tisk. Tam sem delal vse mogoče stvari, zadnja dve ali tri leta sem imel ‘prek’ arhiv podjetja.«

V 70. letih je spoznal danes že pokojno ženo, s katero sta imela otroke. »Danes imam sedem vnukov!« se ob tem pohvali. Z njimi je vsak dan v stiku.

Smrt

Realen človek, kot je, Anton ve in se zaveda, kakšno je življenje: »Moji predniki so vsi dolgo živeli, dedek in mama sta dočakala čez 90 let, jaz pa ne vem, kako dolgo bom (smeh). Vsi pa moramo umreti, bogati in revni, tudi jaz. Pravico imamo živeti do smrti! Govorim vam resnico, ‘tak’ je!«

(iz tiskane izdaje Škandal24)

The post IZPOVED BREZDOMCA: “Pravico imamo živeti do smrti!” appeared first on skandal24.si.

Lani decembra smo tik pred božičnimi prazniki v Gorjušah nad Bohinjem obiskali Darka Kuzmiča, najbolj znanega slovenskega brezdomca, ki so mu leta 2013 v času vlade Alenke Bratušek vzeli edino streho nad glavo, saj so mu zaradi domnevne črne gradnje porušili hišico, v kateri je prebival trideset let.

Poročali smo tudi, da je samo nekaj dni kasneje tedanji okoljski minister Samo Omrzel s prejel moratorij na rušenje črnih gradenj več politikom iz prejšnjega režima. Z drugimi besedami, drugorazredni je bil žrtvovan zato, da je imela vlada razlog, da je sprejela moratorij za prvorazredne.

»Na toplem« ob nič stopinjah

Toplo je le v kuhinji, kjer je peč na drva.

Kuzmič živi v nemogočih razmerah, njegova hiša nima ogrevanja, greje se z drvmi, ki jih kuri v stari peči v kuhinji. Temperatura v vseh drugih prostorih, vključno s kopalnico, se giblje okrog ničle, na oknih je led. V teh dneh, ko je bilo še posebej mrzlo, se je tudi na ploščicah v kopalnici nabiral led. Prekmurskega nesrečnika, ki je na bohinjskem koncu od leta 1983, smo znova obiskali pred napovedano najbolj mrzlo nočjo v letu. »Po pravici povedano jo pričakujem s strahom,« nam je dejal Darko Kuzmič. »Človek se navadi vsega hudega, toda pričakujem, da naslednjo zimo ne bom več tukaj. Če bo sreča, se bom preselil. Mraz počasi načenja moje zdravje, boli me v sklepih, nimam več energije kot prej,« nam je dejal sogovorec. Temperature so se tiste noči spustile celo do minus 20.

Zanimivo je, da se v teh dneh v zapuščeno osnovno šolo seli tudi nov sostanovalec, ki pa so mu s komunale pripeljali tri radiatorje, medtem ko ima Kuzmič samo enega. Naš sogovorec se sprašuje, zakaj se tudi zanj na občini ne zanimajo bolj, čeprav je hvaležen bohinjskemu županu Francu Kramarju, da mu je vsaj ponudil streho nad glavo, potem ko ga je država novembra 2013, na 60. rojstni dan, pustila dobesedno na cesti. Bohinjski župan Franc Kramar o novem sosedu menda ne ve kaj dosti, zagotavlja pa, da bodo Kuzmiču še naprej vsake pol leta v skladu z občinskim odlokom podaljševali možnost bivanja v objektu na Gorjušah.

Veliko odziva in prazne obljube

Matjaž Han je obljubljal, a nič storil.

»Odziv po prvem prispevku v oddaji Drugorazredni je bil zelo velik. Ljudje so me klicali z vseh koncev Slovenije in mi izrekali besede podpore. Nihče ne more verjeti, kaj so mi storili. Poklicala sta me tudi Matjaž Han in Janko Veber. Oba pravita, da sta mi pripravljena priskočiti na pomoč, z obema sem se v državnem zboru dobil na sestanku,« razlaga Kuzmič, ki pa se boji, da bo tako kot do zdaj vse ostalo pri praznih obljubah. Kuzmič zdajšnji vladajoči politiki ne zaupa več. Sprašuje se, zakaj niti štiri leta po nezakonitem rušenju zanj ni pravice. To smo jih vprašali tudi mi. »Mislim, da bi lahko Slovenija že po obstoječi zakonodaji Kuzmiču izplačala odškodnino za očitno nezakonito rušenje hiše v Bohinju,« je dejal nepovezani poslanec Veber, ki razkriva, da vseeno v parlament vlaga nov zakon, s katerim bi bilo izplačila odškodnin še laže doseči. Tudi Matjaž Han iz SD se hvali, da je pripravljen priskočiti na pomoč, a vsaj za zdaj ne on ne njegova stranka nista naredila še nič.

Janko Veber obljublja nov zakon, a Kuzmič vladajočim ne zaupa več.

Zadnja možnost

Darku Kuzmiču torej ostaja samo ena možnost. Da čaka pravico. Hkrati se zaveda, da vlada počasi končuje svoj mandat in da je, medtem ko se ukvarja z usodo nezakonitih migrantov, kot je Ahmad Šami, povsem pozabila na malega slovenskega človeka.

Prijatelji ga niso pozabili

Prijatelji, tudi Branko Herić, ga niso pozabili.

»Darko je super človek. Poznam ga 30 let. Ne vem, zakaj se mu to dogaja. Živi v nemogočih razmerah. Prvi dan, ko so ga naselili na Gorjušah, sem ga obiskal. Tisti večer je bilo tako mrzlo, da sva morala pasulj pojesti pri štedilniku, sicer bi zmrznila,« se spominja njegov prijatelj Branko Herić.

The post IZ TISKANE IZDAJE: Brezdomec Kuzmič komaj preživel najbolj mrzlo noč v letu appeared first on skandal24.si.

Najbolj znani slovenski brezdomec Darko Kuzmič je praznike že četrto leto zapored praznoval v podrtiji, kamor se je zatekel, ko mu je država nečloveško porušila hišo in ga tik pred zimo pustila dobesedno na cesti.

Leseno hišico v Bohinju so mu podrli prav na njegov 60. rojstni dan. Lanske praznike je preživel v zapuščeni osnovni šoli na Gorjušah pod Pokljuko. Čeprav je ob našem obisku skušal vsaj dnevno sobo ogreti, so ostali prostori ostali ledeno mrzli. Ker je zima, je bilo na oknih kopalnice videti celo led. Na stopnišču se je temperatura gibala blizu ničle. Darko Kuzmič, ki je po rodu Prekmurec, je v Bohinj prišel leta 1983. Najprej je na Gorenjskem delal v Alplesu v Železnikih, potem pa je prevzel vodenje delovne brigade ob jezeru, kjer so obnavljali mladinski dom. V bohinjske konce so ga za na videz sanjsko službo in bajno plačo zvabili funkcionarji iz nekdanje Zveze socialistične mladine Slovenije, ki je bila predhodnica zloglasne LDS. Voditelji, ki so bili lahko stari največ 28 let, so morali biti tudi člani Zveze komunistov Jugoslavije.

Brez strehe nad glavo je ostal na svoj 60. rojstni dan.

Postal je upravnik doma
Kuzmiču je bila namenjena vloga upravnika mladinskega doma, leta 1984 pa so mu dodelili tudi skromno stanovanje v eni izmed enajstih hišk, ki so na tem območju stale že pred letom 1967, ko je bil sprejet prvi zakon o Triglavskem narodnem parku. To je pomenilo, da ni šlo za črno gradnjo, graditelji so takrat namreč priskrbeli vso ustrezno dokumentacijo. Kuzmič je v hiški lahko bival brez plačevanja najemnine, lahko jo je tudi obnavljal. Vanjo je veliko vlagal, saj je bila pred tem v popolnem razsulu. Uredil jo je v spodobno domovanje, v Bohinj se je preselila celotna njegova družina. Kuzmič je želel hišico odkupiti že leta 1987, ker jo je želel preurediti, a mu na Upravni enoti v Radovljici tega niso dovolili, češ da gre za državno lastnino, dovolili pa so mu obnovo, za kar ima pisne dokaze. Po osamosvojitvi sta dom in celotno zemljišče postala državna last, hotel je propadel in leta 1994 zaprl svoja vrata. Kuzmič je sicer leto dni poprej še enkrat poskusil odkupiti hišico, v katero je vlagal že 10 let, vendar od lastnika nikoli ni dobil odgovora.
Janez Kompare, zadnji direktor pred zaprtjem, je s Kuzmičem le nekaj dni pred tem podpisal izjavo o najemni pogodbi, po kateri je naš sogovornik lahko ostal v hišici.
A ko so gospodje zaprli vrata mladinskega centra in se odpeljali z limuzinami, ga nihče nikoli več ni obiskal. Vsi računi so izginili. Vmes, ko je lastništvo mladinskega centra prek sodišč kar sedem let prehajalo na državo, je prenovljeni objekt zaživel kot Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Kuzmič, ki je postal brezposeln, se je preživljal z različnimi sezonskimi deli, da je lahko še naprej vlagal v svoj edini dom.

Usodna prva poštna pošiljka
Njegovo življenje pa se je povsem obrnilo na glavo, ko ga je ob koncu leta 2008 v poštnem nabiralniku pričakala modra kuverta z obvestilom s sodišča.
Tožeča stranka, Ministrstvo za šolstvo in šport, je v imenu CŠOD zahtevalo takojšnjo izselitev iz hiške, ker naj bi bila državna last. Zanimivo, drugo ministrstvo, za okolje in prostor, pa je od našega sogovornika terjalo, da hišico podre in vzpostavi prvotno stanje. Vrednost hišice je bila ocenjena na 70 tisoč evrov, Kuzmič se je pritožil, po petih letih pravdanja pa je Inšpektorat RS napovedal rušenje hišice za 5. november 2013.
Inšpektorja sta v spremstvu policije na kraj rušenja prišla okoli 9. ure, tam so jih pričakali domačini in Kuzmičevi prijatelji. Ker so iz Ljubljane v Bohinj poslali 50 policistov, ki so obkolili hišo, niso mogli storiti nič.

Župan Franc Kramar mu je želel pomagati, a so mu zato grozili.

“Mojim občanom, okoli 30 ljudi je bilo, ni uspelo preprečiti začetka rušenja. Inšpektorja sem tudi sam želel prepričati, naj odneha, klical sem v Ljubljano, a so mi grozili, da nimam pooblastil, da se vmešavam in da bodo v nasprotnem primeru proti meni sprožili pravna sredstva,” pa se vsega skupaj spominja bohinjski župan Franc Kramar, ki trdi, da bi morali Kuzmiču najprej zagotoviti streho nad glavo, nadomestno bivališče, a so ga dobesedno vrgli na cesto in se odpeljali v Ljubljano.
Kramar mu je bil zato primoran najti začasen dom v občinskih prostorih na Gorjušah, kjer so pogoji za bivanje pozimi dejansko nemogoči.
Samo nekaj dni kasneje je tedanji okoljski minister Samo Omrzel sprejel moratorij in ustavil rušenje črnih gradenj več politikom iz prejšnjega režima. Kuzmič se še danes sprašuje, ali je bil žrtvovan zato, da je imela vlada razlog, da je sprejela moratorij in ustavila rušenje na tisoče črnih gradenj bogatih Slovencev.

The post IZ TISKANE IZDAJE: Že štiri leta živi v ledeni podrtiji appeared first on skandal24.si.

V požaru se je hudo telesno poškodoval

Požar je izbruhnil v improvizirani letni kuhinji na ulici Za gozdom v Mariboru. Požar se je od tam razširil na stanovanjsko hišo ter uničil notranje pohištvo ter vzhodno stran ostrešja. Materialna škoda po nestrokovni oceni znaša okoli 20.000 evrov.

Požar je poskušal pogasiti 62-letni brezdomec, državljan Romunije, ki živi v tej hiši. Ob tem se je opekel po rokah, predvsem pa je vdihnil preveč plinov in trdih delcev. Z reševalnim vozilom so ga prepeljali v UKC Maribor, kjer so zdravniki njegove poškodbe opredelili kot hude.

Policisti vzroke za požar še preiskujejo, so sporočili s PU Maribor.

The post Požar v Mariboru poskušal pogasiti brezdomec iz Romunije in se ob tem hudo poškodoval appeared first on skandal24.si.

Socialna nepravičnost in presojanje ljudi na osnovi njihovega videza je v današnjem svetu stalnica.

V praksi nam je to na YouTubu pokazal Josh Pater Lin s svojim super eksperimentom, ki ga je tudi posnel.

Obiskal je restavracije, kamor je prišel oblečen v brezdomca. Videti je bil umazan in nenavaden, imel je voziček. Zaposlene je spraševal, ali sme v restavracijo, da bi samo pogledal jedilnik. Niti enkrat mu ni uspelo naleteti na pozitiven odgovor.

Čez eno uro se je vrnil … Neprepoznaven. Pripeljal se je v Ferrariju, oblečen v snežno bele hlače in majico. Razlika je bila očitna.

Seveda je bil s takšnim videzem več kot dobrodošel v vsaki restavraciji.

V videu si lahko pogledate, kaj se je zgodilo, ko se je postavil pred tiste, ki so ga uro nazaj naganjali.

The post VIDEO: Obleka naredi človeka appeared first on skandal24.si.