“Medij “24ur” je dne 10.04. 2020 objavil prispevek z bombastičnim naslovom “Preiskovalni novinar tednika Der Spiegel sporočil Janši: Spremljali vas bomo”, v katerem med drugim poroča, da se je na izjavo PV Janše glede poročanja novinarja Zgage “odzval preiskovalni novinar uglednega nemškega tednika Der Spiegel Rafael Buschmann, ki je našemu premierju odgovoril, da ga nima kaj skrbeti, češ da Blaža Zgago dobro poznajo in so prepričani v njegove odlične novinarske sposobnosti. Ob tem pa je dodal: “Od zdaj naprej bomo skupaj spremljali Slovenijo in delovanje vaše skrajno desne stranke,” je izsek ogorčenega pisma diplomata, katerega ime je znano uredništvu, in ki nas je opozoril na pisanje odgovornega urednika portala 24ur  Jureta Tepine in sopodpisane Neže Pušnik.

Bralčevo analizo, ki jo je podkrepil tudi z navedki iz drugih medijev, objavljamo v celoti. Zapisal je: “Ker poročanje tednika “Der Spiegel” bolj ali manj redno spremljam že več desetletij (zadnje seveda v digitalni obliki), moram omeniti, da je bil ta zaradi načina poročanja tudi vpleten v več škandalov, zadnji od katerih je izbruhnil decembra 2018, ko se je javnosti razkrilo, da je “Der Spiegel” pred tem objavil najmanj 14 prispevkov svojega sodelavca Claas Relotiusa, ki so temeljili na izmišljenih zgodbah z “izmišljenimi dejstvi, osebami in navedbami”. Zaradi tega sta bili naknadno Relotiusu tudi odvzeti nagradi, ki mu ju je za njegovo domnevno raziskovalno novinarsko početje leta 2014 podelil CNN. Očitno pristranski in manipulativen način poročanja “Der Spiegela” pa smo lahko opazili tudi diplomati v Washingtonu, ki smo podrobno spremljali (pred)volilno dogajanje v ZDA v letih 2015/16, saj je bilo poročanje tega tednika vse prej kot objektivno in profesionalno.
To pa so seveda ugotovili tudi drugi mediji, med njimi ameriški “The Wall Street Journal”, ki tudi navaja bivšega novinarja “Der Spiegela”, da “se zdi, da se v nekaterih zadevnih člankih potrjujejo določeni nemški stereotipi o Trumpovih volivcih’ in se sprašuje, ‘ali je to mogoče zaradi ideološke pristranskosti?’” Nekdanji urednik nemškega dnevnika “Die Tageszeitung” pa je to komentiral, da je “namišljeni autor preprosto naredil, kar so njegovi nadrejeni zahtevali in je ustrezalo njihovi lažni zgodbi”. [35] Medija “The Atlantic” in “Focus” pa sta v svojem poročanju ocenila, da “Der Spiegel” že dolgo prodaja primitiven in senzacionalističen anti-amerikanizem”. Skladno z upadanjem zaupanja v tovrstne medije nasploh, in konkretno v “Der Spiegel”, pa je upadla tudi naklada njegove tiskane izdaje, in sicer z 1,076,000 izvodov leta 2003 na sedanjih 840,000 tedensko.

V nadaljevanju pošiljam tudi odlomek iz “Wikipedie” na to temo: “On 19 December 2018, Der Spiegel made public that reporter Claas Relotius had admitted that he had “falsified his articles on a grand scale”, inventing facts, persons and quotations in at least 14 of his stories.[19][20] The magazine uncovered the fraud after a co-author of one of Relotius’s stories, Juan Moreno, became suspicious of the veracity of Relotius’s contributions and gathered evidence against him.[20] Relotius resigned, telling the magazine that he was “sick” and needed to get help. Der Spiegel left his articles accessible, but with a notice referring to the magazine’s ongoing investigation into the fabrications.[19]

The Wall Street Journal cited a former Der Spiegel journalist who said “some of the articles at issue appeared to confirm certain German stereotypes about Trump voters, asking “was this possible because of an ideological bias?””[33] An apology ensued from Der Spiegel for looking for a cliché of a Trump-voting town, and not finding it.[34] Mathias Bröckers, former Die Tageszeitung editor, wrote: “the imaginative author simply delivered what his superiors demanded and fit into their spin”.[35] The Atlantic and Focus reported that “Der Spiegel has long peddled crude and sensational anti-Americanism.”[36][37]”

Vir: 24ur.com

Na podlagi zapisanega je jasno, da je odgovorni urednik portala 24ur.com Jure Tepina mož, ki do informacij, ki jih objavlja, predvsem pa svojih virov, očitno ni sposoben vzpostaviti kritične distance, saj jih očitno ni sposoben preveriti niti v Wikipediji.

Dejstvo o Tepini pa je, da v svoji novinarski karieri kakšne opaznejše raziskovalne zgodbe niti nikoli ni objavil. Je pa, tako kot Blaž Zgaga, veliko poročal z vojaških piarovskih dogodkov in poti.

Sicer pa tudi Cobissova baza osebnih bibliografij o Tepini ne ponudi prav laskavega izpisa. Na njej je zgolj sedem zadetkov, večina o namiznem tenisu. Preverite jo lahko na povezavi ali pogledate spodnji izpisek.

Vir: Cobiss.

Zanimivo, je pa Tepino očitno očaralo imenovanje Alenke Ermenc za načelnico generalštaba Slovenske vojske. Takole je zapisal na Facebooku.

The post To je Jure Tepina, odgovorni urednik portala, ki slavi falsifikatorja, saj očitno še v Wikipediji ne zna preveriti informacij appeared first on skandal24.si.

Še pomnite, Marjan Šarec je predsednik vlade, ki bo predsedovala Svetu EU, pa pred evropskim parlamentom ni upal nastopiti in predstaviti slovenske vizije predsedovanja Svetu EU leta 2021.

Ker Marjana Šarca očitno v mednarodnih zadevah vodi nek glas množice, ali pa pač domača politična preigravanja. To je jasno, ko njegovo ime najdemo na 118. mestu med podpisniki, ki so leta 2007, tik preden je Slovenija leta 2008 prvič predsedovala Svetu EU, svoje ime postavili pod zapis, ki so ga razposlali na 320 naslovov v Sloveniji in tujini, z njim pa so takratno slovensko vlado, ki jo je vodil Janez Janša, sramotili v tujini, zaradi česar so si prislužili tudi kazensko ovadbo zaradi obrekovanja in sramotitve države.

Marjan Šarec: od komika do anekdote

Marjan Šarec se je leta 2007 pod peticijo podpisal kot sodelavec RTV Slovenija. Torej je svoje politično delovanje izvajal kar kot uslužbenec, plačan iz državnega proračuna.

Kar nekoliko paradoksalno pa je, da je Marjan Šarec, katerega igralsko kariero so zaznamovali šovinistični, ali če želite do žensk sovražni nastopi, v katerih je papagajsko ponavljal recitacije “Baba je žaba, žaba pa še člouk ni” in se v mikrofon drl “Babe zoprne,” svoj mandat predsednika vlade začel z napadom na medije, ki so do njegove politike kritični – in to tako, da je podjetjem v državni lasti trkal na vest, naj postanejo “družbeno odgovorna” in oglašujejo selektivno – ne po dosegih bralcev, ampak se je Marjan Šarec, ki bo zmeraj za Slovence ostal šovinist Ivan Serpentišek, po vladni spletni strani pisaril “Želim opozoriti, da sovražne vsebine, med katerimi velja izpostaviti najmanj homofobijo in rasizem, zastrupljajo družbo, vanjo vnašajo razdor in le spodjedajo že tako krhka strpnost in sožitje. Meja dopustnega, že zdaj pogosto zabrisana, tako še bolj bledi. Res hočemo, da sprejemljivo postane prav vse? “. Kot da ni družbe z babami zoprnimi, plačan iz proračuna ali od nastopov, za katere nikoli ni pokazal računa in še zdaj ni jasno, ali je vse sploh prijavil finančni upravi, zastrupljal sam?!

Ste pozabili, kaj je famozna peticija F571 sploh bila? Marjan Šarec, ki kot predsednik vlade ne pritiska zgolj na medije, ki ga ne hvalijo, ampak tudi na državna podjetja, ki sledijo svojim poslovnim ciljem, oglašujejo v medijih, ki dosežejo veliko ljudi, hkrati pa, če pogledamo s Šarčevimi očmi, z oglaševanjem ohranjajo pluralnost slovenskega prostora, je leta 2007 podpisal peticijo, v kateri je v drugi povedi pisalo: “Slovenske novinarke in novinarji obtožujemo predsednika vlade Janeza Janšo omejevanja medijske svobode.”

2007 sta skupaj podpisala, danes skupaj vladata

Ampak, nerodnosti se vedno vrnejo, ko jih najmanj potrebuješ in tako, dve leti pred predsedovanjem Svetu EU in leto po tistem, ko je Marjan Šarec na državnozborskih volitvah s stranko LMŠ, ki ji predseduje, osvojil 13 poslanskih mandatov, SDS, ki ji predseduje Janez Janša pa skoraj dvakrat toliko, 25 poslanskih sedežev, je nastopil trenutek, ko skuša Marjan Šarec v evropsko komisijo poslati človeka, Janeza Lenarčiča, za katerega nima podpore niti v lastni koaliciji in za katerega v vladni ni glasovala druga največja vladna stranka.

Celoten seznam podpisnikov peticije iz leta 2007 najdete na Wikipediji na povezavi. Na tem mestu bomo osvetlili zgolj tiste, ki so podpise očitno vnovčili in danes vladajo s podpisnikom št. 118 Šarcem:

16. Nika Repovž, Radio Slovenija – danes je Nika Benedik in je svetovalka v kabinetu predsednika vlade Marjana Šarca.

50. Denis Sarkić, Vest – danes tiskovni predstavnik vladne stranke SD.

54. Boštjan Lajovic, TV Slovenija – danes vodja službe za odnose z javnostmi na ministrstvu za infrastrukturo pri predsednici vlade stranke SAB Alenki Bratušek.

86. Sven Berdon, Dnevnik – danes v službi za odnose z javnostmi Vrhnovnega sodišča RS.

98. Tina Čuček, POP TV – danes pooblaščena oseba z posredovanje informacij medijem pri državni Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije

146. Franco Juri, Dnevnik, Radio KP – je bil leta 2008 izvoljen za poslanca na listi stranke Zares, na naslednjih volitvah leta 2011 pa so mu volilci odrekli podporo. Službo je dobil v Pomorskem muzeju v Piranu, kjer je direktor.

201. Polona Križnar, POP TV – Finance so poročale, da jo je današnji minister za zdravje Aleš Šabeder lani, ko je bil direktor ljubljanskega UKCL, zaposlil kot piarovko – prej pa je to v vladi Mira Cerarja počela za Anjo Kopač Mrak, ko je bila ta ministrica za delo.

207. Jure Brankovič, POP TV – danes vodja službe za odnose z javnostmi v UKCL.

243. Simon Kardum, samostojni novinar – postal je direktor Kina Šiška.

…..

In še in še…

Skupno fotografijo podpisnikov številka 16. Nike Repovž in št. 118. Marjana Šarca najdemo na vladnih spletnih straneh. On je predsednik vlade, ona njegova svetovalka. Sivolasca na drugi strani mize pa najbrž tudi prepoznate? Foto: vlada.si (Nebojsa Tejic/STA)

The post Še pomnite? Šarčeva politična akcija iz leta 2007, ko je služil javni RTV hiši – in kdo je ženska, ki je bila z njim takrat in danes appeared first on skandal24.si.