0 Deljenj 31052 Ogledov

DAVID in MOJCA: David se zaplete v nemoralno zvezo … (samo za 18+)

27. June, 2018 22:00
31052 Ogledov

David, 31

NJENE OČI (1. del)

NE BOM O TEM, DA JE MOJCA PRETEKLI TEDEN MERILA DOKAJ NIZKO IN TAM TUDI ZADELA. BOLI! BOM PA O TEM, DA SE POČASI VRAČAM V STARO FORMO. STARE REVIJE SO PONOVNO TAM, KJER SO BILE. V KLETI. ZAKAJ? ZAČELO SE JE DOGAJATI …

In ne, nisem izbrisal telefonskega imenika. Le zakaj? Saj mi to predstavlja pot do honorarnega dela, prodaje »plastične krame«, kot temu pravi Mojca. Po več kot mesecu dni sem ponovno poskušal organizirati predstavitev, in ko sem se sprehodil po imeniku ter poklical nekaj številk, sem žalosten ugotovil, da me je večina priklicanih odklonila. Pri nekaterih je bilo zaznati tudi jezo, nekatere se sploh niso glasile. Očitno so bili zlobni jeziki na delu in babje čvekanje mi je zaprlo veliko vrat.

PREZENTACIJA

Nekje v pozabljenem delu imenika je ostalo še eno ime. Že dolgo, dolgo časa nepoklicano. Globoko sem vdihnil in poklical zadnje upanje. Ne, Mojca, nisem poklical tebe, kot dobro veš. Tako ali tako se mi ne bi oglasila. Že sem hotel odložiti, ko se je končno oglasila. Izpadel sem popoln bedak, saj me je najprej povlekla za nos, da me ne pozna in da ne ve, s kom govori. Prav bedasto sem se začel predstavljati in na srečo me je prekinil njen smeh. Dogovorila sva se za soboto. Srce mi je močno razbijalo, ko sem vznemirjen pozvonil na njena vrata, otovorjen s »kramo«. Za prezentacijo sem pripravil najboljše od najboljšega, z veliko gratis izdelki, če bo nakup pravšnji. A vrata mi je odprla mlada dama in ne ona. Tako sem se zmedel, da mi je vse padlo iz rok, in ko sva poskušala izdelke pobrati s tal, sva se sklonila istočasno in se pri tem udarila z glavami. Namesto stoka se je po hodniku razlegel njen zvočni smeh, nekaj najlepšega, kar sem slišal v svojem življenju. »Vstopite,« je dejala, ne da bi ji nasmeh izginil s polnih ustnic, ki so razkrile biserno bele zobe, »mama vas že pričakuje!« Vstopil sem za njo in ji sledil v kuhinjo, kjer je za mizo sedela nekoliko starejša različica dekleta, ki mi je odprla vrata. »Adijo, se bosta že znašla,« je dejala, kot da bi zapela, preden se je obrnila proti izhodu. Strmel sem za njo in tako bi buljil še dolgo, če se gostiteljica ne bi odzvala in me povabila, naj sedem za mizo. Prodal sem toliko, kot že dolgo ne, tudi gratis izdelkov nisem nosil domov. Po »prezentaciji« je vstala, da nama skuha kavo. Šele takrat sem opazil, da je imela na sebi le srajco moškega kroja, ki je potem, ko je vstala, odkrila več, kot bi sploh lahko skrila. Pod njo je nosila zgolj majhne spodnjice. Golih in bosih nog je skuhala in postregla kavo. Sedla je na moja kolena, se stisnila k meni in me pobožala po laseh. »Pogrešala sem te,« je šepnila. A moje oči so tavale k vratom, tja, kjer je izginila njena hčerka. Videl in slišal sem le njen smeh, nagajive oči, v konjski rep spete dolge lase, majhne prsi, skrite pod preveliko majico, dolge noge v na kolenih raztrganih kavbojkah, velike zelene oči, ki hudomušno zrejo v moje …

NOČI

Ko sem na hitro zapustil kraj prezentacije, sem vedel, da sem za vedno izgubil še en kontakt iz telefonskega imenika. Da je stvar veliko bolj resna, sem spoznal, ko so z balkona na parkirišče, kjer sem pustil avto, drug za drugim prileteli vsi »gratis« izdelki. Domnevam, da je bilo tudi naročilo preklicano. Vseeno mi je bilo. Domov sem se pripeljal kot uročen, med potjo sem skoraj povzročil nesrečo. Minilo je že sedem noči, a mislim le nanjo. Kdaj jo bom spet videl? Poiskati jo bo treba, sem sklenil. Brez da bi vprašal njeno mamo, seveda.

PRESENEČENJE (2. del)

MORALO JE MINITI NOVIH SEDEM NOČI, PREDOLGIH, SAJ SEM LE REDKOKDAJ ZATISNIL OČI. ČETUDI SEM ZA HIP ZASPAL, SE JE PRIKRADLA V MOJE SANJE. IN KO SEM JIH ODPRL, JE ŠE VEDNO STALA PRED MENOJ, MI ZRLA V OČI IN SE PRIKUPNO SMEJALA. OJ, KAKO SEM ZALJUBLJEN, JE BILA VSAKDANJA PRVA JUTRANJA MISEL.

Ob misli nanjo se mi je povsem povrnilo zaupanje v mojega korenjaka, buden je bil vedno pred menoj. In najin jutranji ples se ni omejil le na nekaj potegov gor in dol … Ne, prepustil sem se domišljiji in brezčasju, si odmikal čas sprostitve … In zato tudi začel zamujati v službo.

VIDEL SEM JO!

Da se nekaj dogaja z menoj, je prva opazila šefova tajnica (ja, še ena iz mojega telefonskega imenika, samska dama v zrelih letih, a se ji to v postelji nikoli ni poznalo; tudi z njeno pomočjo sem v službi lepo napredoval). »Si mar zaljubljen?« je bila direktna. Preslišal sem njeno vprašanje, kot sem preslišal že mnoga te dni. Postajal sem gluh in slep za vsakdanjost, a slišal sem njen zvočni smeh in videl le njene oči. Postajalo je nevzdržno in po glavi mi je krožila le ena misel: »Videti jo moram!«

Tako sem nekega večera sedel v avto in se ob mraku pripeljal na parkirišče pred blokom, ki sem ga tako neslavno zapustil pred dnevi (Tedni? Meseci? Leti?). Parkiral sem na najtemnejšem parkirnem mestu, vendar tako, da sem videl v njeno nadstropje. V sobi ob kuhinji z jedilnico se je prižgala luč in skozi nezastrto okno sem videl, da je vstopila ona. Nekaj časa se je premikala po sobi, se hip zatem umirila in čez glavo potegnila preširoko majico, da sem za hip ugledal njene mladostne prsi … Prijel sem se za mednožje, pritisk je postajal vse bolj nevzdržen, ko … Ko je nekdo potrkal na stransko steklo in me tako prestrašil, da sem hipoma obrnil ključ in se kot bežeči kriminalec hitro odpeljal »s kraja zločina«.

STIK

Šele doma sem se uspel umiriti, po nekaj krepkih požirkih piva. Ja, prvič po dolgem času sem spet okusil alkohol. Odpreti sem hotel že naslednjo pločevinko, ko je telefon na mizi zabrnel. Bilo je SMS-sporočilo iz neznane številke: »Si bil ti spodaj?« Zadelo me je, bila je ona in vedela je, da sem bil na parkirišču! »Kje si dobila številko?« sem bil kratek. »Z maminega fona :)«. »Videti te moram! « sem takoj poskusil. »Res?!« »Ja, prosim …« »Ha, ha, morda :))),« je bilo vse, kar je še napisala tisti večer. Poslal sem ji še nekaj sporočil, a odgovora nisem prejel. Srce mi je razbijalo in živčen sem postopal po sobi, sedel, ponovno vstal, sedel … Da ne bi zamudil njenega sporočila, sem nastavil zvonjenje na najglasneje. A telefon je ostajal nem.

Zaspal sem kar na fotelju, kajti ko je zjutraj zazvonil telefon, za trenutek nisem prepoznal okolice. Še jutranje slep sem se javil, ne da bi pogledal, kdo kliče, in upajoče vprašal: »Si ti?« »Seveda sem jaz, v pisarni te že vsi čakamo. Sestanek se je že začel!« Bila je tajnica, z veliko ostrejšim glasom, kot sem ga bil navajen. »Zbolel sem,« je bilo vse, kar sem lahko povedal v opravičilo.

Doma sem ostal še naslednji dan. Ter tega za njim. Tudi dan pozneje ni bilo bolje … Ne jem, ne pijem in čakam. Ne javljam se znanim klicateljem, čakam le na SMS s številke, ki sem si jo zapomnil in ne shranil. Tudi zato, ker ne vem njenega imena. Javi se, prosim …

UPS! (3. del)

PO DOLGIH DNEH ČAKANJA SE MI JE PONOVNO OGLASILA. PRED OČMI, KI VIDENEMU KAR VERJETI NISO MOGLE, JE NA ZASLONU UTRIPALA NJENA ŠTEVILKA. NI POSLALA SPOROČILA, AMPAK JE POKLICALA! SUHIH UST IN GRLA TER Z MOČNO RAZBIJAJOČIM SRCEM MI JE USPELO REČI: »DA?«

Njen glas, o, njen mili glas je bil še prijetnejši od smeha, ki se mi je za večno zarezal v spomin. Začela je z globokim glasom: »Si me pogrešal?« Zavrtel se mi je film preteklih dni, ki je minil veliko hitreje, kot so minevale dolge minute, ure, noči in dnevi od njenega zadnjega SMS-a. Še preden mi je uspelo odgovoriti, je nadaljevala: »V petek me povabi ven …« Že sem v mislih izbiral najboljšo restavracijo v mestu, a je že imela izbrano: »Ob osmih bodi v centru, pridem s trolo, greva na burger.« Še vedno nem ji nisem uspel niti odgovoriti, ko je že odložila. Bil je šele ponedeljek, kako bom zdržal do petka?

PETEK

Še sam ne vem, kako, a sem prebrodil te dni. Tudi zato, ker sem se vrnil v službo in je bilo spet vse po starem, saj sem končno imel cilj pred seboj!

Minile so tudi petkove popoldanske urice, tudi tako, da sem se posvetil sebi. Naredil sem nekaj vaj za moč, spil zdrave napitke, se oprhal, obril in oblekel v »petkovo« opravo. Na postaji sem jo čakal že veliko prej. Ura nad postajnim nadstreškom, ki je prikazovala prihod njene trole, se je spreminjala v njej lastnem in zame prepočasnem ritmu. Končno je zavila na postajališče in z nje je izstopila takšna, kot sem jo srečal prvič: v predolgi in razvlečeni majici, strganih kavbojkah in z lasmi, spetimi v dolg konjski rep. In z nasmehom do ušes! Misel na to, kako mlada je, sem zavrgel tisti trenutek, ko se je ustavila pred menoj, se postavila na prste in me poljubila na usta. Z jezikom v notranjost … Na bedrih sem začutil njeno toploto in zavrtelo se mi je v glavi. Želel sem ji vrniti poljub, ko se je že spustila na stopala, me prijela za roko in povlekla v drugo smer. »Lačna sem,« je bila kratka. Sledil sem ji do bližnje restavracije s hitro prehrano, kjer je pred pultom naročila kar za oba in pustila, da sem plačal. Ne spomnim se, kaj sem jedel, zrl sem le v njene oči in mislil na to, kako sem zaljubljen in kako si jo želim poljubljati, božati, slačiti, lizati, ga zariniti vanjo … Nenadoma je vstala: »Greva!« Počasi sem se navajal, da ne uporablja preveč besed. Sledil sem ji. Vse do kraja, kamor še nikoli nisem vstopil, tudi zaradi tega ne, ker se tega predela ni držal ravno dober sloves. Bilo mi je vseeno. Povedla me je skozi velika vrata v dvorano, kjer so bobniče »žalili« ritmi elektronske glasbe. Obrnila se je k meni, me ponovno poljubila z jezikom, le da mi je tokrat z njim v usta porinila še nekaj drobnega. Nagonsko sem pogoltnil. »To!« sem razbral z njenih ustnic, a smeha, ki je sledil, zaradi hrupa nisem slišal. Kmalu zatem se je pred menoj zavrtel ves svet …

SOBOTA

Močno me je tresla, da bi me prebudila. Odprl sem oči in gola je sedela na meni. Njene majhne prsi, ki sem jih ponoči poljubljal (ne spomnim se) in sladko mednožje, kateremu sem spil vso mokroto užitka (ne spomnim se), so se mi razkrili v vsej svoji lepoti. Le njen obraz je bil zaskrbljen: »Obleči se in pojdi, mama bo kmalu prišla iz nočne!« Sunkovito sem vstal in se oblekel. Pogledal sem jo in vrnila mi je žalostni pogled: »Oprosti, mama mi ne dovoli, da domov vlačim moške. Do polnoletnosti …«

Tudi tega, kar se je zgodilo zatem, se ne spomnim več. Vem pa, da sem bil zelo hvaležen kozarca vode, ki mi ga je ponudila njena mama.

(Konec)

Več iz te kategorije